Ko se ti življenje spremeni v sekundi

A9K0EP cloudy sky

Malo ve? kot teden dni po mojem rojstnem dnevu pet let nazaj, je bil son?en pomladanski dan v maju.

Dan, ko se mi je življenje obrnilo na glavo.

Kako se ti lahko življenje spremeni v sekundi. Minuto nazaj se pogovarjaš in smeješ s prijatelji, naslednjo minuto pa se boriš za življenje.

Zaradi prometne nesre?e sem imela hude poškodbe in vsa zasluga gre odli?nim reševalcem, da so me ohranili pri življenju in da sem danes lahko tu.

 

Ker sem imela hude poškodbe na nogi in roki ter pretres možganov, sem dolg in naporen teden zdravljenja preživela na intenzivnem oddelku na travmatološki.

Tega se spomnim, kot da bi bilo v?eraj. Nih?e, ki tega ni doživel, si ne more predstavljati, kakšna no?na mora je zbuditi se v bolnišnici, priklopljen na aparate, popolnoma brez mo?i in besed. V glavi pa polno dvomov, vprašanj in strahu.

Da sem spet zaživela, so zagotovo pripomogle tople besede zdravnikov in medicinskih sester in lahko re?em, da sem v bolnišnici preživela lep teden.

Tu gre vsa zasluga odli?nim zdravnikom, fizioterapevtom in sestram, ki so naredili vse kar je bilo v njihovi mo?i, da bi se po?utila bolje.

Potrebno je le nekaj spodbudnih besed, malo pogovora, pa je takoj lažje. Kot da bi bilo v?eraj se še vedno spomnim preživetega tedna v bolnišnici, vseh neprespanih no?i in prijazne medicinske sestre, ki mi je celo posodila njen mp3 predvajalnik in pustila odprta vrata, da sem lažje zaspala.

Mogo?e se nekaterim to zdijo malenkosti, meni je pomenilo ogromno. In kako sem bila vesela ko sem bila prvi? nazaj na nogah, ko sem lahko naredila tistih par korakov z berglami po našem oddelku.

Kako so bile potrpežljive naše medicinske sestre in fizioterapevtke, ko nisem hotela nazaj v posteljo, ker sem bila tako vesela, da spet hodim. Da sploh ne omenjam koliko ?asa in potrpežljivosti je bilo potrebno, da sem prišla do kopalnice in se umila. Hvala vsem, ki ste bili z mano v teh ne najbolj prijetnih trenutkih.

Hvala za spodbudne besede in vso pomo?. Brez prijaznih zdravnikov, odli?nega dr. Marka Macure ter vseh pomo?nikov in medicinskih sester, mi zagotovo ne bi uspelo, kar mi je.

Z najve?jim veseljem se spominjam, ko ste me klicali son?ek, ker sem ne glede na slabo situacijo vedno bila vesela in nasmejana. Zagotovo lahko re?em, da ste k mojem nasmehu prispevali tudi vi.

Na to preizkušnjo gledam kot na nekaj pozitivnega. Iz tega sem prišla mo?nejša in danes živim vsak trenutek. Po zaslugi vseh fizioterapevtov v klini?nem centru v Ljubljani in Dolenjskih toplicah, se po letih rehabilitacije spet lahko brez ve?jih težav ukvarjam s športom in celo tekmujem.

Zagotovo pa tu gre najve?ja pohvala mojemu odli?nemu zdravniku dr. Macuri, ki mi je vsak dan znova vlival voljo, tudi ko je bilo težko in mi tako ogromno pomagal.

Ta izkušnja me je naredila osebo, kot sem danes. Je del mene in vedno bo. In vsi zdravniki, sestre in pomo?niki, bodo vedno del moje zgodbe.

To je moja zgodba in zapisane moje misli. Mogo?e iz tega neko? nastane knjiga.

Lep pozdrav,

Erika