Posts

Delo v zdravstvu – skrajni ?as za spremembe

Zadnje ?ase se veliko piše o delu v zdravstvu. Še posebej o medicinskih sestrah. Malo ljudi zna ceniti naš poklic, malo kdo nas pohvali, znajo pa nas skritizirati in pisati pritožbe.
Kje naj za?nem? Stara sem 26 let, po poklicu tehnik zdravstvene nege. Moje izkušnje so delo v ambulanti in delo s starostniki. Želela sem biti frizerka, pa so mi doma?i rekli, da je škoda, ker se predobro u?im, tako sem kon?ala na srednji zdravstveni šoli.

Poklic tehnika zdravstvene nege/srednje medicinske sestre se mi je vedno zdel lep. Še vedno je, samo, da je vsako leto težje, ker nam nalagajo vse ve? dela, papirologije… ti pa si vsako leto starejši in bolj zgaran. Boli te križ, pade ti imunski sistem, hitro zboliš, na straniš?e ne greš, vodo pozabiš piti, po 13 urnem delavniku te bolijo noge, pecejo podplati… Ja, vse to se dogaja pri mladih 26 letih.

Rada hodim v službo, a se sprašujem kam bo to vodilo? Bomo vsi izgoreli? Bodo medicinske sestre sploh še delale, glede na to, da se vsak mesec dogajajo odpovedi. Razpisi se ponovijo ve?krat, ker ne dobijo kadra, ki bi delal v takšnih pogojih. Odhajajo v tujino, na boljše. Kaj se bo zgodilo, ?e medicinskih sester ne bo dovolj v Sloveniji? Bo to znak za alarm? Bo to znak za ukrepanje? Da ne omenjam tega, da je povsod problem z pomanjkanjem kadra. Premalo nas je za tako obširno delo. Premalo, da bi lahko vse sfolgali. Premalo, da bi lahko delo opravljal kakovostno. A vodstva to ne zanima. Važno, da je dobi?ek.
Ko že en teden vse štima tipi topi se zopet pojavijo bolniške in odpovedi. Za?aran krog iz katerega ne izplavamo.

Težko si predstavljam, da delam kot medicinska sestra in imam doma 3 otroke. Iz službe pridem psihi?no in fizi?no utrujena. Po službi grem velikokrat na kavo, da se sprostim in odstranim stres, da lahko pridem domov dokaj normalna in recimo, da nasmejana.

Na za?etku, ko sem za?ela delati sem po službi še dve uri razmišljala kaj sem pozabila, ni mi dalo miru, ali sem dala ta zdravila tej osebi, ali sem ustrezno urgirala ob urgenci, ali sem izmerila vse vitalne funkcije ali sem mogo?e kaj izpustila ob toliko informacijah v glavi.

Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. Bolni?arja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se sprašujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me kli?ejo, da nekdo težko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. Kli?em urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati poro?ilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo….

?ez 10 minut me kli?ejo iz drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim v drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, naro?im po?itek, hidracijo po požirkih in povem, da pridem nazaj.
Vmes opazim, da me ?aka stanovalec, kateri ?aka, da mu dam kapljice v oko. Razkužim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko. V tistem ?asu prileti bolni?ar, da je nekdo padel in mu te?e kri. Spet letiš, pograbiš vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustaviš krvavitev. Spet kli?eš urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moraš vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd.

Stanovalec kon?no dobi svoje kapljice v oko, ?akal je 30 minut, opravi?im se, poda mi roko in mi jo stisne. V šali mi odgovori, da ima itak ?as celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje.
Kli?e te bolni?ar, ?e mu lahko prideš pomagati nekoga dati iz invalidskega vozi?ka na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki želi podatke o svoji mami. Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro naštimat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolni?arju, da pridem pomagat. Odhitim še pogledat stanovalca, ki je bruhal. Po?uti se vredu. Ok, si re?em, sedaj bom odšla piti vodo nato pomagat bolni?arju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malce nisem imela. ?e pa jo imam popisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce,.. To je moja malica. ?e grem na malico v miru, imam vmes sigurno kakšen klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo reševalci in moraš biti prisoten na oddelku. Pa še podaljsati moram službo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. V?asih celo izmeno ne grem na straniš?e, saj me niti ne tiš?i, ker premalo pijem.

Zaklju?im izmeno, predam raport, grem na kavo na poti domov. V žepu najdem listek. Ta in ta stanovalec mora biti jutri urejen in poseden na invalidskem vozi?ku ob 7h zjutraj, naro?ili so mi svojci. Hitro kli?em v no?no izmeno, da sporo?im, da sem pozabila zabeležiti. Sodelovka mi pove, da sem zabeležila, da naj ne skrbim. Resno se sprašujem, sem pozabljiva pri 26 letih? Kako bo šele pri 50-ih?
Pridem domov, ne da se mi ukvarjati z nobenim, ne želim se pogovarjati, želim samo tišino in mir. Mir, mir, mir… Ura je polno?, spomnim se, da sem v vsej zmešnjavi pozabila napisati psihi?na stanja za varovance na dveh nadstropjih. Re?em si, nimam kaj, bom pa pojutrišnjem.

Naslednji dan imam frej dan. V glavi naredim na?rte, kako bom šla na douuuugi sprehod s psom, kako bom skuhala kosilo v miru, oprala cunje, zlikala,… A vse kar naredim je to, da pojem nekaj na hitro, peljem psa malo ven. Ostali ?as prespim, ker mi tako paše, mir in tišina, ob?utek, da ne rabim razmišljati za kaj vse sem odgovorna, kaj vse moram narediti ter zabeležiti.

Tako je življenje medicinskih tehnikov/medicinskih sester. Sedaj, ko sem se navadila na takšen tempo in odgovornost takšnega poklica živim življenje druga?e. Potrebujem nekaj za sprostitev, potrebujem nekaj, da pridobim energijo. In potem kar gre. A še vedno se sprašujem,… do kdaj? Do kdaj bomo lahko to zmogli?

Ne delaš samo kot medicinska sestra, delaš tudi kot bolni?ar, delaš vse kar je, samo, da bo delo opravljeno. Ker sem jaz odgovorna za oddelek. Tudi za metlo sem že prijela in po?istila sobo polnih drobtin, da olajšam delo strežnici. Potrebno si je medsebojno pomagati.

Veliko ljudi vidi naše napake, ne vidijo pa tega, koliko stvari od enkrat po?nes, ne vidijo, ko stisneš roko ?loveku, ki umira, ne vidijo, da greš v kuhinjo prositi za ekstra hrano, ker nekomu tisti dan ne paše mle?na, ne vidijo, da porabiš 15 min ve? pri nekomu, da ga nahraniš, ker odklanja hrano, drži usta skupaj, ne vidijo, ko porabimo vse finte kako nekoga pripraviti do tega, da je med nego miren in jo ne odklanja ter nisi ves popluvan in popraskan. Ne vidijo, da iš?eš po oddelkih Nacl, da boš nastavil infuzijo, ker ti jo je pa? zmanjkalo na tvojem oddelku. Vsak ?lovek, ki obsoja drugega naj se postavi v naše ?evlje. In raje ne obsojajte, da vam ne bo sojeno. Prepri?ana sem, da ima vsak pri sebi marsikaj za raz?istiti.


Tudi delo v ambulanti ni tako enostavno. Ko odpreš vrata te vsi v en glas napadejo. Potrebujem recept za zdravila, jaz bi samo napotnico za okulista, jaz bi rabil iti v laboratorij,… Zadaj pa zvoni telefon nenormalno. V ambulanti te ?aka nekdo, da mu naredis prevezo, zdravnik ti vmes nalaga navodila, da ne govorim koliko je papirologije in dela z ra?unalnikom, znati moraš brati dohtarsko pisavo, da lahko zakljuciš pacienta, poznati moraš šifre diagnoz, ker imaš vse po kodah. In še in še… Ni enostavno biti medicinska sestra.

Vse ve? bo bolnišk, odpovedi, ljudje padajo skupaj v službi, pa se noben ne vpraša zakaj?

Ljudje delajo z vro?ino, slabostjo, ker no?ejo v bolniško, saj se zavedajo, da bodo drugi sodelavci delali za dva.

Pa je to ok?

Vsak naj presodi sam…

Moje mnenje o delu v zdravstvu, po ustavi RS, 39.clen, svoboda izražanja.

Laura Poglajen 

 

Diskusija dobrodošla na Facebooku – ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU 

Vaše zgodbe pošljite na info@zdravstvena.info  – lahko jih objavimo tudi anonimno 

Dragi zdravstveni delavci

Doctor walking through hospital corridor

Ta blog namenjam vsem zaposlenim v zdravstvu in vsem, ki se boste v prihodnosti podali v te vode. Najprej naj povem, da  ob?udujem in globoko spoštujem vse, ki ste se odlo?ili življenje posvetiti negi in skrbi za so?loveka.

Vi ste tisti, ki nas vidite v naših najšibkejših, najintimnejših trenutkih, vidite nas psihi?no in fizi?no strte in ste tu, da nas spodbujate, negujete, nam vlivate upanje. Zavedam se, da so razmere v zdravstvu katastrofalne, da manjka kadra, pla?e so slabe, razmere nevzdržne.

Tako kot vsi ostali, ste žal tudi vi žrtve ?asa in politike, ki ne zmore ve? postaviti ?loveka na prvo mesto. Pa še vedno delate nadure in se odpoveste družinskemu ?asu, da skrbite za nas oziroma nam najdražje. In iz srca vam hvala, da ste se podali v to in razmeram navkljub naš zdravstveni sistem in skrb za bolne še delujeta. Zaradi vas.

Preberi več

Razmišljanje zaposlenega v zdravstvu – junij 2013

zdravstveni delavec

Lepo pozdravljeni!

V zdravstvu delam 18 let. 14 let kot tehnik zdravstvene nege in 4 leta – diplomirani zdravstvenik.

Izkušnje sem si nabiral v urgentni ambulanti, intenzivni negi, domu starejših ob?anov in infekcijski kliniki. Zadnjih pet let sem na intenzivnem oddelku. Namen mojega razmišljanja je preprost. Predstaviti ga vsem ostalim zdravstvenim delavcem, kot tudi pacientom, da pri?nejo druga?e gledati na zdravje, življenje, da bodo upali in se borili do zadnjega, ko bo v življenju težko. Pisal bom bolj po doma?e, zato spreglejte kakšno vejico in pravilno obrnjen stavek :) Pa za?nimo…

Preberi več