Delo v zdravstvu – skrajni Äas za spremembe
Zadnje Äase se veliko piÅ¡e o delu v zdravstvu. Å e posebej o medicinskih sestrah. Malo ljudi zna ceniti naÅ¡ poklic, malo kdo nas pohvali, znajo pa nas skritizirati in pisati pritožbe.
Kje naj zaÄnem? Stara sem 26 let, po poklicu tehnik zdravstvene nege. Moje izkuÅ¡nje so delo v ambulanti in delo s starostniki. Želela sem biti frizerka, pa so mi domaÄi rekli, da je Å¡koda, ker se predobro uÄim, tako sem konÄala na srednji zdravstveni Å¡oli.
Poklic tehnika zdravstvene nege/srednje medicinske sestre se mi je vedno zdel lep. Å e vedno je, samo, da je vsako leto težje, ker nam nalagajo vse veÄ dela, papirologije… ti pa si vsako leto starejÅ¡i in bolj zgaran. Boli te križ, pade ti imunski sistem, hitro zboliÅ¡, na straniÅ¡Äe ne greÅ¡, vodo pozabiÅ¡ piti, po 13 urnem delavniku te bolijo noge, pecejo podplati… Ja, vse to se dogaja pri mladih 26 letih.
Rada hodim v službo, a se spraÅ¡ujem kam bo to vodilo? Bomo vsi izgoreli? Bodo medicinske sestre sploh Å¡e delale, glede na to, da se vsak mesec dogajajo odpovedi. Razpisi se ponovijo veÄkrat, ker ne dobijo kadra, ki bi delal v takÅ¡nih pogojih. Odhajajo v tujino, na boljÅ¡e. Kaj se bo zgodilo, Äe medicinskih sester ne bo dovolj v Sloveniji? Bo to znak za alarm? Bo to znak za ukrepanje? Da ne omenjam tega, da je povsod problem z pomanjkanjem kadra. Premalo nas je za tako obÅ¡irno delo. Premalo, da bi lahko vse sfolgali. Premalo, da bi lahko delo opravljal kakovostno. A vodstva to ne zanima. Važno, da je dobiÄek.
Ko že en teden vse Å¡tima tipi topi se zopet pojavijo bolniÅ¡ke in odpovedi. ZaÄaran krog iz katerega ne izplavamo.
Težko si predstavljam, da delam kot medicinska sestra in imam doma 3 otroke. Iz službe pridem psihiÄno in fiziÄno utrujena. Po službi grem velikokrat na kavo, da se sprostim in odstranim stres, da lahko pridem domov dokaj normalna in recimo, da nasmejana.
Na zaÄetku, ko sem zaÄela delati sem po službi Å¡e dve uri razmiÅ¡ljala kaj sem pozabila, ni mi dalo miru, ali sem dala ta zdravila tej osebi, ali sem ustrezno urgirala ob urgenci, ali sem izmerila vse vitalne funkcije ali sem mogoÄe kaj izpustila ob toliko informacijah v glavi.
Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. BolniÄarja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se spraÅ¡ujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me kliÄejo, da nekdo težko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. KliÄem urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati poroÄilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo….
ÄŒez 10 minut me kliÄejo iz drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim v drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, naroÄim poÄitek, hidracijo po požirkih in povem, da pridem nazaj.
Vmes opazim, da me Äaka stanovalec, kateri Äaka, da mu dam kapljice v oko. Razkužim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko. V tistem Äasu prileti bolniÄar, da je nekdo padel in mu teÄe kri. Spet letiÅ¡, pograbiÅ¡ vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustaviÅ¡ krvavitev. Spet kliÄeÅ¡ urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moraÅ¡ vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd.
Stanovalec konÄno dobi svoje kapljice v oko, ÄŒakal je 30 minut, opraviÄim se, poda mi roko in mi jo stisne. V Å¡ali mi odgovori, da ima itak Äas celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje.
KliÄe te bolniÄar, Äe mu lahko prideÅ¡ pomagati nekoga dati iz invalidskega voziÄka na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki želi podatke o svoji mami. Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro naÅ¡timat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolniÄarju, da pridem pomagat. Odhitim Å¡e pogledat stanovalca, ki je bruhal. PoÄuti se vredu. Ok, si reÄem, sedaj bom odÅ¡la piti vodo nato pomagat bolniÄarju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malce nisem imela. ÄŒe pa jo imam popisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce,.. To je moja malica. ÄŒe grem na malico v miru, imam vmes sigurno kakÅ¡en klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo reÅ¡evalci in moraÅ¡ biti prisoten na oddelku. Pa Å¡e podaljsati moram službo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. VÄasih celo izmeno ne grem na straniÅ¡Äe, saj me niti ne tiÅ¡Äi, ker premalo pijem.
ZakljuÄim izmeno, predam raport, grem na kavo na poti domov. V žepu najdem listek. Ta in ta stanovalec mora biti jutri urejen in poseden na invalidskem voziÄku ob 7h zjutraj, naroÄili so mi svojci. Hitro kliÄem v noÄno izmeno, da sporoÄim, da sem pozabila zabeležiti. Sodelovka mi pove, da sem zabeležila, da naj ne skrbim. Resno se spraÅ¡ujem, sem pozabljiva pri 26 letih? Kako bo Å¡ele pri 50-ih?
Pridem domov, ne da se mi ukvarjati z nobenim, ne želim se pogovarjati, želim samo tiÅ¡ino in mir. Mir, mir, mir… Ura je polnoÄ, spomnim se, da sem v vsej zmeÅ¡njavi pozabila napisati psihiÄna stanja za varovance na dveh nadstropjih. ReÄem si, nimam kaj, bom pa pojutriÅ¡njem.
Naslednji dan imam frej dan. V glavi naredim naÄrte, kako bom Å¡la na douuuugi sprehod s psom, kako bom skuhala kosilo v miru, oprala cunje, zlikala,… A vse kar naredim je to, da pojem nekaj na hitro, peljem psa malo ven. Ostali Äas prespim, ker mi tako paÅ¡e, mir in tiÅ¡ina, obÄutek, da ne rabim razmiÅ¡ljati za kaj vse sem odgovorna, kaj vse moram narediti ter zabeležiti.
Tako je življenje medicinskih tehnikov/medicinskih sester. Sedaj, ko sem se navadila na takÅ¡en tempo in odgovornost takÅ¡nega poklica živim življenje drugaÄe. Potrebujem nekaj za sprostitev, potrebujem nekaj, da pridobim energijo. In potem kar gre. A Å¡e vedno se spraÅ¡ujem,… do kdaj? Do kdaj bomo lahko to zmogli?
Ne delaÅ¡ samo kot medicinska sestra, delaÅ¡ tudi kot bolniÄar, delaÅ¡ vse kar je, samo, da bo delo opravljeno. Ker sem jaz odgovorna za oddelek. Tudi za metlo sem že prijela in poÄistila sobo polnih drobtin, da olajÅ¡am delo strežnici. Potrebno si je medsebojno pomagati.
Veliko ljudi vidi naÅ¡e napake, ne vidijo pa tega, koliko stvari od enkrat poÄnes, ne vidijo, ko stisneÅ¡ roko Äloveku, ki umira, ne vidijo, da greÅ¡ v kuhinjo prositi za ekstra hrano, ker nekomu tisti dan ne paÅ¡e mleÄna, ne vidijo, da porabiÅ¡ 15 min veÄ pri nekomu, da ga nahraniÅ¡, ker odklanja hrano, drži usta skupaj, ne vidijo, ko porabimo vse finte kako nekoga pripraviti do tega, da je med nego miren in jo ne odklanja ter nisi ves popluvan in popraskan. Ne vidijo, da iÅ¡ÄeÅ¡ po oddelkih Nacl, da boÅ¡ nastavil infuzijo, ker ti jo je paÄ zmanjkalo na tvojem oddelku. Vsak Älovek, ki obsoja drugega naj se postavi v naÅ¡e Äevlje. In raje ne obsojajte, da vam ne bo sojeno. PrepriÄana sem, da ima vsak pri sebi marsikaj za razÄistiti.
Tudi delo v ambulanti ni tako enostavno. Ko odpreÅ¡ vrata te vsi v en glas napadejo. Potrebujem recept za zdravila, jaz bi samo napotnico za okulista, jaz bi rabil iti v laboratorij,… Zadaj pa zvoni telefon nenormalno. V ambulanti te Äaka nekdo, da mu naredis prevezo, zdravnik ti vmes nalaga navodila, da ne govorim koliko je papirologije in dela z raÄunalnikom, znati moraÅ¡ brati dohtarsko pisavo, da lahko zakljuciÅ¡ pacienta, poznati moraÅ¡ Å¡ifre diagnoz, ker imaÅ¡ vse po kodah. In Å¡e in Å¡e… Ni enostavno biti medicinska sestra.
Vse veÄ bo bolniÅ¡k, odpovedi, ljudje padajo skupaj v službi, pa se noben ne vpraÅ¡a zakaj?
Ljudje delajo z vroÄino, slabostjo, ker noÄejo v bolniÅ¡ko, saj se zavedajo, da bodo drugi sodelavci delali za dva.
Pa je to ok?
Vsak naj presodi sam…
Moje mnenje o delu v zdravstvu, po ustavi RS, 39.clen, svoboda izražanja.
Laura Poglajen
Diskusija dobrodoÅ¡la na Facebooku – ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU
VaÅ¡e zgodbe poÅ¡ljite na info@zdravstvena.info – lahko jih objavimo tudi anonimno