Posts

Izpoved reševalke 2019

Čisto navaden dan, s to razliko da sem na dopustu kjer po vseh teh letih lahko rečem, da dejansko ne počnem ničesar, razen da se premetavam iz enega kota postelje na drugi.

Občasno mi dela družbo knjiga in sodelavka ki naj bi bila z menoj vendar nimam pojma kaj počne in kje je. Ko se mi da se sprehodim s štruco kruha do labodov ob reki…in morem priznat, da je moja glava dejansko spočita in lena 

Ker pa življenje brez interneta in reševalne službe ne gre, se je danes moje jutro pričelo z novico o hudi prometni nesreči motorista reševalca v Ljubljani. Čeprav fanta poznam to ni vplivalo niti malo na mojo skrb kako je z njim, kaj se je zgodilo in kakšne bodo posledice. Preberi več

Medicinska sestra:vmesni člen med pacientom in zdravnikom

Pred mano so zadnji dnevi pred zasluženim 3 tedenskim dopustom. Verjetno zato, toliko težje prenašam vse skupaj kar se dogaja v zdravstvu, sploh kar se dogaja v ambulantah družinske medicine v poletnih mesecih. Če je mogoče na kakšnem uradu zaradi dopustov gneča manjša je pri nas obisk povečan tudi za 50%, zaradi nadomeščanja vsaj še ene odsotne ambulante. Preberi več

Kadrovska kriza v zdravstveni negi

Dejstvo je, da je kadrovska kriza v zdravstveni negi kronični problem in ne novonastala zadeva kot posledica ”bega možgan” in slabih delovnih pogojev. Kadrovsko podhranjena zdravstvena nega je obstajala že davno preden smo sploh slišali za beg možganov. 


Z gotovostjo lahko trdim, da je podhranjenost posledica slabega delovanja in cehovskih sindikatov. Le ti so skozi leta bili neučinkoviti, še več; vodilne glave so naredile tudi nekaj kronskih napak (to je neka druga zgodba).

Iščoč vzroke kadrovske podhranjenosti se je torej treba ozreti nazaj…vzroke se išče v populističnih vzrokih, kot je politika, minula gospodarska kriza, ZUJF, ipd.
Nihče pa ne pove bistvenega…slabi pogoji dela v bolnišnicah so mnogokrat posledica slabega vodenja.

Sam lahko rečem, da nisem iz UKC Ljubljana odšel zaradi bega možganov, ampak predvsem zaradi vodstva klinike, ki se je posluževalo mnogih prijemov, ki so v resnih državah kaznivi in sporni. Dejstvo je tudi, da je v največji bolnišnici v Sloveniji vodstvene kadre klinik predstavljalo 95% ljudi, ki za vodenje niso usposobljeni (niti po izobrazbi, niti karakterno, če hočete). Vodstva klinik tako vodijo osebe, ki sicer imajo ”’fax”, ki pa je lahko sociologija, organizacija ne vem česa ipd.). Tolio empatije, kot se je učimo v šolah (kot obvezni del kurikula) izgine, ko se posedeš na spinalis v klimatizirani pisarni, a ne??

Ravno vodstvo zdravstvene nege v UKC je (tudi) krivec za situacijo – neizplačevanje nadur, preobremenitev delovnega časa, neupoštevanje časa za počitek…da ne naštevam kadrovsko sporne razporede dela.
Vodilne GMS bi se morale prioritetno zavedati, da je center delovanja pacient; ki ima pravico do kakovostne, varne in ustrezne obravnave.

In, ker v bolnišnicah vlada davno preživet sistem klasične hierarhije je sporno vodenje možno in v okviru možnega (ker sistem to dopušča). Vodstvene funkcije niso mandatorne, kar pomeni, da neka medicinska sestra lahko vodi kliniko, kot Josip Broz Tito (res je, da se vodilne funkcije voli na štiri leta; postopek volitev pa je spet ena od mnogih drugih zgodb). 

Premik v zdravstveni negi v praksi bi pomenilo, da bi delegirali na položaje medicinske sestre z ustrezno izobrazbo, ustreznimi izkušnjami in empatičnimi lastnostmi (prehud kriterij – mislim, da ne…). Kolegice na področju teorije, raziskovalke, profesorice in drugi se trudijo, da bi pognali tole ubožico naprej…pa je ne morejo, ker smo na področju prakse še vedno sto let za kačami in elektriko.

Ko sem pred leti napisal eno od resnic v zvezi s stanjem zdravstvene nege na slovenskem sem bil naslednji dan klican na zagovor ”ki ni uradno obstajal (besede GMS)”, na katerem so izvajali prijeme Kim Jong Una…
Tukaj je tudi rak rana slovenske zdravstvene nege, ne zgolj mizerno plačilo….

Mizerno plačilo pa je zakaj?? Zaradi delovnih pogojev…neizplačane nadure, preobremnitev in ostalo…za vse to ni kriva Milojka, ni kriv Kuštrin ali Vrhunec…krivo je vodstvo zavodov…
Zavedajoč se, da se izvaja za pacienta ”nevarna” zdravstvena nega je dovolj velik povod, da se ta vlak ustavi in reče: ”Zadost’ vas mam’!”

Ampak ne…zdravstveno nego predstavljajo neučinkoviti sindikati, nepodpora zdravniškega ceha,…

Zdravstvena nega je znanost in umetnost…razkroj znotraj ceha pa zdravstveno nego šibi in jo dela hobi program neumnih medicinskih sester, ki za mizerno plačilo delajo 24/7 in na koncu rečejo še hvala.
Vodstva klinik pa si prikimajo v pohvalo in si rečejo: ”Jebemti, dobro vodim kliniko…”

Po 20 letih prakse in nekaj manj leti izven prakse, vendar še vedno v tesni povezanosti enega z drugim vidim, da ”psi lajao, karavana gre dalje”.

Dragan M. Babuder 

Delo v zdravstvu – skrajni čas za spremembe

Zadnje čase se veliko piše o delu v zdravstvu. Še posebej o medicinskih sestrah. Malo ljudi zna ceniti naš poklic, malo kdo nas pohvali, znajo pa nas skritizirati in pisati pritožbe.
Kje naj začnem? Stara sem 26 let, po poklicu tehnik zdravstvene nege. Moje izkušnje so delo v ambulanti in delo s starostniki. Želela sem biti frizerka, pa so mi domači rekli, da je škoda, ker se predobro učim, tako sem končala na srednji zdravstveni šoli.

Poklic tehnika zdravstvene nege/srednje medicinske sestre se mi je vedno zdel lep. Še vedno je, samo, da je vsako leto težje, ker nam nalagajo vse več dela, papirologije… ti pa si vsako leto starejši in bolj zgaran. Boli te križ, pade ti imunski sistem, hitro zboliš, na stranišče ne greš, vodo pozabiš piti, po 13 urnem delavniku te bolijo noge, pecejo podplati… Ja, vse to se dogaja pri mladih 26 letih.

Rada hodim v službo, a se sprašujem kam bo to vodilo? Bomo vsi izgoreli? Bodo medicinske sestre sploh še delale, glede na to, da se vsak mesec dogajajo odpovedi. Razpisi se ponovijo večkrat, ker ne dobijo kadra, ki bi delal v takšnih pogojih. Odhajajo v tujino, na boljše. Kaj se bo zgodilo, če medicinskih sester ne bo dovolj v Sloveniji? Bo to znak za alarm? Bo to znak za ukrepanje? Da ne omenjam tega, da je povsod problem z pomanjkanjem kadra. Premalo nas je za tako obširno delo. Premalo, da bi lahko vse sfolgali. Premalo, da bi lahko delo opravljal kakovostno. A vodstva to ne zanima. Važno, da je dobiček.
Ko že en teden vse štima tipi topi se zopet pojavijo bolniške in odpovedi. Začaran krog iz katerega ne izplavamo.

Težko si predstavljam, da delam kot medicinska sestra in imam doma 3 otroke. Iz službe pridem psihično in fizično utrujena. Po službi grem velikokrat na kavo, da se sprostim in odstranim stres, da lahko pridem domov dokaj normalna in recimo, da nasmejana.

Na začetku, ko sem začela delati sem po službi še dve uri razmišljala kaj sem pozabila, ni mi dalo miru, ali sem dala ta zdravila tej osebi, ali sem ustrezno urgirala ob urgenci, ali sem izmerila vse vitalne funkcije ali sem mogoče kaj izpustila ob toliko informacijah v glavi.

Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. Bolničarja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se sprašujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me kličejo, da nekdo težko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. Kličem urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati poročilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo….

Čez 10 minut me kličejo iz drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim v drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, naročim počitek, hidracijo po požirkih in povem, da pridem nazaj.
Vmes opazim, da me čaka stanovalec, kateri čaka, da mu dam kapljice v oko. Razkužim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko. V tistem času prileti bolničar, da je nekdo padel in mu teče kri. Spet letiš, pograbiš vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustaviš krvavitev. Spet kličeš urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moraš vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd.

Stanovalec končno dobi svoje kapljice v oko, Čakal je 30 minut, opravičim se, poda mi roko in mi jo stisne. V šali mi odgovori, da ima itak čas celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje.
Kliče te bolničar, če mu lahko prideš pomagati nekoga dati iz invalidskega vozička na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki želi podatke o svoji mami. Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro naštimat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolničarju, da pridem pomagat. Odhitim še pogledat stanovalca, ki je bruhal. Počuti se vredu. Ok, si rečem, sedaj bom odšla piti vodo nato pomagat bolničarju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malce nisem imela. Če pa jo imam popisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce,.. To je moja malica. Če grem na malico v miru, imam vmes sigurno kakšen klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo reševalci in moraš biti prisoten na oddelku. Pa še podaljsati moram službo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. Včasih celo izmeno ne grem na stranišče, saj me niti ne tišči, ker premalo pijem.

Zaključim izmeno, predam raport, grem na kavo na poti domov. V žepu najdem listek. Ta in ta stanovalec mora biti jutri urejen in poseden na invalidskem vozičku ob 7h zjutraj, naročili so mi svojci. Hitro kličem v nočno izmeno, da sporočim, da sem pozabila zabeležiti. Sodelovka mi pove, da sem zabeležila, da naj ne skrbim. Resno se sprašujem, sem pozabljiva pri 26 letih? Kako bo šele pri 50-ih?
Pridem domov, ne da se mi ukvarjati z nobenim, ne želim se pogovarjati, želim samo tišino in mir. Mir, mir, mir… Ura je polnoč, spomnim se, da sem v vsej zmešnjavi pozabila napisati psihična stanja za varovance na dveh nadstropjih. Rečem si, nimam kaj, bom pa pojutrišnjem.

Naslednji dan imam frej dan. V glavi naredim načrte, kako bom šla na douuuugi sprehod s psom, kako bom skuhala kosilo v miru, oprala cunje, zlikala,… A vse kar naredim je to, da pojem nekaj na hitro, peljem psa malo ven. Ostali čas prespim, ker mi tako paše, mir in tišina, občutek, da ne rabim razmišljati za kaj vse sem odgovorna, kaj vse moram narediti ter zabeležiti.

Tako je življenje medicinskih tehnikov/medicinskih sester. Sedaj, ko sem se navadila na takšen tempo in odgovornost takšnega poklica živim življenje drugače. Potrebujem nekaj za sprostitev, potrebujem nekaj, da pridobim energijo. In potem kar gre. A še vedno se sprašujem,… do kdaj? Do kdaj bomo lahko to zmogli?

Ne delaš samo kot medicinska sestra, delaš tudi kot bolničar, delaš vse kar je, samo, da bo delo opravljeno. Ker sem jaz odgovorna za oddelek. Tudi za metlo sem že prijela in počistila sobo polnih drobtin, da olajšam delo strežnici. Potrebno si je medsebojno pomagati.

Veliko ljudi vidi naše napake, ne vidijo pa tega, koliko stvari od enkrat počnes, ne vidijo, ko stisneš roko človeku, ki umira, ne vidijo, da greš v kuhinjo prositi za ekstra hrano, ker nekomu tisti dan ne paše mlečna, ne vidijo, da porabiš 15 min več pri nekomu, da ga nahraniš, ker odklanja hrano, drži usta skupaj, ne vidijo, ko porabimo vse finte kako nekoga pripraviti do tega, da je med nego miren in jo ne odklanja ter nisi ves popluvan in popraskan. Ne vidijo, da iščeš po oddelkih Nacl, da boš nastavil infuzijo, ker ti jo je pač zmanjkalo na tvojem oddelku. Vsak človek, ki obsoja drugega naj se postavi v naše čevlje. In raje ne obsojajte, da vam ne bo sojeno. Prepričana sem, da ima vsak pri sebi marsikaj za razčistiti.

Tudi delo v ambulanti ni tako enostavno. Ko odpreš vrata te vsi v en glas napadejo. Potrebujem recept za zdravila, jaz bi samo napotnico za okulista, jaz bi rabil iti v laboratorij,… Zadaj pa zvoni telefon nenormalno. V ambulanti te čaka nekdo, da mu naredis prevezo, zdravnik ti vmes nalaga navodila, da ne govorim koliko je papirologije in dela z računalnikom, znati moraš brati dohtarsko pisavo, da lahko zakljuciš pacienta, poznati moraš šifre diagnoz, ker imaš vse po kodah. In še in še… Ni enostavno biti medicinska sestra.

Vse več bo bolnišk, odpovedi, ljudje padajo skupaj v službi, pa se noben ne vpraša zakaj?

Ljudje delajo z vročino, slabostjo, ker nočejo v bolniško, saj se zavedajo, da bodo drugi sodelavci delali za dva.

Pa je to ok?

Vsak naj presodi sam…

Moje mnenje o delu v zdravstvu, po ustavi RS, 39.clen, svoboda izražanja.

Laura Poglajen 

 

Diskusija dobrodošla na Facebooku – ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU 

Vaše zgodbe pošljite na [email protected]  – lahko jih objavimo tudi anonimno 

“Sestra, kdaj pride diplomirani zdravstvenik?”

Spomnim se želje iz otroštva.

Želel sem spremeniti svet. Nisem vedel, kako, kdaj in zakaj?

Ampak ta misel mi je bila všeč, mogoče zaradi risank, ki sem se jih v otroštvu še in še nagledal, ali pravljic, ki sem se jih še in še naposlušal …

Ali mogoče, ker sem pač želel, čim prej odrasti, da bi ta svet spoznal in ga spremenil.

Zdaj, ko svet poznam, sem odrastel. Opravljam delo diplomiranega zdravstvenika na Oddelku za psihiatrijo v UKC Maribor.

Na svoje delo sem ponosen, svoje delo imam rad, ne glede na to, kako zahtevno je. Kako lep zna biti ta svet, mi vsak dan pokažejo pacienti. Preberi več

Nadaljevanje ganljive izpoved reševalca o stanju na terenu

nesreca balona 2012

Pred dnevi smo na Zdravstvena.info objavili ganljivo izpoved reševalca Roberta. Danes objavljamo nadaljevanje resničnega razmišljanja in Vas vabimo k diskusiji (komentarji).

27 let delam na terenu kot reševalec. Za menoj je 30.000 intervencij na terenu. Večina intervencij je bila zahtevnih, tako psihično kot fizično. Laufaj v 5 nadstropje brez dvigala, 40 kg opreme vlečemo s seboj, 30-45 minut oživljamo, potem pa spravi bolnika, ki je zreanimiran in opremo nazaj dol v reševalno vozilo. Pogosto bolniki presegajo 120 kg…
Po intervenciji se velikokrat nimamo časa niti umiti, preobleči( krvavi, blatni, pobruhani, umazani)… poziv za naprej: zbit otrok, pojdite takoj….uspešna intervencija. Ta dan vmes snameš še obešenca, letiš na progo kjer je vlak sfrezal neznanca. Pod vlakom leži razkosana gmota človeškega mesa pomešana z kožo in črevesjem, ki je bila par minut nazaj še človek.Nič ne vozimo, dobiš dovoljenje za malico, dober tek pa hitro pojejta, ker imamo gužvo. V trgovini naročam prešano slanino z poprom ki jo imam rad. Zraven v vitrini od mesarja kosi mesa. Vsaka podobnost s prejšnjo intervencijo je zgolj naključje. Preberi več

Medosebni odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki

medicinske sestre in zdravniki

Se izboljšujejo? Poslabšujejo? Odvisno kje? Diskusija med komentarji bi bila dobrodošla :)

Glavna tema tega članka so medosebni odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki, oziroma izkušnje omenjenih zdravstvenih delavk z zdravniki.

Literatura navaja, da MS in zdravniki imajo »dober odnos«, toda vprašanje je kaj osebje misli ko reče »dober« odnos z zdravniki. Vprašanje je tudi kako ta odnos vpliva na pacientovo nego.

Članek navaja: »Viri iz leta 1888 pa vse do leta 1990 zapisujejo neenako porazdeljeno moč med zdravniki in medicinskimi sestrami, kjer je moč na strani zdravnikov« (San Martin Rodriguez et al., 2005). V članku je podano mnenje medicinske sestre, ki opredeljuje odnos medicinskih sester in zdravnikov: »dober odnos lahko pomeni karkoli od tega, da zdravnik ne kriči nate, pride kadar ga pokličeš, se posvetuje s teboj in te vpraša tudi za nasvet«

Preberi več

10 dejstev, katerih bi medicinske sestre in zdravstveni tehniki želeli, da jih pacienti poznajo

medicinske sestre in pacienti

Vedno več je papirologije, vedno manj pristnega stika s pacienti, vedno več bolnih, vedno več del in nalog in zelo bi bile / bili veseli, če bi pacienti vsaj nekaj stvari – zadev upoštevali in nas ne dodatno obremenjevali. Malce za hec in malce zares :) Preberi več

10 survival nasvetov za medicinske sestre v nočnih izmenah

Doctor.

Nočna na nočno? Ste zamenjali dan za noč? Kaj je to bioritem? Ste kot sove v gozdu? Nenaspani, razdražljivi, nezbrani, pozabljivi, v svojem svetu? Hja, nočne izmene so naporne. Malce smo pobrskali po spletu in našli nekaj nasvetov, ki bi Vam znali koristiti…

Preberi več

Besede o lepem. Besede o dolgi poti do zmage.

Acupuncture points

Glede na svojo skromno starost in surove čase v katerih se nahajamo, lahko priznam, da sem sodeč po poklicnem CV, že med precej izkušenimi zdravstvenimi delavci svoje generacije.

Precej bolniških oddelkov in ravno toliko okolij sem že okusil. Dobra in morda malo nerodna lastnost, ki jo imam, pa je tudi dokaj ne (samo) profesionalen odnos, ki ga imam s pacienti. Včasih tudi malo preveč na ”prijateljski” ravni.

Preberi več