Posts

V Klinični center po življenjsko izkušnjo

Bilo je leto 2014. Mislim, da sem bila takrat v zakasneli puberteti. Nihanja razpoloženja so bila očitna in blazno utrujajoča.
Spomnim se, da sem telefonirala z mamo in spomnim se, da sem bila besna.
Bil je dan, ko me je jezilo vse, prav vse, kar je bilo del mene.
Večer prej sem videla kako opazne so strije na mojih stegnih in koliko jih je.
“Mama, pa jaz nočem strij. 18 let pa strije! O fuuuuuj! Kam naj grem, da mi jih zbrišejo???”, sem razvajeno cepetala in jokala v telefon. Krokodilje solze so tekle po mojih licih. Preberi več

Delovanje zdravstvenega sistema iz vidika pacienta

Jamram, ker sem s prve roke videl delovanje našega zdravstvenega sistema in kako na to gledajo vodilni. Ma za bruhat! Cel oddelek na abdominalni kirurgiji(sestre, doktorji kirurgi itd) in vsi ostali(razen direktorja seveda in višjih inštanc) samo kapo dol!

Povrnili so moje zaupanje v človeštvo. Sestre za tistih 800eur na mesec delajo po 12ur in več, zaradi manjka zaposlenih dopusta tako rečeno ni in še za vikende nadomeščajo tiste, ki so na bolniški.

Zaradi manjka so od treh oddelkov enega zaprli samo, da sfolgajo. Za paciente ni več prostora in jih vozijo na druge oddelke, da jih potem doktorji in kirurgi po celi bolnici hodijo kontrolirat. Vodilne boli k*rac medtem ko morajo zaposleni kršiti pravila, da zadeva sploh teče naprej, Ko je doktor dežuren, je to 32ur bedenja v bolnici..32 UR!!!

a so normalni…za volanom ne smeš bit več kot 8ur, da ne ubiješ koga, tukaj ti mora bit pa tip 32ur skoncentriran, bog ne daj, da mu zadnjo uro pripeljejo nekoga za operirat.

Pa da mi ne bo kdo uletu s temu, da spijo vmes. Sem bil gor, na intenzivni nisem spal ampak sem neko mamo držal celo noč pokonci s pogovorom, da ni zaspala za vekomaj, saj je prenehala dihati, takoj ko je zaprla oči. Doktor je ni moral preverjati, saj so sredi noči privedli poškodovane z nesreče in so še klicali dodatne kirurge v službo, da so jih lahko rešili.

Sestre celo noč od enega do drugega, saj so alarmi venomer piskali, enemu pulz, drugemu dihanje, če si moral na wc, cela procedura preden te odklopijo z vsega….ni da ni. Ampak pazi to..vse z nasmeškom na obrazu in z nadčloveško potrpežljivostjo.


Za fucking minimalne novce, jebanje od vodstva in stalno nadomeščanje. Ne moreš verjeti, kako kljub vsem preprekam, delujejo sinhrono, pridejo na pomoč z drugih oddelkov, med sabo se podpirajo in kuhajo drug drugemu kofete, da jih držijo pokonci in kljub vsemu za vsakega pacienta poksrbijo tako kot se zagre.

Ma če bi imel, dam vsakemu po jurja nagrade vsak mesec za tako delo, prijaznost in skrb. Vsake 2 uri vsakemu pritisk pomert, spraševat kako se počutijo, ob najmanjši anomalji takoj urgirat, previjat rane, pucat starejše pokakane ate in mame in poleg vsega še hodnike in skrete, saj ponoči čistilke ni, bruha in serje pa se še vseeno.

In kaj reče direktor, ko to vse vidi in ne vidi? :”Zdravstveni delavci so potrošni material.”..Gorjanc zahojen… Vsaj 30% jih manjka in še ostali razmišljajo o odhodu. Kader je skoraj ves pod 30let, saj se je starejšim že odpeljalo in so dali odpoved. Kdaj bo konec, kje je meja zdrave pameti?

Če še njim postane vseeno in začnejo delat tako, kot jim piše v pogodbi, nam dejansko lahko samo še bog pomaga….

»Moč besed je ničelna in oklici škodna, ko so te usmerjene v hrbet.«

Namen mojega prispevka je deljenje nedavne izkušnje kot pacientke v ljubljanskem kliničnem centru v endokrinološki ambulanti. Mnenje je osnovano zgolj na lastnem razmišljanju in razumevanju, prav tako moj namen ni kogarkoli žaliti oziroma neodobravati na kakršenkoli način. S tovrstnim prispevkom bi želela vzpodbuditi konstruktivno debato oziroma vsaj dvosmerno komunikacijo, ki bi lahko pripomogla k izboljšanju še tako malenkostne stvari, namreč nekje se vse skupaj mora začeti…

Na prvi pregled v endokrinološki ambulanti sem čakala 8 mesecev in priznati moram, da mi je ta čas res hitro minil, zato se tukaj ne želim spuščati v podrobnosti o čakalnih dobah. Preberi več

Je res starost ena sama žalost?

Življenje ni vedno en sam popoln krog. Je že res, da je ob rojstvu polno veselja, radosti, saj se uresničijo sanje o tako željenem potomcu.Toda ta otrok odrašča in odraste, dobi svoje otroke, ostari in takrat se lahko začne kalvarija njegove jeseni življenja.

Smo generacija mladih,ki za svoj položaj grabimo z vsemi štirimi. V krčih hočemo doseči stvari, ki bi nam izboljšale vsakdanje življenje. Vidimo samo sebe, vse okrog nas pa je nekje v drugem planu, nepomembno. Pozabljamo na korenine, na ljudi, ki so nas ustvarili, vzgojili, ljubili ter vodili po poti odraščanja. Poti, ki je bila zavita, polna nepričakovanih pasti in ovir. Oni niso gledali le nase. V njihovem toplem zavetju doma smo se počutili ljubljeni in varni. Preberi več

Ko se ti življenje spremeni v sekundi

A9K0EP cloudy sky

Malo več kot teden dni po mojem rojstnem dnevu pet let nazaj, je bil sončen pomladanski dan v maju.

Dan, ko se mi je življenje obrnilo na glavo.

Kako se ti lahko življenje spremeni v sekundi. Minuto nazaj se pogovarjaš in smeješ s prijatelji, naslednjo minuto pa se boriš za življenje. Preberi več

Misli, ki jokajo

Sem Andrej Pegan rojen 21.9. 1974  in sem imel leta 1996 hudo prometno nesrečo v kateri mi je umrl prijatelj jaz pa sem utrpel, tako fizične kakor psihične poškodbe.

Tako sem postal invalid 1. stopnje po poškodbi glave.
Na začetku sem bil v komi.
Preberi več