Medicinska sestra:vmesni člen med pacientom in zdravnikom

Pred mano so zadnji dnevi pred zasluženim 3 tedenskim dopustom. Verjetno zato, toliko težje prenašam vse skupaj kar se dogaja v zdravstvu, sploh kar se dogaja v ambulantah družinske medicine v poletnih mesecih. Če je mogoče na kakšnem uradu zaradi dopustov gneča manjša je pri nas obisk povečan tudi za 50%, zaradi nadomeščanja vsaj še ene odsotne ambulante. Preberi več

Nove kompetence tehnik zdravstvene nege

Zavedam se, da je moje pismo eno od mnogih, da z vaše strani morda ne bo niti prebrano, pa vendar ne morem mimo te krivice, ki jo s starimi – novimi kompetencami povzročate nam, zdravstvenim tehnikom.
Škoda, da se ne zavedate, koliko slabega boste naredili celemu sistemu, nam zaposlenim in tudi pacientom. 

Že zdaj ste povzročili pravo zmedo in razdor med nami, ker posegate v pravice izkušenih in sposobnih zdravstvenih delavcev. 
Ne vem, če si sploh lahko predstavljate, kako se počuti zdravstveni tehnik, z več kot dvajsetimi, tridesetimi leti delovne dobe, poln znanja in izkušenj, ki so zlata vredne, marsikatere edinstvene, pa bo moral sedaj opraviti dodatne izpite, šolanje, oz. karkoli, za pridobitev kompetenc???

Zdravstveni tehnik, ki je vrsto let opravljal skoraj vso delo diplomirane medicinske sestre, oziroma, ker to delo v večini primerov in vsaj v praksi sploh ni bilo strogo ločeno, je opravljal svoje delo zanesljivo, odgovorno, strokovno in z veseljem, zdaj večino tega ne bo smel opravljati, ker ne bo imel kompetenc?

A se res ne hecate?

Najbrž ga ni zdravstvenega tehnika, ki se danes ob branju vaših predlogov ne počuti prizadeto in ponižano. Še toliko bolj, če je bil s srcem predan svojemu poklicu. 

Če bi vsak od vas, ki ste v tej komisiji in ste sprejeli te zakone in določili te absurdne kompetence, opravljali svoj poklic na tak način, potem najbrž tak razdor ne bi delali. 

Oziroma, bi strmeli k temu, da bi te kompetence stopile v veljavo skupaj z novo zaposlenimi. Ne pa, da že zaposlenim, po toliko letih jemljete pravice za delo, ki smo se ga učili v šoli ( prevez septične rane, pobiranje šivov in sponk, aspiracija dihalne poti, snemanje EKG-ja…še mnogo tega..)

Ni prav, da boste povsem razvrednotili poklic zdravstvenega tehnika.

Ni prav, da boste nam, že zaposlenim, pobrali toliko pravic. 

Ni prav, da boste na ta način veliko bolj obremenili diplomirane medicinske sestre, ki se najbrž le niso šolale zato, da bodo zdaj opravljale še skoraj vso delo zdravstvenega tehnika v vseh izmenah.

Pa jim boste naložili prav to. In še več.

Dobro delo, slabe in dobre dolgoletne izkušnje, naredijo zdravstvenega delavca v dobrega delavca, ne glede na stopnjo izobrazbe, ne glede na kompetence.

Za vas so očitno pomembne kompetence. Za mene pa znanje in izkušnje. In tega mi, hvala Bogu tudi za pacienta, ne morete vzeti.

Diskusija dobrodošla na Facebooku v skupini ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU 

Tanja Rovšnik

5 lastnosti, ki jih ima odlična medicinska sestra

[url=http://www.istockphoto.com/search/lightbox/9786662][img]http://img152.imageshack.us/img152/3414/medicinew.jpg[/img][/url]

Najprej je pomembno razumeti poslanstvo medicinskih sester, kaj je oskrba in kako se je poklic medicinske sestre razvil v enega najbolj zaupanja vrednega poklica na svetu. Razlogov je več…

Zdravstvena nega je poklic vrednot in skrbi za pacienta. Temelje je postavila Florence Nightingale!

Zdravstvena nega temelji na človeških vrednotah. Medicinske sestre so izobražene in tehnično podkovane. Nečela temeljijo na vrednotah, ki so si precej enaka po celem svetu. Preberi več

Delovanje zdravstvenega sistema iz vidika pacienta

Jamram, ker sem s prve roke videl delovanje našega zdravstvenega sistema in kako na to gledajo vodilni. Ma za bruhat! Cel oddelek na abdominalni kirurgiji(sestre, doktorji kirurgi itd) in vsi ostali(razen direktorja seveda in višjih inštanc) samo kapo dol!

Povrnili so moje zaupanje v človeštvo. Sestre za tistih 800eur na mesec delajo po 12ur in več, zaradi manjka zaposlenih dopusta tako rečeno ni in še za vikende nadomeščajo tiste, ki so na bolniški.

Zaradi manjka so od treh oddelkov enega zaprli samo, da sfolgajo. Za paciente ni več prostora in jih vozijo na druge oddelke, da jih potem doktorji in kirurgi po celi bolnici hodijo kontrolirat. Vodilne boli k*rac medtem ko morajo zaposleni kršiti pravila, da zadeva sploh teče naprej, Ko je doktor dežuren, je to 32ur bedenja v bolnici..32 UR!!!

a so normalni…za volanom ne smeš bit več kot 8ur, da ne ubiješ koga, tukaj ti mora bit pa tip 32ur skoncentriran, bog ne daj, da mu zadnjo uro pripeljejo nekoga za operirat.

Pa da mi ne bo kdo uletu s temu, da spijo vmes. Sem bil gor, na intenzivni nisem spal ampak sem neko mamo držal celo noč pokonci s pogovorom, da ni zaspala za vekomaj, saj je prenehala dihati, takoj ko je zaprla oči. Doktor je ni moral preverjati, saj so sredi noči privedli poškodovane z nesreče in so še klicali dodatne kirurge v službo, da so jih lahko rešili.

Sestre celo noč od enega do drugega, saj so alarmi venomer piskali, enemu pulz, drugemu dihanje, če si moral na wc, cela procedura preden te odklopijo z vsega….ni da ni. Ampak pazi to..vse z nasmeškom na obrazu in z nadčloveško potrpežljivostjo.

Za fucking minimalne novce, jebanje od vodstva in stalno nadomeščanje. Ne moreš verjeti, kako kljub vsem preprekam, delujejo sinhrono, pridejo na pomoč z drugih oddelkov, med sabo se podpirajo in kuhajo drug drugemu kofete, da jih držijo pokonci in kljub vsemu za vsakega pacienta poksrbijo tako kot se zagre.

Ma če bi imel, dam vsakemu po jurja nagrade vsak mesec za tako delo, prijaznost in skrb. Vsake 2 uri vsakemu pritisk pomert, spraševat kako se počutijo, ob najmanjši anomalji takoj urgirat, previjat rane, pucat starejše pokakane ate in mame in poleg vsega še hodnike in skrete, saj ponoči čistilke ni, bruha in serje pa se še vseeno.

In kaj reče direktor, ko to vse vidi in ne vidi? :”Zdravstveni delavci so potrošni material.”..Gorjanc zahojen… Vsaj 30% jih manjka in še ostali razmišljajo o odhodu. Kader je skoraj ves pod 30let, saj se je starejšim že odpeljalo in so dali odpoved. Kdaj bo konec, kje je meja zdrave pameti?

Če še njim postane vseeno in začnejo delat tako, kot jim piše v pogodbi, nam dejansko lahko samo še bog pomaga….

Brez sočutja do sočloveka – izpoved medicinske sestre

V zdravstvu delam kot srednja medicinska sestra 4 leta v ambulanti družinske medicine. Ko smo se vpisali v zdravstveno šolo so nam vsi dejali, kako lep poklic je to, cenjen, spoštovan, ker pomagamo ljudem.

Pa vendar kljub mladim letom in kratki delovni dobi opažam, da je vse prej kot to. Menim, da se je večina zaposlenih v zdravstvu odločila za to delo, ker bi radi pomagali sočloveku, v najtežjih trenutki bili v oporo, z svojim znanjem reševali življenja. Ampak koliko ljudi to resnično ceni, spoštuje pa je stvar o kateri bi se dalo razpravljati.

Preberi več

Kadrovska kriza v zdravstveni negi

Dejstvo je, da je kadrovska kriza v zdravstveni negi kronični problem in ne novonastala zadeva kot posledica ”bega možgan” in slabih delovnih pogojev. Kadrovsko podhranjena zdravstvena nega je obstajala že davno preden smo sploh slišali za beg možganov. 


Z gotovostjo lahko trdim, da je podhranjenost posledica slabega delovanja in cehovskih sindikatov. Le ti so skozi leta bili neučinkoviti, še več; vodilne glave so naredile tudi nekaj kronskih napak (to je neka druga zgodba).

Iščoč vzroke kadrovske podhranjenosti se je torej treba ozreti nazaj…vzroke se išče v populističnih vzrokih, kot je politika, minula gospodarska kriza, ZUJF, ipd.
Nihče pa ne pove bistvenega…slabi pogoji dela v bolnišnicah so mnogokrat posledica slabega vodenja.

Sam lahko rečem, da nisem iz UKC Ljubljana odšel zaradi bega možganov, ampak predvsem zaradi vodstva klinike, ki se je posluževalo mnogih prijemov, ki so v resnih državah kaznivi in sporni. Dejstvo je tudi, da je v največji bolnišnici v Sloveniji vodstvene kadre klinik predstavljalo 95% ljudi, ki za vodenje niso usposobljeni (niti po izobrazbi, niti karakterno, če hočete). Vodstva klinik tako vodijo osebe, ki sicer imajo ”’fax”, ki pa je lahko sociologija, organizacija ne vem česa ipd.). Tolio empatije, kot se je učimo v šolah (kot obvezni del kurikula) izgine, ko se posedeš na spinalis v klimatizirani pisarni, a ne??

Ravno vodstvo zdravstvene nege v UKC je (tudi) krivec za situacijo – neizplačevanje nadur, preobremenitev delovnega časa, neupoštevanje časa za počitek…da ne naštevam kadrovsko sporne razporede dela.
Vodilne GMS bi se morale prioritetno zavedati, da je center delovanja pacient; ki ima pravico do kakovostne, varne in ustrezne obravnave.

In, ker v bolnišnicah vlada davno preživet sistem klasične hierarhije je sporno vodenje možno in v okviru možnega (ker sistem to dopušča). Vodstvene funkcije niso mandatorne, kar pomeni, da neka medicinska sestra lahko vodi kliniko, kot Josip Broz Tito (res je, da se vodilne funkcije voli na štiri leta; postopek volitev pa je spet ena od mnogih drugih zgodb). 

Premik v zdravstveni negi v praksi bi pomenilo, da bi delegirali na položaje medicinske sestre z ustrezno izobrazbo, ustreznimi izkušnjami in empatičnimi lastnostmi (prehud kriterij – mislim, da ne…). Kolegice na področju teorije, raziskovalke, profesorice in drugi se trudijo, da bi pognali tole ubožico naprej…pa je ne morejo, ker smo na področju prakse še vedno sto let za kačami in elektriko.

Ko sem pred leti napisal eno od resnic v zvezi s stanjem zdravstvene nege na slovenskem sem bil naslednji dan klican na zagovor ”ki ni uradno obstajal (besede GMS)”, na katerem so izvajali prijeme Kim Jong Una…
Tukaj je tudi rak rana slovenske zdravstvene nege, ne zgolj mizerno plačilo….

Mizerno plačilo pa je zakaj?? Zaradi delovnih pogojev…neizplačane nadure, preobremnitev in ostalo…za vse to ni kriva Milojka, ni kriv Kuštrin ali Vrhunec…krivo je vodstvo zavodov…
Zavedajoč se, da se izvaja za pacienta ”nevarna” zdravstvena nega je dovolj velik povod, da se ta vlak ustavi in reče: ”Zadost’ vas mam’!”

Ampak ne…zdravstveno nego predstavljajo neučinkoviti sindikati, nepodpora zdravniškega ceha,…

Zdravstvena nega je znanost in umetnost…razkroj znotraj ceha pa zdravstveno nego šibi in jo dela hobi program neumnih medicinskih sester, ki za mizerno plačilo delajo 24/7 in na koncu rečejo še hvala.
Vodstva klinik pa si prikimajo v pohvalo in si rečejo: ”Jebemti, dobro vodim kliniko…”

Po 20 letih prakse in nekaj manj leti izven prakse, vendar še vedno v tesni povezanosti enega z drugim vidim, da ”psi lajao, karavana gre dalje”.

Dragan M. Babuder 

Delo v zdravstvu – skrajni čas za spremembe

Zadnje čase se veliko piše o delu v zdravstvu. Še posebej o medicinskih sestrah. Malo ljudi zna ceniti naš poklic, malo kdo nas pohvali, znajo pa nas skritizirati in pisati pritožbe.
Kje naj začnem? Stara sem 26 let, po poklicu tehnik zdravstvene nege. Moje izkušnje so delo v ambulanti in delo s starostniki. Želela sem biti frizerka, pa so mi domači rekli, da je škoda, ker se predobro učim, tako sem končala na srednji zdravstveni šoli.

Poklic tehnika zdravstvene nege/srednje medicinske sestre se mi je vedno zdel lep. Še vedno je, samo, da je vsako leto težje, ker nam nalagajo vse več dela, papirologije… ti pa si vsako leto starejši in bolj zgaran. Boli te križ, pade ti imunski sistem, hitro zboliš, na stranišče ne greš, vodo pozabiš piti, po 13 urnem delavniku te bolijo noge, pecejo podplati… Ja, vse to se dogaja pri mladih 26 letih.

Rada hodim v službo, a se sprašujem kam bo to vodilo? Bomo vsi izgoreli? Bodo medicinske sestre sploh še delale, glede na to, da se vsak mesec dogajajo odpovedi. Razpisi se ponovijo večkrat, ker ne dobijo kadra, ki bi delal v takšnih pogojih. Odhajajo v tujino, na boljše. Kaj se bo zgodilo, če medicinskih sester ne bo dovolj v Sloveniji? Bo to znak za alarm? Bo to znak za ukrepanje? Da ne omenjam tega, da je povsod problem z pomanjkanjem kadra. Premalo nas je za tako obširno delo. Premalo, da bi lahko vse sfolgali. Premalo, da bi lahko delo opravljal kakovostno. A vodstva to ne zanima. Važno, da je dobiček.
Ko že en teden vse štima tipi topi se zopet pojavijo bolniške in odpovedi. Začaran krog iz katerega ne izplavamo.

Težko si predstavljam, da delam kot medicinska sestra in imam doma 3 otroke. Iz službe pridem psihično in fizično utrujena. Po službi grem velikokrat na kavo, da se sprostim in odstranim stres, da lahko pridem domov dokaj normalna in recimo, da nasmejana.

Na začetku, ko sem začela delati sem po službi še dve uri razmišljala kaj sem pozabila, ni mi dalo miru, ali sem dala ta zdravila tej osebi, ali sem ustrezno urgirala ob urgenci, ali sem izmerila vse vitalne funkcije ali sem mogoče kaj izpustila ob toliko informacijah v glavi.

Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. Bolničarja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se sprašujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me kličejo, da nekdo težko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. Kličem urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati poročilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo….

Čez 10 minut me kličejo iz drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim v drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, naročim počitek, hidracijo po požirkih in povem, da pridem nazaj.
Vmes opazim, da me čaka stanovalec, kateri čaka, da mu dam kapljice v oko. Razkužim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko. V tistem času prileti bolničar, da je nekdo padel in mu teče kri. Spet letiš, pograbiš vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustaviš krvavitev. Spet kličeš urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moraš vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd.

Stanovalec končno dobi svoje kapljice v oko, Čakal je 30 minut, opravičim se, poda mi roko in mi jo stisne. V šali mi odgovori, da ima itak čas celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje.
Kliče te bolničar, če mu lahko prideš pomagati nekoga dati iz invalidskega vozička na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki želi podatke o svoji mami. Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro naštimat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolničarju, da pridem pomagat. Odhitim še pogledat stanovalca, ki je bruhal. Počuti se vredu. Ok, si rečem, sedaj bom odšla piti vodo nato pomagat bolničarju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malce nisem imela. Če pa jo imam popisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce,.. To je moja malica. Če grem na malico v miru, imam vmes sigurno kakšen klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo reševalci in moraš biti prisoten na oddelku. Pa še podaljsati moram službo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. Včasih celo izmeno ne grem na stranišče, saj me niti ne tišči, ker premalo pijem.

Zaključim izmeno, predam raport, grem na kavo na poti domov. V žepu najdem listek. Ta in ta stanovalec mora biti jutri urejen in poseden na invalidskem vozičku ob 7h zjutraj, naročili so mi svojci. Hitro kličem v nočno izmeno, da sporočim, da sem pozabila zabeležiti. Sodelovka mi pove, da sem zabeležila, da naj ne skrbim. Resno se sprašujem, sem pozabljiva pri 26 letih? Kako bo šele pri 50-ih?
Pridem domov, ne da se mi ukvarjati z nobenim, ne želim se pogovarjati, želim samo tišino in mir. Mir, mir, mir… Ura je polnoč, spomnim se, da sem v vsej zmešnjavi pozabila napisati psihična stanja za varovance na dveh nadstropjih. Rečem si, nimam kaj, bom pa pojutrišnjem.

Naslednji dan imam frej dan. V glavi naredim načrte, kako bom šla na douuuugi sprehod s psom, kako bom skuhala kosilo v miru, oprala cunje, zlikala,… A vse kar naredim je to, da pojem nekaj na hitro, peljem psa malo ven. Ostali čas prespim, ker mi tako paše, mir in tišina, občutek, da ne rabim razmišljati za kaj vse sem odgovorna, kaj vse moram narediti ter zabeležiti.

Tako je življenje medicinskih tehnikov/medicinskih sester. Sedaj, ko sem se navadila na takšen tempo in odgovornost takšnega poklica živim življenje drugače. Potrebujem nekaj za sprostitev, potrebujem nekaj, da pridobim energijo. In potem kar gre. A še vedno se sprašujem,… do kdaj? Do kdaj bomo lahko to zmogli?

Ne delaš samo kot medicinska sestra, delaš tudi kot bolničar, delaš vse kar je, samo, da bo delo opravljeno. Ker sem jaz odgovorna za oddelek. Tudi za metlo sem že prijela in počistila sobo polnih drobtin, da olajšam delo strežnici. Potrebno si je medsebojno pomagati.

Veliko ljudi vidi naše napake, ne vidijo pa tega, koliko stvari od enkrat počnes, ne vidijo, ko stisneš roko človeku, ki umira, ne vidijo, da greš v kuhinjo prositi za ekstra hrano, ker nekomu tisti dan ne paše mlečna, ne vidijo, da porabiš 15 min več pri nekomu, da ga nahraniš, ker odklanja hrano, drži usta skupaj, ne vidijo, ko porabimo vse finte kako nekoga pripraviti do tega, da je med nego miren in jo ne odklanja ter nisi ves popluvan in popraskan. Ne vidijo, da iščeš po oddelkih Nacl, da boš nastavil infuzijo, ker ti jo je pač zmanjkalo na tvojem oddelku. Vsak človek, ki obsoja drugega naj se postavi v naše čevlje. In raje ne obsojajte, da vam ne bo sojeno. Prepričana sem, da ima vsak pri sebi marsikaj za razčistiti.

Tudi delo v ambulanti ni tako enostavno. Ko odpreš vrata te vsi v en glas napadejo. Potrebujem recept za zdravila, jaz bi samo napotnico za okulista, jaz bi rabil iti v laboratorij,… Zadaj pa zvoni telefon nenormalno. V ambulanti te čaka nekdo, da mu naredis prevezo, zdravnik ti vmes nalaga navodila, da ne govorim koliko je papirologije in dela z računalnikom, znati moraš brati dohtarsko pisavo, da lahko zakljuciš pacienta, poznati moraš šifre diagnoz, ker imaš vse po kodah. In še in še… Ni enostavno biti medicinska sestra.

Vse več bo bolnišk, odpovedi, ljudje padajo skupaj v službi, pa se noben ne vpraša zakaj?

Ljudje delajo z vročino, slabostjo, ker nočejo v bolniško, saj se zavedajo, da bodo drugi sodelavci delali za dva.

Pa je to ok?

Vsak naj presodi sam…

Moje mnenje o delu v zdravstvu, po ustavi RS, 39.clen, svoboda izražanja.

Laura Poglajen 

 

Diskusija dobrodošla na Facebooku – ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU 

Vaše zgodbe pošljite na [email protected]  – lahko jih objavimo tudi anonimno 

»Moč besed je ničelna in oklici škodna, ko so te usmerjene v hrbet.«

Namen mojega prispevka je deljenje nedavne izkušnje kot pacientke v ljubljanskem kliničnem centru v endokrinološki ambulanti. Mnenje je osnovano zgolj na lastnem razmišljanju in razumevanju, prav tako moj namen ni kogarkoli žaliti oziroma neodobravati na kakršenkoli način. S tovrstnim prispevkom bi želela vzpodbuditi konstruktivno debato oziroma vsaj dvosmerno komunikacijo, ki bi lahko pripomogla k izboljšanju še tako malenkostne stvari, namreč nekje se vse skupaj mora začeti…

Na prvi pregled v endokrinološki ambulanti sem čakala 8 mesecev in priznati moram, da mi je ta čas res hitro minil, zato se tukaj ne želim spuščati v podrobnosti o čakalnih dobah. Preberi več

Demenca v labirintu izgubljenih spominov

Vsak dan strmim v oči, ki govorijo: »Pomagaj mi, ne vem, kdo sem.« Kaj mi hočejo povedati, kaj želijo, ali bom znal pomagati …?

Na enoti za gerontopsihiatrijo v Mariboru se vsak dan srečujem z istimi težavami in isto mislijo, da človek pred mano želi stopiti v stik, vendar ne ve, kako. Njegov govor je nezbran, nerazumljiv in celo boleč. Mogoče ga ne bom razumel, kakor si to želi, ampak se mu bom nasmejal, se ga dotaknil, mu ponudil topel čaj in lepo besedo.

Mogoče bo to za začetek dovolj, da pridobim njegovo zaupanje in naklonjenost.

Mogoče bo dovolj, da se bo spomnil prijatelja, znanca, svojega bližnjega, ki mu je pomagal, ga nasmejal na enak način, kakor sem ga jaz. Bremena demence ne nosijo samo oboleli, ampak tudi zdravstveni delavci, svojci in ljudje, ki se srečujejo z dementnim človekom.

Pomembno je, da zdravstveni delavci ne čutijo neuspeha pri rečeh, ki jih pacient ne zmore narediti oz. opraviti v določenem trenutku. Moramo se zavedati, da smo si vsi drugačni, oni pa še bolj, ker potrebujejo naše vodenje, podporo, nego in osnovne razlage, ki so jih nekoč zelo dobro obvladali, danes pa so jim matematična neznanka. Demenca je še vedno ovita v tančico stigme in predsodkov, je bolezen, ki krade spomine in sanje. Živimo v dobi, ko je čas dragocen, ampak ne v tolikšni meri, da je bolj pomemben kot naši svojci, prijatelji, pacienti, varovanci, ki so zboleli za demenco.

Vzemimo si čas, poskusimo jim prisluhniti (tudi če jih ne bomo razumeli), nasmejmo se jim, bodimo strpni, srčni, peljimo jih na sprehod, kažimo jim slike iz mladosti… Mogoče bodo čez čas pozabili, ampak veselja, osebnega zadovoljstva in skupnih trenutkov nam bolezen, ne glede kako huda in nepravična, ne more ukrasti.

Želim si, da demenca ne bi pokazala vseh svojih slabih strani, da bi upočasnila svojo pot in bi bila bolj usmiljena. Žal se dementni ljudje na koncu znajdejo v labirintu zmedenosti, do konca ostanejo sami in tavajo po praznih hodnikih z ovirami brez možnosti za izhod. Lahko jim nudimo  luč upanja. Ta luč sveti samo kratek čas, ampak ko zasveti, vemo, da oni nas in mi njih potrebujemo.

Šefik Salkunić dip. zn

Izkušnja življenja ali zakaj je dobro končati v bolnici.

Kdor ni preživel vsaj dva tedna (v enem kosu) v bolnici ne ve kaj je trpljenje in ima bržkone napačno postavljene življenjske prioritete. Absolutno preveč samoumevno jemlje stvari kot so tiste male vsakdanjosti, ki tvorijo velik del našega bivanja a jih nikoli ne vidimo. Normalno delovanje črevesja in lahkotno posedanje na WC školjki. Čista brisača. Spanje na trebuhu ali na boku. Odsotnost cevk na in v telesu. Dejstvo, da lahko hodiš poljubno hitro, ter da za seboj ne rabiš vleči plesalnega droga na koleščkih iz katerega bingljajo tekočine sumljivih nazivov. Čudovito jutro, ko te predrami vonj kave in ne vzdihovanje soseda, ki mu že na rano jutro zdravniki tja kamor sonce nikoli ne posije nekaj tiščijo. A pojdimo po vrsti.

Začelo se je drugi dan novega leta, ko se je bolečini v trebuhu pridružila visoka vročina in pozitivne afirmacije tipa “spijem še en čaj pa bo jutri bolje” niso več učinkovale. Potrebno je bilo zbrati pogum in se odpraviti na urgenco. Začetek je bil precej obetaven, saj neke pretirane gneče ni bilo, sprejela pa me je sestra, ki je s svojo privlačnostjo potrdila stereotip o medicinskih sestrah iz filmov žgečkljivega slovesa. Posadila me je na posteljo in preverila vse vitalne znake – no, razen enega. Do te točke je bilo vse bolj ali manj čudovito in je kazalo da bom čez dobro urico že doma razlagal ženi kako sem končno naletel na seksi sestro tudi v treh dimenzijah. Nato je šlo vse po poti slovenskega gospodarstva – strmo navzdol. Preberi več