Napake, problemi in odstopanja v zdravstvenem sistemu z vidika reševalcev
Zgodba opisuje trenutno stanje zdravstvenega sistema – reÅ¡evalne službe, napak in odstopanj v smislu organiziranosti, komunikacije in tekoÄega dela ter opozoriti na vedno veÄjo fiziÄno in psihiÄno obremenitev reÅ¡evalcev.
Stanje je povzeto po lastnih izkušnjah in diskusijah ostalih reševalcev iz gorenjske in osrednje Slovenije. Povzeto je bistvo in dogodki malenkostno odstopajo v pozitivno oz. negativno smer od posamezne reševalne postaje. Zajeti niso vsi problemi sicer bi bil spisek predolg.
Cilj je informirati javnost & odgovorne osebe, konstruktivno opozoriti na probleme, odpreti diskusijo in eventuelno zaÄeti pot reÅ¡evanja problemov odgovornih&vodilnih v pravo smer.
VEDNO VEÄŒJA FREKVENCA NENUJNIH in NEUPRAVIÄŒENIH REÅ EVALNIH PREVOZOV
Pred dvanajstimi leti, ko sem priÄel z delom na reÅ¡evalni postaji je bila situacija umirjena in znosna. Nato se je iz leta v leto stopnjevala na slabÅ¡e. Vozili smo res samo tiste, ki so bili upraviÄeni do reÅ¡evalnega prevoza in skorajda vsi nepokretni, zelo bolni, poÅ¡kodovani… (odpeljani pacienti). V dvanajstih letih je Å¡tevilo nenujnih reÅ¡evalnih prevozov in prevoženih kilometrov po laiÄni oceni naraslo za 200%.
Å tevilo ekip in kadra pa se je poveÄalo mogoÄe za 50%. Velikokrat vozimo paciente, ki ‘skoÄijo’ v reÅ¡evalno vozilo ali pa ne morejo zapustiti bolniÅ¡nice, ker ne najdejo prevoza svojcev, bodisi prijateljev, sosedov… zdravnik pa mu seveda izda nalog za prevoz, ker ga le ta lepo prosi.
MiÅ¡ljenje ljudi v veÄjih mestih se je moÄno spremenilo kajti vedno veÄ jih dobesedno ‘izsili’ reÅ¡ilca samo zato, ker je bodisi s sosedom skregan in ga nihÄe ne more pripeljati, ima njegova osebna zdravnica ‘gužvo’ in se mu ne ljubi Äakati v Äakalnici ali pa osebna zdravnica nima Äasa iti na hiÅ¡ni obisk. Vedno veÄkrat nas pacienti, ko gremo na hiÅ¡ni obisk ob treh ponoÄi priÄakajo kar v ‘Å¡lafroku ali pižami’ na dvoriÅ¡Äu. Na dvoriÅ¡Äu pa parkirani trije avtomobili… tu se kdaj vpraÅ¡amo Äemu služi prazno brezplaÄno parkiriÅ¡Äe pred ambulanto nujne medicinske pomoÄi, ki je odprta 24/h, 366 dni v letu.
Vedno veÄkrat vozimo domov ali premeÅ¡Äamo iz zdravstvenih ustanov ljudi katerih svojci nimajo Äasa in t.i socialne probleme, ki nimajo denarja za javni prevoz oz. taxi. Ni problema, zdravnik napiÅ¡e nalog za prevoz in mi peljemo. Ne, da bi se kdo vpraÅ¡al koliko denarja gre za nepotrebne oz. neupraviÄene prevoze in nihÄe se ne vpraÅ¡a kakÅ¡no oskrbo v Äasovnem okviru bo doživel poÅ¡kodovani na prometni nesreÄi, ker bo reÅ¡evalno vozilo zaradi zasedenosti ‘neupraviÄenega’ nenujnega prevoza vozilo do mesta dogodka 20 minut ali pol ure dlje, kot bi sicer, Äe bi bilo prosto in na voljo.
Vse bolj pogosto se dogaja tudi, da peljemo pacienta, ki bi mogoÄe lahko ostal doma, jemal terapijo na domu itd.. skratka, ki ni tako zelo prizadet, da bi bil potreben prevoz v bolniÅ¡nico oz. bi ga lahko peljali svojci pa zdravnik zaradi pritiska le teh oz. skrbi pred tožbami vseeno poÅ¡lje pokretnega, neprizadetega pacienta v bolniÅ¡nico z reÅ¡evalnim vozilom.
Prebivalstvo se vedno bolj stara in mogoÄe bi bil kdaj pri komu hudo bolnemu in starejÅ¡emu Äas, da ga pustimo tudi doma oz. v domu za ostarele, da doÄaka svoje zadnje ure. Tako jih pa potem ‘matramo’ in nalagamo na posteljo, zbadamo in izvajamo raznorazne invazivne zdravstvene posege, jih vozimo po vedno slabÅ¡ih cestah, v bolniÅ¡nici ista zgodba nakar jih Äez 4, 5 ur pridemo ponovno iskat in peljemo nazaj domov oz. v dom za ostarele.
Zadali smo jim Å¡e malo veÄ trpljenja, boleÄine in prekladanja s postelje na posteljo, rezultata v smislu ozdravitve pa ni kajti bolezen je tako huda, starost doživeta ali pa so priÅ¡li zadnji dnevi.
Vendar je to vpraÅ¡anje bolj za zdravnike (saj smo mi le izvalajci ukazov zdravnika in prevozni servis) in nekatere svojce, ki na vsak naÄin z grožnjami s tožbo dobesedno prisilijo zdravnika, da njihove svojce, ki jim bije zadnja ura (z vsemi dreni, hudo boleznijo, zadnjih stadijih, dolgoletnim trpljenjem sondami, preležaninam, dolgoletni nepokretnosti, visoki starosti, zadnjim moÄem..) peljemo v bolnico, da umrejo potem že med prevozom oz. v bolniÅ¡nici. Tu bi lahko zaÄeli debato o humanosti, razumnosti, spoÅ¡tljivem poslavljanju od bližnjih, ki jih imamo radi in omogoÄanju dostojne mirne smrti v domaÄem okolju… pa bi se preveÄ razpisali….
Primer frekvence reševalnih prevozov:
Leta 2005 sem naredil povpreÄno dnevno 3 – 5 nenujnih reÅ¡evalnih prevozov dnevno (12ur) in cca. 80 – 150km.
Leta 2010 sem naredil povpreÄno dnevno 5 – 8 nenujnih reÅ¡evalnih prevozov dnevno (12ur) in cca. 150 – 250 km.
Leta 2012 naredim dnevno 9 – 15 nenujnih reÅ¡evalnih prevozov dnevno (12 ur) in cca. 300 – 450 km s tem, da ponavadi ostane Å¡e 4 – 5 ”dnevnih voženj” Å¡e za noÄnega Å¡oferja za odpeljat. Ljudje Äakajo tudi po 2 – 3 ure na reÅ¡evalno vozilo.
VeÄjo frekvenco in obremenjenost so potrdili tudi kolegi iz ostalih reÅ¡evalnih služb.
PoslediÄno z veÄjo obremenjenostjo in frekvenco prevozov naÅ¡e delo ni veÄ tako sproÅ¡Äeno, zbrano, ne vozimo po omejitvah, ker se nam vedno bolj mudi in se nad nami izvajajo pritiski v smislu Äim hitrejÅ¡ih prevozov saj na prevoz Äaka Å¡e veliko pacientov. PoveÄa se Äakalna doba na prevoz in potem smo v vedno veÄji meri deležni zbadljivk, žaljivih besed in nerganj s strani svojcev, sprejemnega zdravstvenega osebja in nadrejenih.
Primer: Zaradi zasiÄenosti s prevozi prideÅ¡ iskat v bolniÅ¡nico pacienta dve uri kasneje kot je bilo naroÄeno, katerega je potrebno peljati v drugo ustanovo. Prvo te ‘nakurijo’ medicinske sestre na oddelku, nato Å¡e pacient ko prideÅ¡ v sobo, že na zaÄetku je v ozraÄju polno slabe volje in negativne energije. Nato ponavadi ÄakaÅ¡ na ‘papirologijo’ katera je nepopolna oz. Å¡e ni spisana kljub 2 urni zamudi. Nato ‘divjaÅ¡’ da boÅ¡ Äimprej v drugi ustanovi. Vmes te trikrat kliÄe koordinatorka prevozov, malce spodbudi k hitrejÅ¡i realizaciji prevoza in naloži novo delo. Ko prideÅ¡ na oddelek druge bolniÅ¡nice te Å¡e tam nakurijo, da si zamudil itd.. Prijazno predaÅ¡ pacienta in priÄne se nova zgodba… :)
Cilj ni bil, da bi ‘jamrali’ vendar se zgornje stanje iz meseca v mesec stopnjuje v negativno smer.
Nekaj predlogov za rešitev problemov:
– PoveÄanje Å¡tevila ekip in reÅ¡evalnih vozil…
– Omejitev in bolj dosledno pisanje nalogov za prevoz, ki jih piÅ¡ejo zdravniki po pravilih ZZZS in ne po lastnih subjektivnih ocenah in pritiskih ‘svojcev’…
– Ali eventuelno krÄenje pravic glede upraviÄenosti nenujnih reÅ¡evalnih prevozov pokretnih oseb, vinjenih, narkomanov in socialnih problemov (taxi služba, javni prevoz)…
– Omejitev veÄkratnega premeÅ¡Äanja pacientov iz ene v drugo ustanovo in potem spet nazaj v prvotno napoteno zdr. ustanovo samo zaradi odloÄitev trenutnih dežurnih sprejemnih zdravnikov (bodisi zaradi ‘gužve’, slabega dneva ali osebnih negativnih karakterjev…).
PREMEÅ ÄŒANJE in ‘PODAJANJE’ PACIENTOV iz ene bolniÅ¡nice v drugo.
Vedno veÄkrat se dogaja, da kliÄejo iz bolniÅ¡nic, da so zasedene. Razumljivo ob poveÄani frekvenci reÅ¡evalnih prevozov, obolelih, poÅ¡kodovanih, vedno slabÅ¡i ekonomski-psihiÄni situaciji je vedno veÄ ljudi potrebuje zdravstveno pomoÄ-oskrbo.
Zato le-te pokajo po Å¡ivih. Vendar bi bilo potrebno najti reÅ¡itev za dodatne kapacitete, sprejeme itd.. Velikokrat se zgodi, da pripeljemo pacienta v sprejemno ambulanto. Ko se vrnemo v zdravstveni dom le-ti kliÄejo, da je sedaj pacient za v drugo bolniÅ¡nico. Ko ga pripeljemo v drugo bolniÅ¡nico ga tam zavrnejo in vrnejo nazaj v prvotno ustanovo kjer ga potem le sprejmejo. Rezultat: 3 izgubljene ure po nepotrebnem in odsotnost reÅ¡evalca& reÅ¡evalnega vozila.
Vse preveÄkrat se zdravniki ‘dogovorijo’ za sprejem v drugi ustanovi pa vseeno ko pripeljemo tja pacienta ‘sprejemni zdravnik’ ne ve niÄesar o dogovoru. Le ta pacienta pogleda in v 80% spet vrne nazaj v prvotno ustanovo. Velikokrat pacienta v zelo slabem zdravstvenem stanju pripeljemo v bolnico katerega nato Äez 2 uri poÅ¡ljejo domov oz. v dom za ostarele, ÄeÅ¡ da ni tako slab za sprejem. Že Äez nekaj ur ponovno kliÄejo svojci & zdravstveno osebje iz doma ostarelih, da se je stanje ponovno poslabÅ¡alo. Ponovno ista zgodba. Iskat in prevoz v isto bolniÅ¡nico nakar le tega sprejmejo in priÄnejo z zdravljenjem. Rezultat: 4 ure izgubljene zaradi voženj gor in dol in odsotnost reÅ¡evalnega vozila.
Primer izkoriÅ¡Äanja reÅ¡evalne službe (odsotnost reÅ¡evalca, spremljevalca in reÅ¡evalnega vozila 5 ur): Pripeljemo pacientko v bolniÅ¡nico(ne bomo je imenovali), kjer že na hodniku zasliÅ¡imo bridke besede zdravnice, naj pacientke sploh ne prelagamo saj je ne bomo sprejeli…jo boste peljali v drugo ustanovo brez, da bi sploh imeli Äas izustiti kaj ji je in razjasniti njeno stanje. Zdravnici se ni dalo niÄ dopovedati in seveda pacientko zopet naložimo v reÅ¡evalno vozilo in odpeljemo v eno uro stran oddaljeno bolniÅ¡nico. Jo preložimo in pripeljemo v urg. ambulanto kjer zaÄnemo s predajo. Predstavimo zgodbo in tisti trenutek vzame sprejemna zdravnica v roke telefon in pokliÄe v prvotno urgentno ambulanto in na zelo neprijazen naÄin ‘nakuri’ zdravnico, ji pove, da bo ona opravila dve nujni preiskavi, nato pa pacientko poslala nazaj k njim.
Pacientkino stanje je bilo slabo (na kisiku, 2x med vožnjo je bruhala, imela visoko vroÄino 40’C itd..) Nakar smo morali poÄakati pol ure, da je opravila preiskavi in glej ga zlomka, zdravnica je odredila naj jo peljemo nazaj v prvotno bolniÅ¡nico, da zdravstveno stanje Å¡e ni tako življensko ogrožujoÄe, ÄeÅ¡, da bo zdržala prevoz. Gori, doli, gori, posteljo not, ven, prelaganje sem in tja…
Da smo si na jasnem sta bila to oba oddelka internistiÄne prve pomoÄi in pacientka ni imela nobenih indikacij, da bi morala biti specifiÄno samo v doloÄeni bolniÅ¡nici. Pacientko preložimo na drugo posteljo in v reÅ¡evalno vozilo. Zopet 1 ura vožnje, vmes Å¡e 1x bruha.. Prispemo zopet na prvotno mesto in zgodba se ponovi.. nerganje, zmerjanje, preklinjanje vpriÄo pacientke… skratka komunikacija na ‘živalski’ ravni. Nismo se spustili na to raven in mirno zapustili mesto dogodka.
Za posladek pa smo priÅ¡li pacientko Äez 6 ur iskat in jo peljali nazaj v dom za ostarele…
Skratka tipiÄen primer ‘podajanja’ pacientov iz ene bolniÅ¡nice v drugo. Sledi presoja etiÄnosti, Äuta do ljudi, ustreznosti zdravljenja in humanosti, ki jo boste opravili sami pri sebi…
Razumemo, da ima vsakdo kdaj slab dan in je slabe volje pa vendar se taki dogodki dogajajo nekajkrat na teden… in storiti ne moremo praktiÄno niÄ…
Nekaj predlogov za rešitev problemov:
– Zaposlovanje kompetentnih zdravnikov in medicinskih sester v sprejemnih ambulantah bolniÅ¡nic…
– Obisk izobraževanj na podroÄju komunikacije in medÄloveÅ¡kih odnosov ter osnovnega bontona problematiÄnega kadra…
– Izdelati obrazce o neljubem dogodku in možnost pritožb vodilnim s poudarkom na ukrepanju in reÅ¡itvah odgovornih oseb, da se le to ne bo veÄ ponavljalo…
PROBLEM PRI PARKIRANJU IN DOVOZU PACIENTOV NA ONKOLOÅ KI INÅ TITUT, POLIKLINIKO, UKC LJ in POMANJKANJE INVALIDSKIH VOZIÄŒKOV TER ZASTARELE POSTELJE.
Vse poti okoli bolniÅ¡nic, ceste, ploÄniki, dovozi itd.. so zasiÄeni z avtomobili, predvsem avtomobili zaposlenih v tistih bolniÅ¡nicah. Glavni problem predstavlja dovoz za ležeÄe bolnike na OnkoloÅ¡ki inÅ¡titut v Ljubljani.
Pri izvozu je treba zaviti polkrožno in tam so vedno parkirani osebni avtomobili. Zato je slednje nemogoÄe in poslediÄno z zadnjimi kolesi zapeljeÅ¡ na visok ploÄnik. PoÄila je že guma.. skrivilo se platiÅ¡Äe… vendar to ne zanima nikogar.
Problem ostaja in kljub opozorilom se ne naredi popolnoma O.
Dovoz, natanÄno pri kliniÄnem centru ima 2 ‘jaÅ¡ka’ za vodo katera sta že moÄno naÄeta. Ostali dovozi v nekatere bolniÅ¡nice pa so ‘zakrpani’ in slabo asfaltirani, cesta je luknjasta… Ko poÄasi zapeljeÅ¡ Äez jaÅ¡ka oz. takem dovozu reÅ¡ilec zelo poskoÄi in to ni niÄ kaj prijetno za poÅ¡kodovanca z zlomljenim kolkom, poÅ¡kodbo hrbtenice, politravmo…
Velikokrat imamo pokretne paciente, ki ne potrebujejo ležeÄe postelje. Transport je hitrejÅ¡i in tisti, ki lahko raje sedijo. Pomanjkanje invalidskih voziÄkov je kroniÄno na polikliniki, centralnem urgentnem bloku, nevroloÅ¡ki kliniki, ortopedski kliniki, porodniÅ¡nici v Ljubljani itd..
Diskusijo o zastarelih ‘nefunkcionalnih’ posteljah na nevroloÅ¡ki, kliniÄnem in polikliniki in Å¡e kje pa bomo prihranili za drugiÄ.
To je le nekaj malenkosti, ki poleg ostalih problemov še dodatno otežuje naše delo.
Predlagane rešitve:
– Na tista dva parkirna mesta za O.I. namestiti 2 stožca, ki bosta onemogoÄila parkiranje dvema osebnima voziloma, da bomo reÅ¡evalci lahko brez, da bi zapeljali vsakiÄ na visok ploÄnik zvozili tisti ovinek in nadaljevali pot…
– Urediti, popraviti, zakrpati luknje in ‘jaÅ¡ke’ na dovozih, da ne bo toliko pretreslo v reÅ¡evalnem vozilu poÅ¡kodovancev…
– Zagotoviti nove oz. rabljene sedeÄe in ležeÄe voziÄke za prevoz pacientov…
VEDNO SLABŠA ODZIVNOST VOZNIKOV in NEPRAVILNO UMIKANJE REŠEVALNEMU VOZILU NA NUJNI VOŽNJI
Z reÅ¡evalnimi vozili se reÅ¡evalci s sireno in modrimi luÄmi ne vozimo malo za zabavo. Vedno, ko se le ta odvija je stanje pacienta/poÅ¡kodovancev življensko ogrožujoÄe. Zato priÄakujemo od voznikov, da se nam hitro in varno umaknejo in nam zagotovijo prosto pot. Z napredkom opremljenosti reÅ¡evalnih vozil svetlobnih in zvoÄnih opozorilnih znakov mislimo, da smo dovolj vidni in sliÅ¡ni. Problem se verjetno skriva v vzgoji in zasedenosti voznikov z drugimi stvarmi ( premalo opazovanja v ogledala – ostalih udeležencev v prometu, objestnost, malomarnost, telefoniranje, ki je vedno bolj pogosto, preglasna glasba, 80% voznikov vozi po avtocesti 100km/h po prehitevalnem pasu…).
ReÅ¡evalci Vam bomo zelo hvaležni, Äe nas boste opazili dovolj zgodaj in se varno umaknili bodisi na drug pas oz. varno poÄasi zmanjÅ¡ali hitrost in se odmaknili na rob ceste. Nikar s celo nogo ne pohodite zavore, ko nas zagledate v ogledalu ali zasliÅ¡ite, kajti potem se tako hitro ne moremo odmakniti na drug pas, ker je verjetno že poln.
Rezultat bo, da nas boste imeli dobesedno v riti in vsaj takrat, ko registrirate, da morate ukrepati odvrzite telefon na sedež in ukrepajte tako kot je potrebno, da bomo lahko Å¡li mimo. Nam reÅ¡evalcem ni v interesu, da z reÅ¡ilcem vijugamo, zaviramo in sunkovito reagiramo kajti zadaj imamo zdravnika in tehnika/dipl. zdravstvenika, ki stoje opravljata svoje delo na pacientu. Zato moramo voziti Äimbolj lagodno, mirno in kontinuirano.
Apeliramo na vse avtoÅ¡ole, da podrobneje predstavijo in nauÄijo mlade voznike pravilnega ravnanja, vožnje in odmikanja vozilom na nujni vožnji in na vse posameznike, da so bolj pozorni, hitreje in konstruktivno odreagirajo dovolj zgodaj, ko zasliÅ¡ijo oz. zagledajo reÅ¡evalno vozilo s sireno in vklopljenimi modrimi luÄmi.
Video prikazuje reÅ¡evalno vozilo na nujno vožnji. Pravilno, pravoÄasno in zadovoljivo odmikanje osebnih vozil si želimo v prihodnje!
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=lKTlb3IX2GY[/youtube]
KONTINUIRANI KONFLIKTI S SVOJCI in ZDRAVSTVENIM OSEBJEM V SPREJEMNIH AMBULANTAH BOLNIÅ NIC
‘A že spet vi’ ‘To ni za nas’
‘Kaj se ga greste a ne morete spati’
‘Zakaj to vozite k nam saj je pacient Äisto uredu’
‘BoÅ¡ lahko Äez 10 minut ga nazaj peljal’
‘Polni smo spet kaj voziÅ¡ to’
‘Kaj vozÅ¡ to žvarovno sm’
‘Spet ste nam pripeljali delo’
‘A drugih bolniÅ¡nic ni v Sloveniji’
‘ A že spet ste k nam pripeljali’
‘Kaj vozite to k nam’
‘Že spet ste nam pripeljali pacienta’ ‘Itak bo Å¡el domov Äez eno uro’
‘Kaj to vozite tako ali tako smo preveÄ zasedeni in ga bomo poslali Äez eno uro domov’
‘Kaj se ga greste saj so Å¡e druge bolniÅ¡nice za sprejem’…
To je le nekaj stavkov, ki jih poslušamo vsakodnevno od zdravstvenega osebja sprejemnih urgentnih ambulant v bolnišnicah. Izstopata predvsem dve bolnišnici a jih ne bomo omenjali saj jih vsi dobro poznamo, ki to delo opravljamo.
Razumemo, da so nejevoljni in slabe volje, ko jim pripeljemo ‘delo’ Å¡e posebno sredi noÄi. Pa vendar se spraÅ¡ujemo, Äe se kdaj vpraÅ¡ajo koliko ur, truda in vztrajnosti je nam minilo, da smo sprejeli klic, se odpravili na teren bodisi v dežju, snegu, mrazu, vroÄini, naÅ¡li kmetijo 30km oddaljeno od zdravstvenega doma, se vmes skrili nazaj v reÅ¡ilca, ko je izza ovinka pritekel renÄajoÄ pes, nato opravili preiskave in posege na domu, nesli 130 kilskega pacienta z vso dodatno opremo iz tretjega nadstropja, ga dvignili na posteljo in zopet vzdignili v reÅ¡ilca.
Spremljali njegove vitalne funkcije in izvajali ostale posege na poti v bolniÅ¡nico. Minejo 2 ure, tri.. Nato pa smo v bolniÅ¡nici in prvi stavki, ki jih sliÅ¡imo so zgornji. Nehvaležen pogled sprejemnega osebja, problem se pojavi že pri pomoÄi pri prelaganju pacienta na njihovo posteljo, polno vzdihov, nerganja in neverbalno negativnih pogledov… in tako dalje…
K sreÄi to ni stalnica pa vendar se takÅ¡ne prigode vedno bolj pogoste.
Zavedamo se, da imamo opravka z bolnimi, poškodovanimi, težkimi situacijami in hudimi stiskami pa vseeno si želimo, da bi svojci, pacienti in ostalo zdravstveno osebje imelo spoštljiv in prijazen odnos do nas takega kot ga imamo mi do njih. Velikokrat žal temu ni tako in si želimo, da bi se to spremenilo.
Že tako imamo dovolj ‘stresnih situacij’ na terenu, bližnjih sreÄanj z raznoraznimi živalmi, pregovarjanj, konfliktov z narkomani, alkoholiki, psihiatriÄnimi bolniki, kriminalci, brezdomci, nasilneži, pijanimi najstniki…. naj bodo vsaj nekateri hvaležni in spoÅ¡tljivi do naÅ¡ega dela… vsaj kolegi iz zdravstva.
Ali pa si morda želimo preveÄ?
ZAGOTAVLJANJE IN MENJAVANJE ‘SVEŽIH’ RJUH
Z zaÄetkom leta 2011-2012 so ukinili ‘dajanje’ svežih rjuh v UKCLJ, ostalih Ljubljanskih bolniÅ¡nicah in klinikah, bolniÅ¡nici Golnik itd.. Razumno seveda so kot vedno poslali dopis in s tem datumom ‘rjuh’ ne dajemo veÄ.
Papir prenese vse pa vendar nihÄe ni odkril tople vode in povedal na kakÅ¡en naÄin naj sedaj prelagamo pacienta, da bomo mi naÅ¡e rjuhe dobili nazaj. Velikokrat se že pacienta da preložititi brez rjuhe in takrat tudi ga. Pa vendar je veÄ kot polovica urgentnih stanj takih, da pacienta enostavno preložimo z rjuho, ker se drugaÄe ne da. (Politravme, reanimacije, zlomljeni kolki, stegnenice, nevroloÅ¡ki bolniki, porodi itd.. ).
In veÄkrat se je že zgodilo, da so sprejemne med. sestre nato, ko smo zaprosili za svežo rjuho oz. ‘rabljeno’ da jo dobimo nazaj dobesedno ‘vlekle’ izpod poÅ¡kodovanca naÅ¡o rjuho zato, da so nam jo dale. To, da je pacienta Å¡e dodatno bolelo ni oÄitno nikomur mar…
In ustvarjena je nova fronta za kontinuirane konflikte med zaposlenimi v zdravstvu…
Predlaganje rešitev?!?!:
– Tisk lastnih rjuh s posamezno ustanovo – zdravstvenim domom in kasnejÅ¡e razvrÅ¡Äanje le teh ter vraÄanje v ustanove.
Ostalih rešitev ni na vidiku :)
Tako, da predlagamo vodilnim v teh ustanovah, da nam poÅ¡ljejo Å¡e dopis o funkcionalnosti in standardu ‘HOW TO’ zamenjati in nadomestiti rjuho, ko jo ne uspemo spraviti ‘izpod’ pacienta…
Ni vse tako Ärno kot zgleda pa vendar je namen zapisa na blogu preventivni in obstaja velika želja po reÅ¡itvi pereÄih se problemov.
Apeliramo tudi na ZZZS in Ministrstvo za zdravje naj v prihodnosti ne zmanjÅ¡ujejo sredstev in krÄijo ÄloveÅ¡kih virov v sistemu nujne medicinske pomoÄi. Ljudje nas vedno bolj potrebujejo.
Å e naprej bomo z veseljem, strokovnostjo, prijaznostjo, timskim delom, ÄloveÅ¡kim pristopom in predanostjo reÅ¡evali ÄloveÅ¡ka življenja ter opravljali naÅ¡e poslanstvo.
Comments are closed.