Napake, problemi in odstopanja v zdravstvenem sistemu z vidika reševalcev

Zgodba opisuje trenutno stanje zdravstvenega sistema – reÅ¡evalne službe, napak in odstopanj v smislu organiziranosti, komunikacije in tekočega dela ter opozoriti na vedno večjo fizično in psihično obremenitev reÅ¡evalcev.

Stanje je povzeto po lastnih izkušnjah in diskusijah ostalih reševalcev iz gorenjske in osrednje Slovenije. Povzeto je bistvo in dogodki malenkostno odstopajo v pozitivno oz. negativno smer od posamezne reševalne postaje. Zajeti niso vsi problemi sicer bi bil spisek predolg.

Cilj je informirati javnost & odgovorne osebe, konstruktivno opozoriti na probleme, odpreti diskusijo in eventuelno začeti pot reševanja problemov odgovornih&vodilnih v pravo smer.

VEDNO VEÄŒJA FREKVENCA NENUJNIH in NEUPRAVIÄŒENIH REÅ EVALNIH PREVOZOV

Pred dvanajstimi leti, ko sem pričel z delom na reÅ¡evalni postaji je bila situacija umirjena in znosna. Nato se je iz leta v leto stopnjevala na slabÅ¡e. Vozili smo res samo tiste, ki so bili upravičeni do reÅ¡evalnega prevoza in skorajda vsi nepokretni, zelo bolni, poÅ¡kodovani… (odpeljani pacienti). V dvanajstih letih je Å¡tevilo nenujnih reÅ¡evalnih prevozov in prevoženih kilometrov po laični oceni naraslo za 200%.

Å tevilo ekip in kadra pa se je povečalo mogoče za 50%. Velikokrat vozimo paciente, ki ‘skočijo’ v reÅ¡evalno vozilo ali pa ne morejo zapustiti bolniÅ¡nice, ker ne najdejo prevoza svojcev, bodisi prijateljev, sosedov… zdravnik pa mu seveda izda nalog za prevoz, ker ga le ta lepo prosi.

MiÅ¡ljenje ljudi v večjih mestih se je močno spremenilo kajti vedno več jih dobesedno ‘izsili’ reÅ¡ilca samo zato, ker je bodisi s sosedom skregan in ga nihče ne more pripeljati, ima njegova osebna zdravnica ‘gužvo’ in se mu ne ljubi čakati v čakalnici ali pa osebna zdravnica nima časa iti na hiÅ¡ni obisk. Vedno večkrat nas pacienti, ko gremo na hiÅ¡ni obisk ob treh ponoči pričakajo kar v  ‘Å¡lafroku ali pižami’ na dvorišču. Na dvorišču pa parkirani trije avtomobili… tu se kdaj vpraÅ¡amo čemu služi prazno brezplačno parkirišče pred ambulanto nujne medicinske pomoči, ki je odprta 24/h, 366 dni v letu.

Vedno večkrat vozimo domov ali premeščamo iz zdravstvenih ustanov ljudi katerih svojci nimajo časa in t.i socialne probleme, ki nimajo denarja za javni prevoz oz. taxi. Ni problema, zdravnik napiÅ¡e nalog za prevoz in mi peljemo. Ne, da bi se kdo vpraÅ¡al koliko denarja gre za nepotrebne oz. neupravičene prevoze in nihče se ne vpraÅ¡a kakÅ¡no oskrbo v časovnem okviru bo doživel poÅ¡kodovani na prometni nesreči, ker bo reÅ¡evalno vozilo zaradi zasedenosti ‘neupravičenega’ nenujnega prevoza  vozilo do mesta dogodka 20 minut ali pol ure dlje, kot bi sicer, če bi bilo prosto in na voljo.

Vse bolj pogosto se dogaja tudi, da peljemo pacienta, ki bi mogoče lahko ostal doma, jemal terapijo na domu itd.. skratka, ki ni tako zelo prizadet, da bi bil potreben prevoz v bolnišnico oz. bi ga lahko peljali svojci pa zdravnik zaradi pritiska le teh oz. skrbi pred tožbami vseeno pošlje pokretnega, neprizadetega pacienta v bolnišnico z reševalnim vozilom.

Prebivalstvo se vedno bolj stara in mogoče bi bil kdaj pri komu hudo bolnemu in starejÅ¡emu čas, da ga pustimo tudi doma oz. v domu za ostarele, da dočaka svoje zadnje ure. Tako jih pa potem ‘matramo’ in nalagamo na posteljo, zbadamo in izvajamo raznorazne invazivne zdravstvene posege, jih vozimo po vedno slabÅ¡ih cestah, v bolniÅ¡nici ista zgodba nakar jih čez 4, 5 ur pridemo ponovno iskat in peljemo nazaj domov oz. v dom za ostarele.

Zadali smo jim še malo več trpljenja, bolečine in prekladanja s postelje na posteljo, rezultata v smislu ozdravitve pa ni kajti bolezen je tako huda, starost doživeta ali pa so prišli zadnji dnevi.

Vendar je to vpraÅ¡anje bolj za zdravnike (saj smo mi le izvalajci ukazov zdravnika in prevozni servis) in nekatere svojce, ki na vsak način z grožnjami s tožbo dobesedno prisilijo zdravnika, da njihove svojce, ki jim bije zadnja ura (z vsemi dreni, hudo boleznijo, zadnjih stadijih, dolgoletnim trpljenjem sondami, preležaninam, dolgoletni nepokretnosti, visoki starosti, zadnjim močem..) peljemo v bolnico, da umrejo potem že med prevozom oz. v bolniÅ¡nici. Tu bi lahko začeli debato o humanosti, razumnosti, spoÅ¡tljivem poslavljanju od bližnjih, ki jih imamo radi in omogočanju dostojne mirne smrti v domačem okolju… pa bi se preveč razpisali….

Primer frekvence reševalnih prevozov:
Leta 2005 sem naredil povprečno dnevno 3 – 5 nenujnih reÅ¡evalnih prevozov dnevno (12ur) in cca. 80 – 150km.
Leta 2010 sem naredil povprečno dnevno 5 – 8 nenujnih reÅ¡evalnih prevozov dnevno (12ur) in cca. 150 – 250 km.

Leta 2012 naredim dnevno 9 – 15 nenujnih reÅ¡evalnih prevozov dnevno (12 ur) in cca. 300 – 450 km s tem, da ponavadi ostane Å¡e 4 – 5 ”dnevnih voženj” Å¡e za nočnega Å¡oferja  za odpeljat. Ljudje čakajo tudi po 2 – 3 ure na reÅ¡evalno vozilo.

Večjo frekvenco in obremenjenost so potrdili tudi kolegi iz ostalih reševalnih služb.

Posledično z večjo obremenjenostjo in frekvenco prevozov naše delo ni več tako sproščeno, zbrano, ne vozimo po omejitvah, ker se nam vedno bolj mudi in se nad nami izvajajo pritiski v smislu čim hitrejših prevozov saj na prevoz čaka še veliko pacientov. Poveča se čakalna doba na prevoz in potem smo v vedno večji meri deležni zbadljivk, žaljivih besed in nerganj s strani svojcev, sprejemnega zdravstvenega osebja in nadrejenih.

Primer: Zaradi zasičenosti s prevozi prideÅ¡ iskat v bolniÅ¡nico pacienta dve uri kasneje kot je bilo naročeno, katerega je potrebno peljati v drugo ustanovo. Prvo te ‘nakurijo’ medicinske sestre na oddelku, nato Å¡e pacient ko prideÅ¡ v sobo, že na začetku je v ozračju polno slabe volje in negativne energije. Nato ponavadi čakaÅ¡ na ‘papirologijo’ katera je nepopolna oz. Å¡e ni spisana kljub 2 urni zamudi. Nato ‘divjaÅ¡’ da boÅ¡ čimprej v drugi ustanovi. Vmes te trikrat kliče koordinatorka prevozov, malce spodbudi k hitrejÅ¡i realizaciji prevoza in naloži novo delo. Ko prideÅ¡ na oddelek druge bolniÅ¡nice te Å¡e tam nakurijo, da si zamudil itd.. Prijazno predaÅ¡ pacienta in prične se nova zgodba… :)

Cilj ni bil, da bi ‘jamrali’ vendar se zgornje stanje iz meseca v mesec stopnjuje v negativno smer.

Nekaj predlogov za rešitev problemov:
– Povečanje Å¡tevila ekip in reÅ¡evalnih vozil…
– Omejitev in bolj dosledno pisanje nalogov za prevoz, ki jih piÅ¡ejo zdravniki po pravilih ZZZS in ne po lastnih subjektivnih ocenah in pritiskih ‘svojcev’…
– Ali eventuelno krčenje pravic glede upravičenosti nenujnih reÅ¡evalnih prevozov pokretnih oseb, vinjenih, narkomanov in socialnih problemov (taxi služba, javni prevoz)…
– Omejitev večkratnega premeščanja pacientov iz ene v drugo ustanovo in potem spet nazaj v prvotno napoteno zdr. ustanovo samo zaradi odločitev trenutnih dežurnih sprejemnih zdravnikov (bodisi zaradi ‘gužve’, slabega dneva ali osebnih negativnih karakterjev…).

PREMEÅ ÄŒANJE in ‘PODAJANJE’ PACIENTOV iz ene bolniÅ¡nice v drugo.

Vedno večkrat se dogaja, da kličejo iz bolnišnic, da so zasedene. Razumljivo ob povečani frekvenci reševalnih prevozov, obolelih, poškodovanih, vedno slabši ekonomski-psihični situaciji je vedno več ljudi potrebuje zdravstveno pomoč-oskrbo.

Zato le-te pokajo po šivih. Vendar bi bilo potrebno najti rešitev za dodatne kapacitete, sprejeme itd.. Velikokrat se zgodi, da pripeljemo pacienta v sprejemno ambulanto. Ko se vrnemo v zdravstveni dom le-ti kličejo, da je sedaj pacient za v drugo bolnišnico. Ko ga pripeljemo v drugo bolnišnico ga tam zavrnejo in vrnejo nazaj v prvotno ustanovo kjer ga potem le sprejmejo. Rezultat: 3 izgubljene ure po nepotrebnem in odsotnost reševalca& reševalnega vozila.

Vse prevečkrat se zdravniki ‘dogovorijo’ za sprejem v drugi ustanovi pa vseeno ko pripeljemo tja pacienta ‘sprejemni zdravnik’ ne ve ničesar o dogovoru. Le ta pacienta pogleda in v 80% spet vrne nazaj v prvotno ustanovo. Velikokrat pacienta v zelo slabem zdravstvenem stanju pripeljemo v bolnico katerega nato čez 2 uri poÅ¡ljejo domov oz. v dom za ostarele, čeÅ¡ da ni tako slab za sprejem. Že čez nekaj ur ponovno kličejo svojci & zdravstveno osebje iz doma ostarelih, da se je stanje ponovno poslabÅ¡alo. Ponovno ista zgodba. Iskat in prevoz v isto bolniÅ¡nico nakar le tega sprejmejo in pričnejo z zdravljenjem. Rezultat: 4 ure izgubljene zaradi voženj gor in dol in odsotnost reÅ¡evalnega vozila.

Primer izkoriščanja reÅ¡evalne službe (odsotnost reÅ¡evalca, spremljevalca in reÅ¡evalnega vozila 5 ur): Pripeljemo pacientko v bolniÅ¡nico(ne bomo je imenovali), kjer že na hodniku zasliÅ¡imo bridke besede zdravnice, naj pacientke sploh ne prelagamo saj je ne bomo sprejeli…jo boste peljali v drugo ustanovo brez, da bi sploh imeli čas izustiti kaj ji je in razjasniti njeno stanje. Zdravnici se ni dalo nič dopovedati in seveda pacientko zopet naložimo v reÅ¡evalno vozilo in odpeljemo v eno uro stran oddaljeno bolniÅ¡nico. Jo preložimo in pripeljemo v urg. ambulanto kjer začnemo s predajo. Predstavimo zgodbo in tisti trenutek vzame sprejemna zdravnica v roke telefon in pokliče v prvotno urgentno ambulanto in na zelo neprijazen način ‘nakuri’ zdravnico, ji pove, da bo ona opravila dve nujni preiskavi, nato pa pacientko poslala nazaj k njim.

Pacientkino stanje je bilo slabo (na kisiku, 2x med vožnjo je bruhala, imela visoko vročino 40’C itd..)  Nakar smo morali počakati pol ure, da je opravila preiskavi in glej ga zlomka, zdravnica je odredila naj jo peljemo nazaj v prvotno bolniÅ¡nico, da zdravstveno stanje Å¡e ni tako življensko ogrožujoče, čeÅ¡, da bo zdržala prevoz. Gori, doli, gori, posteljo not, ven, prelaganje sem in tja…

Da smo si na jasnem sta bila to oba oddelka internistične prve pomoči in pacientka ni imela nobenih indikacij, da bi morala biti specifično samo v določeni bolniÅ¡nici. Pacientko preložimo na drugo posteljo in v reÅ¡evalno vozilo. Zopet 1 ura vožnje, vmes Å¡e 1x bruha.. Prispemo zopet na prvotno mesto in zgodba se ponovi.. nerganje, zmerjanje, preklinjanje vpričo pacientke… skratka komunikacija na ‘živalski’ ravni. Nismo se spustili na to raven in mirno zapustili mesto dogodka.

Za posladek pa smo priÅ¡li pacientko čez 6 ur iskat in jo peljali nazaj v dom za ostarele…

Skratka tipičen primer ‘podajanja’ pacientov iz ene bolniÅ¡nice v drugo. Sledi presoja etičnosti, čuta do ljudi, ustreznosti zdravljenja in humanosti, ki jo boste opravili sami pri sebi…

Razumemo, da ima vsakdo kdaj slab dan in je slabe volje pa vendar se taki dogodki dogajajo nekajkrat na teden… in storiti ne moremo praktično nič…

Nekaj predlogov za rešitev problemov:
– Zaposlovanje kompetentnih zdravnikov in medicinskih sester v sprejemnih ambulantah bolniÅ¡nic…
– Obisk izobraževanj na področju komunikacije in medčloveÅ¡kih odnosov ter osnovnega bontona problematičnega kadra…
– Izdelati obrazce o neljubem dogodku in možnost pritožb vodilnim s poudarkom na ukrepanju in reÅ¡itvah odgovornih oseb, da se le to ne bo več ponavljalo…

PROBLEM PRI PARKIRANJU IN DOVOZU PACIENTOV NA ONKOLOÅ KI INÅ TITUT, POLIKLINIKO, UKC LJ in POMANJKANJE INVALIDSKIH VOZIÄŒKOV TER ZASTARELE POSTELJE.

Vse poti okoli bolnišnic, ceste, pločniki, dovozi itd.. so zasičeni z avtomobili, predvsem avtomobili zaposlenih v tistih bolnišnicah. Glavni problem predstavlja dovoz za ležeče bolnike na Onkološki inštitut v Ljubljani.

Pri izvozu je treba zaviti polkrožno in tam so vedno parkirani osebni avtomobili. Zato je slednje nemogoče in posledično z zadnjimi kolesi zapeljeÅ¡ na visok pločnik. Počila je že guma.. skrivilo se platišče… vendar to ne zanima nikogar.

Problem ostaja in kljub opozorilom se ne naredi popolnoma O.
Dovoz, natančno pri kliničnem centru ima 2 ‘jaÅ¡ka’ za vodo katera sta že močno načeta. Ostali dovozi v nekatere bolniÅ¡nice pa so ‘zakrpani’ in slabo asfaltirani, cesta je luknjasta…  Ko počasi zapeljeÅ¡ čez jaÅ¡ka oz. takem dovozu reÅ¡ilec zelo poskoči in to ni nič kaj prijetno za poÅ¡kodovanca z zlomljenim kolkom, poÅ¡kodbo hrbtenice, politravmo…

Velikokrat imamo pokretne paciente, ki ne potrebujejo ležeče postelje. Transport je hitrejši in tisti, ki lahko raje sedijo. Pomanjkanje invalidskih vozičkov je kronično na polikliniki, centralnem urgentnem bloku, nevrološki kliniki, ortopedski kliniki, porodnišnici v Ljubljani itd..

Diskusijo o zastarelih ‘nefunkcionalnih’ posteljah na nevroloÅ¡ki, kliničnem in polikliniki in Å¡e kje pa bomo prihranili za drugič.
To je le nekaj malenkosti, ki poleg ostalih problemov še dodatno otežuje naše delo.

Predlagane rešitve:
– Na tista dva parkirna mesta za O.I.  namestiti 2 stožca, ki bosta onemogočila parkiranje dvema osebnima voziloma, da bomo reÅ¡evalci lahko brez, da bi zapeljali vsakič na visok pločnik zvozili tisti ovinek in nadaljevali pot…
– Urediti, popraviti, zakrpati luknje in ‘jaÅ¡ke’ na dovozih, da ne bo toliko pretreslo v reÅ¡evalnem vozilu poÅ¡kodovancev…
– Zagotoviti nove oz. rabljene sedeče in ležeče vozičke za prevoz pacientov…

VEDNO SLABŠA ODZIVNOST VOZNIKOV in NEPRAVILNO UMIKANJE REŠEVALNEMU VOZILU NA NUJNI VOŽNJI

Z reÅ¡evalnimi vozili se reÅ¡evalci s sireno in modrimi lučmi ne vozimo malo za zabavo. Vedno, ko se le ta odvija je stanje pacienta/poÅ¡kodovancev življensko ogrožujoče. Zato pričakujemo od voznikov, da se nam hitro in varno umaknejo in nam zagotovijo prosto pot. Z napredkom opremljenosti reÅ¡evalnih vozil svetlobnih in zvočnih opozorilnih znakov mislimo, da smo dovolj vidni in sliÅ¡ni. Problem se verjetno skriva v vzgoji in zasedenosti voznikov z drugimi stvarmi ( premalo opazovanja v ogledala – ostalih udeležencev v prometu, objestnost, malomarnost,  telefoniranje, ki je vedno bolj pogosto, preglasna glasba, 80% voznikov vozi po avtocesti 100km/h po prehitevalnem pasu…).

Reševalci Vam bomo zelo hvaležni, če nas boste opazili dovolj zgodaj in se varno umaknili bodisi na drug pas oz. varno počasi zmanjšali hitrost in se odmaknili na rob ceste. Nikar s celo nogo ne pohodite zavore, ko nas zagledate v ogledalu ali zaslišite, kajti potem se tako hitro ne moremo odmakniti na drug pas, ker je verjetno že poln.

Rezultat bo, da nas boste imeli dobesedno v riti in vsaj takrat, ko registrirate, da morate ukrepati odvrzite telefon na sedež in ukrepajte tako kot je potrebno, da bomo lahko šli mimo. Nam reševalcem ni v interesu, da z rešilcem vijugamo, zaviramo in sunkovito reagiramo kajti zadaj imamo zdravnika in tehnika/dipl. zdravstvenika, ki stoje opravljata svoje delo na pacientu. Zato moramo voziti čimbolj lagodno, mirno in kontinuirano.

Apeliramo na vse avtošole, da podrobneje predstavijo in naučijo mlade voznike pravilnega ravnanja, vožnje in odmikanja vozilom na nujni vožnji in na vse posameznike, da so bolj pozorni, hitreje in konstruktivno odreagirajo dovolj zgodaj, ko zaslišijo oz. zagledajo reševalno vozilo s sireno in vklopljenimi modrimi lučmi.

Video prikazuje reševalno vozilo na nujno vožnji. Pravilno, pravočasno in zadovoljivo odmikanje osebnih vozil si želimo v prihodnje!

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=lKTlb3IX2GY[/youtube]

KONTINUIRANI KONFLIKTI S SVOJCI in ZDRAVSTVENIM OSEBJEM V SPREJEMNIH AMBULANTAH BOLNIÅ NIC

‘A že spet vi’ ‘To ni za nas’
‘Kaj se ga greste a ne morete spati’
‘Zakaj to vozite k nam saj je pacient čisto uredu’
‘BoÅ¡ lahko čez 10 minut ga nazaj peljal’
‘Polni smo spet kaj voziÅ¡ to’
‘Kaj vozÅ¡ to žvarovno sm’
‘Spet ste nam pripeljali delo’
‘A drugih bolniÅ¡nic ni v Sloveniji’
‘ A že spet ste k nam pripeljali’
‘Kaj vozite to k nam’
‘Že spet ste nam pripeljali pacienta’ ‘Itak bo Å¡el domov čez eno uro’
‘Kaj to vozite tako ali tako smo preveč zasedeni in ga bomo poslali čez eno uro domov’
‘Kaj se ga greste saj so Å¡e druge bolniÅ¡nice za sprejem’…

To je le nekaj stavkov, ki jih poslušamo vsakodnevno od zdravstvenega osebja sprejemnih urgentnih ambulant v bolnišnicah. Izstopata predvsem dve bolnišnici a jih ne bomo omenjali saj jih vsi dobro poznamo, ki to delo opravljamo.

Razumemo, da so nejevoljni in slabe volje, ko jim pripeljemo ‘delo’ Å¡e posebno sredi noči. Pa vendar se spraÅ¡ujemo, če se kdaj vpraÅ¡ajo koliko ur, truda in vztrajnosti je nam minilo, da smo sprejeli klic, se odpravili na teren bodisi v dežju, snegu, mrazu, vročini, naÅ¡li kmetijo 30km oddaljeno od zdravstvenega doma, se vmes skrili nazaj v reÅ¡ilca, ko je izza ovinka pritekel renčajoč pes, nato opravili preiskave in posege na domu, nesli 130 kilskega pacienta z vso dodatno opremo iz tretjega nadstropja, ga dvignili na posteljo in zopet vzdignili v reÅ¡ilca.

Spremljali njegove vitalne funkcije in izvajali ostale posege na poti v bolniÅ¡nico. Minejo 2 ure, tri.. Nato pa smo v bolniÅ¡nici in prvi stavki, ki jih sliÅ¡imo so zgornji. Nehvaležen pogled sprejemnega osebja, problem se pojavi že pri pomoči pri prelaganju pacienta na njihovo posteljo, polno vzdihov, nerganja in neverbalno negativnih pogledov… in tako dalje…

K sreči to ni stalnica pa vendar se takšne prigode vedno bolj pogoste.

Zavedamo se, da imamo opravka z bolnimi, poškodovanimi, težkimi situacijami in hudimi stiskami pa vseeno si želimo, da bi svojci, pacienti in ostalo zdravstveno osebje imelo spoštljiv in prijazen odnos do nas takega kot ga imamo mi do njih. Velikokrat žal temu ni tako in si želimo, da bi se to spremenilo.

Že tako imamo dovolj ‘stresnih  situacij’ na terenu, bližnjih srečanj z raznoraznimi živalmi, pregovarjanj, konfliktov z narkomani, alkoholiki, psihiatričnimi bolniki, kriminalci, brezdomci, nasilneži, pijanimi najstniki…. naj bodo vsaj nekateri hvaležni in spoÅ¡tljivi do naÅ¡ega dela… vsaj kolegi iz zdravstva.

Ali pa si morda želimo preveč?

ZAGOTAVLJANJE IN MENJAVANJE ‘SVEŽIH’ RJUH

Z začetkom leta 2011-2012 so ukinili ‘dajanje’ svežih rjuh v UKCLJ, ostalih Ljubljanskih bolniÅ¡nicah in klinikah, bolniÅ¡nici Golnik itd.. Razumno seveda so kot vedno poslali dopis in s tem datumom ‘rjuh’ ne dajemo več.

Papir prenese vse pa vendar nihče ni odkril tople vode in povedal na kakšen način naj sedaj prelagamo pacienta, da bomo mi naše rjuhe dobili nazaj. Velikokrat se že pacienta da preložititi brez rjuhe in takrat tudi ga. Pa vendar je več kot polovica urgentnih stanj takih, da pacienta enostavno preložimo z rjuho, ker se drugače ne da. (Politravme, reanimacije, zlomljeni kolki, stegnenice, nevrološki bolniki, porodi itd.. ).

In večkrat se je že zgodilo, da so sprejemne med. sestre nato, ko smo zaprosili za svežo rjuho oz. ‘rabljeno’ da jo dobimo nazaj dobesedno ‘vlekle’ izpod poÅ¡kodovanca naÅ¡o rjuho zato, da so nam jo dale. To, da je pacienta Å¡e dodatno bolelo ni očitno nikomur mar…

In ustvarjena je nova fronta za kontinuirane konflikte med zaposlenimi v zdravstvu…

Predlaganje rešitev?!?!:

– Tisk lastnih rjuh s posamezno ustanovo – zdravstvenim domom in kasnejÅ¡e razvrščanje le teh ter vračanje v ustanove.

Ostalih rešitev ni na vidiku :)

Tako, da predlagamo vodilnim v teh ustanovah, da nam poÅ¡ljejo Å¡e dopis o funkcionalnosti in standardu ‘HOW TO’ zamenjati in nadomestiti rjuho, ko jo ne uspemo spraviti ‘izpod’ pacienta…

Ni vse tako črno kot zgleda pa vendar je namen zapisa na blogu preventivni in obstaja velika želja po rešitvi perečih se problemov.

Apeliramo tudi na ZZZS in Ministrstvo za zdravje naj v prihodnosti ne zmanjšujejo sredstev in krčijo človeških virov v sistemu nujne medicinske pomoči. Ljudje nas vedno bolj potrebujejo.

Še naprej bomo z veseljem, strokovnostjo, prijaznostjo, timskim delom, človeškim pristopom in predanostjo reševali človeška življenja ter opravljali naše poslanstvo.