Nadaljevanje ganljive izpoved reševalca o stanju na terenu

nesreca balona 2012

Pred dnevi smo na Zdravstvena.info objavili ganljivo izpoved reševalca Roberta. Danes objavljamo nadaljevanje resni?nega razmišljanja in Vas vabimo k diskusiji (komentarji).

27 let delam na terenu kot reševalec. Za menoj je 30.000 intervencij na terenu. Ve?ina intervencij je bila zahtevnih, tako psihi?no kot fizi?no. Laufaj v 5 nadstropje brez dvigala, 40 kg opreme vle?emo s seboj, 30-45 minut oživljamo, potem pa spravi bolnika, ki je zreanimiran in opremo nazaj dol v reševalno vozilo. Pogosto bolniki presegajo 120 kg…
Po intervenciji se velikokrat nimamo ?asa niti umiti, preoble?i( krvavi, blatni, pobruhani, umazani)… poziv za naprej: zbit otrok, pojdite takoj….uspešna intervencija. Ta dan vmes snameš še obešenca, letiš na progo kjer je vlak sfrezal neznanca. Pod vlakom leži razkosana gmota ?loveškega mesa pomešana z kožo in ?revesjem, ki je bila par minut nazaj še ?lovek.Ni? ne vozimo, dobiš dovoljenje za malico, dober tek pa hitro pojejta, ker imamo gužvo. V trgovini naro?am prešano slanino z poprom ki jo imam rad. Zraven v vitrini od mesarja kosi mesa. Vsaka podobnost s prejšnjo intervencijo je zgolj naklju?je.
Potem po malici se javiš, letiš po narkomana, ki je predoziral mamila… tudi to uredimo. Pošljejo te po gospo, ki jo že 7 dni boli lopatica na hrbtu, navodilo po radiozvezi: bodita prijazna, to je mama od xy predstojnika. Takrat mi po?i film… in wtf ?e je to mama od predstojnika???? Zame so vsi bolniki /poškodovanci enaki. Privilegijev NI!
Šibamo naprej, gasilci vdrejo v stanovanje, kjer na tleh že ?etrti dan leži oma v sosu lastnih iztrebkov, pomešan urin in blato. Tukaj je neprecenljiva tehnika dihanja skozi usta. ?e potegneš skozi nos so vonjave take, da ga ni junaka ki nebi refleksno bruhnil. Nazadnje smo tudi mi samo ljudje. Oma ima samo zlomljen kolk- oskrbimo in prinesemo iz 4 nadstropja.

Pošljejo te na psihiatrijo. Nekdo nori doma in razbija pohištvo s sekiro. Leta 2000 name sproženih 5 strelov iz neposredne bližine. Tisti, ki me osebno poznajo vedo da me je veliko skupaj, torej sem tar?a, ki jo je teško zgrešiti. O?itno nekdo tam zgoraj pazi name.
Vozimo se pod nujno, po dežju, ledu, snegu… mudi se, otrok v inkubatorju je na nitki…

nmp jesenice
Slu?ajno se zgodi prometna nesre?a v kateri smo udeleženi mi. Med vožnjo skozi rde?o lu? z lu?mi in sireno nas je spregledal mladeni? ki v avtu z mo?nim wuferjem nabija rave. Krivda je naša, obsodba sodnika za prekrške: PROMETNA NESRE?A IZ MALOMARNOSTI. Hvala sodniku za tako presodbo.
Terenskega dodatka že dolgo ni ve?. Velikokrat nosim bolnika mlajšega od sebe na kardiološkem stolu iz 5 nadstropja…
Nadrejeni pa ho?ejo ve? in ve?. Izgubili so kompas, stik z realnim svetom. Vsak dober ekonomist ve, da trend krivulje ne more ve?no potovati samo navzgor… enkrat se zadeva ustavi in se obrne navzdol. Ne vprašajte me, ?e se strinjam, da bi imel beneficirano delavno dobo. Vem pa, da bom enkrat doživel trenutek in mi bo bolnik odstopil kardiološki stol naj se jaz usedem nanj, kot to stori olikana mladina, ko na avtobus vstopi starejši onemogel potnik. Takrat bom jaz razumel, da nisem ve? za na teren.

Jaz bom to razumel, vprašanje je ali bodo razumeli moji nadrejeni…..
Ampak jaz se ne predam! Ni mi pa jasno, zakaj po mrtvega iz komunalnega podjetja pridejo trije, po živega bolnika ali poškodovanca pa dva…
Želim vam, da me nikoli ne spoznate ” službeno”. In za konec reševalska misel:
“NOSIM TOREJ SEM!”

Za za?etek naj povem, da posve?am te objave vsem ki delamo podobno in ki v srcu isto mislimo. Lahko bi nas poimenoval »BROTHERS IN ARMS«. Kaj je tisto kar imamo skupno? ?e bi vprašal otroka v vrtcu, bi odgovoril da je to modra lu? in sirena na avtu. Otroci so iskreni, so ?iste duše in razmišljajo racionalno. Druga?e pa smo to ljudje, ki nas povezuje to, da pomagamo, vsak na svoj na?in, vsak po svojih mo?eh, specialnostih in znanju. Lo?i nas barva uniforme, lo?i nas barva vozila, za nekoga ki je daltonist je to vse enako, nepomembno. V glavah imamo vsi pripadniki intervencijskih služb isto- pomagati, rešiti. To smo gasilci, policisti in reševalci. Razmišljal sem koga naj postavim na prvo mesto ko naštevam. Popolnoma nepomembno, en brez drugega ne moremo. Pa sem se odlo?im da grem po abecedi: Gasilci, Policisti in Reševalci …Med reševalce seveda mislim tudi tiste jamarske, gorske …

resevalci46

To so službe, ki ne poznajo praznika, ne poznajo vikenda, ne poznajo no?i. Ne moti nas megla, ne moti nas dež, ne to?a, ne sneg, ne blato, ne smrad, ne mraz, ne poledica, ne žled in ne vro?ina. In ne bojimo se iti na pomo?, kjer vemo da nas ?akajo grozni prizori, kriki ljudi, ki ukleš?eni v gmoti pleha, ki je bil prej avto nizkega ali visokega cenovnega razreda ?akajo samo na eno: na tisto kar nam je bilo antropološko dano, ko smo se rodili. ?akajo na PREŽIVETJE!.

Mi smo tisti, ki letimo tja od koder drugi bežijo. Gasilci bežijo v gore?o stavbo iz katere bežijo ljudje v paniki. Policisti grejo na mesto strelskega obra?una. Spet isti vzorec: panika, beže?i ljudje, vpitje. Reševalci pristopimo k nekomu, ki ga je zbil vlak. Prizor ni lep, ljudje od takega prizora bežijo na neko varno razdaljo, od koder lahko opazujejo in modrujejo.
Ko smo se izobraževali, so nam vedno na prvo mesto postavljali VARNOST!. Ali so naše službe nevarne? Sode? po pla?ah niso. Sode? po tem, da se marsikdo iz te službe ne vrne ve? domov pa zelo. Spomnimo se Litije, Ižanske ceste, nedolgo nazaj Izole. To so boli naši bratje, ki so šli v službo pošteno, z dobrimi nameni. Iz službe se žal niso vrnili nikoli. Bratje, po?ivajte v miru, prej ali slej se spet sre?amo. Teh par vikendov življenja prehitro mine.

Ampak s pla?o, politiko in podobnim sranjem se ne bom ukvarjal. Vsi vemo, da je politika KURBA. Vprašam vas, kako naj se po?utim, ko doma dežuram v pripravljenosti 12 ur (v no?nem ?asu od 19-07) in ?akam na poziv. Sicer lahko gledam dober film na TV, ampak ob tem ne morem popit hladno pivo, ki bi mi morda teknilo ( na pivo gledam kot na hrano, ne na pija?o). ?e me pokli?ejo, moram v 30 minutah sedeti v reševalnem vozilu, ki mi ga pripravi vodja izmene, naložim ekipo in inkubator in gas v neko od slovenskih bolnišnic, npr Slovenj Gradec, Murska Sobota, Izola… In ta moja no? na stand by-u je vredna reci piši 11,90 eur za celo no?.

Od trenutka ko si aktiviran in do povratka nam pa te?ejo redne ure. ?e se ne motim so bili dodatki gospode na ekonomski fakulteti 40x ve?ji, samo za dostopnost po telefonu. Njim ni bilo potrebno dvigniti rit in se odpravit z reševalnim vozilom po nespluženih in ledenih cestah po novorojenega otroka ki je v dihalni stiski. Ali je voziti inkubator z dojen?kom pod nujno, ko si omejen s ?asom in kisikom v jeklenkah stres, vprašajte moje sodelavce.Jaz bom rekel, da zame to ni ve? stres. Sr?ni utrip mi celo pade med vožnjo. Ali sem otopel? Ali sem ?ustveno izgorel? Pa saj me nobena stvar ve? ne more presenetiti.

resevalci jakna

Otroka doma, ki sta že odrasla me ?udno gledata. Tastar ti si ?ist zblojen, mi je rekel zadnji? moj Jakob, ki je star 19 let. A sem res? Koga naj vprašam za mnenje? Edino kar me še lahko preseneti je mogo?e plus na teko?em ra?unu prvih par dni po pla?i… Pa še to presene?enje je pri?akovano, vezano na datum. Okoli 10 v mesecu smo vsi veseli, okoli 20 v mesecu se veselje prevesi v zaskrbljenost, okoli 30 v mesecu nam je pa že vseeno.

Žalostno je, da slovenska družina z dvema zaposlenima in dvema otrokoma komaj preživi mesec. Ne ostane veliko. Ne razumem kako preživijo družine kjer so starši nezaposleni. Vrnimo se na transport inkubatorja:
Kako je pogledati mami, ki je ravnokar rodila, novorojen?ka ki je vitalno ogrožen v o?i preden odpeljemo inkubator v reševalno vozilo in gas v Ljubljano v Klini?ni center na otroško kirurgijo.

Neverbalna komunikacija je takrat na višku. Veste kaj mami piše takrat v njenih žalostnih solznih o?eh? Ali bo preživel? ?uvajte mi otro?ka. Kdaj ga bom spet lahko videla, prislonila na prsa, ali bo sploh preživel…Pogledamo jo, pobožamo, potolažimo, stisnemo roko v pozdrav i in štartamo. Mama žalostno gleda kako njenega dojen?ka odpeljemo. Naša skrb je vožnja. Dinami?na hitra ampak še varna vožnja, da ekipa v bolniškem prostoru lahko spremlja in vzdržuje novorojen?ka da živ prispe v Ljubljano. Megla, sneg dež, poledica, slabe ceste, neuvidevni vozniki, ki ne upoštevajo vozila s prednostjo, za katero prosimo z modro lu?jo in sireno… Na radiu Aktual pa pesem »nije u parama sve« -Komu mar. Radio dam še malo bolj naglas da ne slišim piskanje monitorjev iz bolniškega prostora. Koncentriram se na vožnjo. Globoko v sebi sem ponosen da rešujemo novorojen?ka. Nam bo uspelo?
Druga?e pa je oskrba otrok tisti tip intervencije, ki se je vsi nekako najbolj bojimo. Hvala bogu da tega procentualno ni veliko. Otroci in dojen?ki so ponavadi zdravi. Razen ?e niso. Tudi dojen?ki in otroci se poškodujejo pri igri, na cesti… Otroci niso pomanjšani odrasli. Tam so druge specifike, druga namenska oprema prilagojena otrokom, druge doze zdravil, druge energije na defibrilatorju. In ponavadi so zraven prisotni še starši.Vedno zraven detektivsko razmišljamo ali je šlo mogo?e za zlorabo otroka, ali je bila pa res nesre?a. Kaj je normalna reakcija staršev kjer se otrok bori za preživetje? PANIKA.

Par let nazaj smo oživljali otro?ka. Sodelavec in zdravnica s katerimi smo bili v timu sta imela oba doma svojega otroka približno enake starosti. Naredili smo vse, dokler smo reanimirali, smo delali kot tim odli?no, po smernicah, brez napake. Reanimacija žal ni bila uspešna. Kako povedati staršem? Sodelavec in zdravnica sta se psihi?no zlomila. Saj ni sramota ?e se ?lovek zlomi. Je z menoj kaj narobe? Saj mi je bilo hudo ampak jaz imam doma že ve?je otroke. Ne morem preliti ob?utkov v besede kako je bilo mu?no na tej intervenciji, ko so na eni strani jokali starši, na drugi strani pa moj sodelavec in zdravnica.Kot v nekem brutalnem filmu, ki se no?e in no?e kon?ati.

Baje se te zadeve zarežejo nekam globoko v dušo, ali pa v podzavest, kakor želite. Ali je duša organ? Jaz bi rekel da je. Problem ko oskrbujemo otroke in smo sami starši s podobno starimi otro?ki doma, je da refleksno preslikamo to na svoje otroke in to podoživimo.

reševalci reševalec

Šel sem na intervencijo, ko je vlak zbil dekle, ki je šlo domov iz srednje šole s slušalkami v ušesih. Pre?kala je progo in ni pogledala levo desno. R.I.P. Ampak to dekle je bilo istih let kot moja h?erka Ana. Prekleta usoda. Kako sem se tisti dan ?uden vrnil domov, odprl vrata h?erkine sobe, pokukal noter. Ana je že spala, meni pa se je od srca odvalil kamen. Ne kamen, skala… Samo da je tukaj, samo da je ok. Drugo me ne zanima, drugo ni pomembno. Mladina nehajte hodit po cesti s slušalkami v ušesih. Zadnji? mi je pri železniški postaji pred reševalno vozilo stopil mladeni? zatopljen v glasbo, ki ni slišal siren. Malo je manjkalo, pa ga nebi bilo ve?. Na sre?o je bil maneverski prostor in sem ga lahko obvozil…


Verjetno se marsikdo vpraša kako se sproš?amo? Ko ni dela (to je malokrat) smo v bazi in takrat smo nagajivi, razposajeni. To je naš antistres. To ne smeš nosit s seboj. Vsi si postavimo blokade. Lani poleti sem oživljal prijatelja, ki je bil mlajši od mene. Med oživljanjem sem bil 30 cm stran od obraza prijatelja, ki sem ga napihoval z dihalnim balonom. Bil je moder v obraz in pobruhan. Reanimacija ni uspela. Pospravimo opremo, pokrijemo pokojnega in odnesemo stvari v reševalno vozilo. Sodelavec me vpraša ?e vem kdo je to bil? Skomignem z rameni , ne vem… Ko mi je povedal njegovo ime sem onemel. Pa saj to je moj prijatelj, ki ga poznam. Odidem nazaj gor v stanovanje, odkrijem rjuho iz trupla. Ni ga ve?. Oživljal sem ga in ga nisem prepoznal…

O?itno imam res mo?no blokado. To ti da pa kilometrina. Zdaj grem pa po?asi v no?no. Se kdaj vprašate kaj je lepota življenja? To da nikoli ne vemo kaj nas ?aka jutri? Mogo?e nas jutri ve? ni. Jutri bo nov dan, ko bom lahko prišel domov.

To ni služba, to je na?in življenja. Upam da se zavedate, da materialni svet ni pomemben! Objemite svoje bližnje in jim povejte, da jih imate radi. Jaz tega ne po?nem ker sem ?ustveno otopel…

Brothers in arms, vidimo se zve?er na terenu! Be safe!
Robert Sabol

16195750_10212422342059817_4349041077893951402_n

Vsi, ki bi želeli objaviti vaše izpovedi-zgodbe (zaposleni v zdravstvu in pacienti) s podro?ja zdravstva in zdravja ste vabljeni, da jih posredujete. Pošljite jih na info@zdravstvena.info

Objavimo jih lahko tudi anonimno!

Preberite si še:

Poklic reševalca v nujni medicinski pomo?i, svet, ki ga izkusi, vidi in ob?uti le peš?ica…

Nova urgenca v Klini?nem centru Ljubljana 2015 – dovoz in dostop za reševalna vozila

Koliko ?asa bo še vzdržalo Slovensko zdravstvo, pacienti in zaposleni?!?!

Medosebni odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki

Nekaj majhnih težav pri delu reševalcev in nekaj ve?jih za paciente…

10 survival nasvetov za medicinske sestre v no?nih izmenah

Balonarska nesre?a 23.8.2012 Ig, Ljubljana – Zgodba, pogled, utrinki in misli reševalca (ekipe nmp))

Odnos med medicinsko sestro in pacientom v ambulanti splošne medicine

 

6 replies

Comments are closed.