Nadaljevanje ganljive izpoved reševalca o stanju na terenu
Pred dnevi smo na Zdravstvena.info objavili ganljivo izpoved reÅ¡evalca Roberta. Danes objavljamo nadaljevanje resniÄnega razmiÅ¡ljanja in Vas vabimo k diskusiji (komentarji).
27 let delam na terenu kot reÅ¡evalec. Za menoj je 30.000 intervencij na terenu. VeÄina intervencij je bila zahtevnih, tako psihiÄno kot fiziÄno. Laufaj v 5 nadstropje brez dvigala, 40 kg opreme vleÄemo s seboj, 30-45 minut oživljamo, potem pa spravi bolnika, ki je zreanimiran in opremo nazaj dol v reÅ¡evalno vozilo. Pogosto bolniki presegajo 120 kg…
Po intervenciji se velikokrat nimamo Äasa niti umiti, preobleÄi( krvavi, blatni, pobruhani, umazani)… poziv za naprej: zbit otrok, pojdite takoj….uspeÅ¡na intervencija. Ta dan vmes snameÅ¡ Å¡e obeÅ¡enca, letiÅ¡ na progo kjer je vlak sfrezal neznanca. Pod vlakom leži razkosana gmota ÄloveÅ¡kega mesa pomeÅ¡ana z kožo in Ärevesjem, ki je bila par minut nazaj Å¡e Älovek.NiÄ ne vozimo, dobiÅ¡ dovoljenje za malico, dober tek pa hitro pojejta, ker imamo gužvo. V trgovini naroÄam preÅ¡ano slanino z poprom ki jo imam rad. Zraven v vitrini od mesarja kosi mesa. Vsaka podobnost s prejÅ¡njo intervencijo je zgolj nakljuÄje.
Potem po malici se javiÅ¡, letiÅ¡ po narkomana, ki je predoziral mamila… tudi to uredimo. PoÅ¡ljejo te po gospo, ki jo že 7 dni boli lopatica na hrbtu, navodilo po radiozvezi: bodita prijazna, to je mama od xy predstojnika. Takrat mi poÄi film… in wtf Äe je to mama od predstojnika???? Zame so vsi bolniki /poÅ¡kodovanci enaki. Privilegijev NI!
Å ibamo naprej, gasilci vdrejo v stanovanje, kjer na tleh že Äetrti dan leži oma v sosu lastnih iztrebkov, pomeÅ¡an urin in blato. Tukaj je neprecenljiva tehnika dihanja skozi usta. ÄŒe potegneÅ¡ skozi nos so vonjave take, da ga ni junaka ki nebi refleksno bruhnil. Nazadnje smo tudi mi samo ljudje. Oma ima samo zlomljen kolk- oskrbimo in prinesemo iz 4 nadstropja.
PoÅ¡ljejo te na psihiatrijo. Nekdo nori doma in razbija pohiÅ¡tvo s sekiro. Leta 2000 name sproženih 5 strelov iz neposredne bližine. Tisti, ki me osebno poznajo vedo da me je veliko skupaj, torej sem tarÄa, ki jo je teÅ¡ko zgreÅ¡iti. OÄitno nekdo tam zgoraj pazi name.
Vozimo se pod nujno, po dežju, ledu, snegu… mudi se, otrok v inkubatorju je na nitki…
SluÄajno se zgodi prometna nesreÄa v kateri smo udeleženi mi. Med vožnjo skozi rdeÄo luÄ z luÄmi in sireno nas je spregledal mladeniÄ ki v avtu z moÄnim wuferjem nabija rave. Krivda je naÅ¡a, obsodba sodnika za prekrÅ¡ke: PROMETNA NESREÄŒA IZ MALOMARNOSTI. Hvala sodniku za tako presodbo.
Terenskega dodatka že dolgo ni veÄ. Velikokrat nosim bolnika mlajÅ¡ega od sebe na kardioloÅ¡kem stolu iz 5 nadstropja…
Nadrejeni pa hoÄejo veÄ in veÄ. Izgubili so kompas, stik z realnim svetom. Vsak dober ekonomist ve, da trend krivulje ne more veÄno potovati samo navzgor… enkrat se zadeva ustavi in se obrne navzdol. Ne vpraÅ¡ajte me, Äe se strinjam, da bi imel beneficirano delavno dobo. Vem pa, da bom enkrat doživel trenutek in mi bo bolnik odstopil kardioloÅ¡ki stol naj se jaz usedem nanj, kot to stori olikana mladina, ko na avtobus vstopi starejÅ¡i onemogel potnik. Takrat bom jaz razumel, da nisem veÄ za na teren.
Jaz bom to razumel, vprašanje je ali bodo razumeli moji nadrejeni…..
Ampak jaz se ne predam! Ni mi pa jasno, zakaj po mrtvega iz komunalnega podjetja pridejo trije, po živega bolnika ali poškodovanca pa dva…
Želim vam, da me nikoli ne spoznate †službenoâ€. In za konec reÅ¡evalska misel:
“NOSIM TOREJ SEM!â€
Za zaÄetek naj povem, da posveÄam te objave vsem ki delamo podobno in ki v srcu isto mislimo. Lahko bi nas poimenoval »BROTHERS IN ARMS«. Kaj je tisto kar imamo skupno? ÄŒe bi vpraÅ¡al otroka v vrtcu, bi odgovoril da je to modra luÄ in sirena na avtu. Otroci so iskreni, so Äiste duÅ¡e in razmiÅ¡ljajo racionalno. DrugaÄe pa smo to ljudje, ki nas povezuje to, da pomagamo, vsak na svoj naÄin, vsak po svojih moÄeh, specialnostih in znanju. LoÄi nas barva uniforme, loÄi nas barva vozila, za nekoga ki je daltonist je to vse enako, nepomembno. V glavah imamo vsi pripadniki intervencijskih služb isto- pomagati, reÅ¡iti. To smo gasilci, policisti in reÅ¡evalci. RazmiÅ¡ljal sem koga naj postavim na prvo mesto ko naÅ¡tevam. Popolnoma nepomembno, en brez drugega ne moremo. Pa sem se odloÄim da grem po abecedi: Gasilci, Policisti in ReÅ¡evalci …Med reÅ¡evalce seveda mislim tudi tiste jamarske, gorske …
To so službe, ki ne poznajo praznika, ne poznajo vikenda, ne poznajo noÄi. Ne moti nas megla, ne moti nas dež, ne toÄa, ne sneg, ne blato, ne smrad, ne mraz, ne poledica, ne žled in ne vroÄina. In ne bojimo se iti na pomoÄ, kjer vemo da nas Äakajo grozni prizori, kriki ljudi, ki ukleÅ¡Äeni v gmoti pleha, ki je bil prej avto nizkega ali visokega cenovnega razreda Äakajo samo na eno: na tisto kar nam je bilo antropoloÅ¡ko dano, ko smo se rodili. ÄŒakajo na PREŽIVETJE!.
Mi smo tisti, ki letimo tja od koder drugi bežijo. Gasilci bežijo v goreÄo stavbo iz katere bežijo ljudje v paniki. Policisti grejo na mesto strelskega obraÄuna. Spet isti vzorec: panika, bežeÄi ljudje, vpitje. ReÅ¡evalci pristopimo k nekomu, ki ga je zbil vlak. Prizor ni lep, ljudje od takega prizora bežijo na neko varno razdaljo, od koder lahko opazujejo in modrujejo.
Ko smo se izobraževali, so nam vedno na prvo mesto postavljali VARNOST!. Ali so naÅ¡e službe nevarne? SodeÄ po plaÄah niso. SodeÄ po tem, da se marsikdo iz te službe ne vrne veÄ domov pa zelo. Spomnimo se Litije, Ižanske ceste, nedolgo nazaj Izole. To so boli naÅ¡i bratje, ki so Å¡li v službo poÅ¡teno, z dobrimi nameni. Iz službe se žal niso vrnili nikoli. Bratje, poÄivajte v miru, prej ali slej se spet sreÄamo. Teh par vikendov življenja prehitro mine.
Ampak s plaÄo, politiko in podobnim sranjem se ne bom ukvarjal. Vsi vemo, da je politika KURBA. VpraÅ¡am vas, kako naj se poÄutim, ko doma dežuram v pripravljenosti 12 ur (v noÄnem Äasu od 19-07) in Äakam na poziv. Sicer lahko gledam dober film na TV, ampak ob tem ne morem popit hladno pivo, ki bi mi morda teknilo ( na pivo gledam kot na hrano, ne na pijaÄo). ÄŒe me pokliÄejo, moram v 30 minutah sedeti v reÅ¡evalnem vozilu, ki mi ga pripravi vodja izmene, naložim ekipo in inkubator in gas v neko od slovenskih bolniÅ¡nic, npr Slovenj Gradec, Murska Sobota, Izola… In ta moja noÄ na stand by-u je vredna reci piÅ¡i 11,90 eur za celo noÄ.
Od trenutka ko si aktiviran in do povratka nam pa teÄejo redne ure. ÄŒe se ne motim so bili dodatki gospode na ekonomski fakulteti 40x veÄji, samo za dostopnost po telefonu. Njim ni bilo potrebno dvigniti rit in se odpravit z reÅ¡evalnim vozilom po nespluženih in ledenih cestah po novorojenega otroka ki je v dihalni stiski. Ali je voziti inkubator z dojenÄkom pod nujno, ko si omejen s Äasom in kisikom v jeklenkah stres, vpraÅ¡ajte moje sodelavce.Jaz bom rekel, da zame to ni veÄ stres. SrÄni utrip mi celo pade med vožnjo. Ali sem otopel? Ali sem Äustveno izgorel? Pa saj me nobena stvar veÄ ne more presenetiti.
Otroka doma, ki sta že odrasla me Äudno gledata. Tastar ti si Äist zblojen, mi je rekel zadnjiÄ moj Jakob, ki je star 19 let. A sem res? Koga naj vpraÅ¡am za mnenje? Edino kar me Å¡e lahko preseneti je mogoÄe plus na tekoÄem raÄunu prvih par dni po plaÄi… Pa Å¡e to preseneÄenje je priÄakovano, vezano na datum. Okoli 10 v mesecu smo vsi veseli, okoli 20 v mesecu se veselje prevesi v zaskrbljenost, okoli 30 v mesecu nam je pa že vseeno.
Žalostno je, da slovenska družina z dvema zaposlenima in dvema otrokoma komaj preživi mesec. Ne ostane veliko. Ne razumem kako preživijo družine kjer so starši nezaposleni. Vrnimo se na transport inkubatorja:
Kako je pogledati mami, ki je ravnokar rodila, novorojenÄka ki je vitalno ogrožen v oÄi preden odpeljemo inkubator v reÅ¡evalno vozilo in gas v Ljubljano v KliniÄni center na otroÅ¡ko kirurgijo.
Neverbalna komunikacija je takrat na viÅ¡ku. Veste kaj mami piÅ¡e takrat v njenih žalostnih solznih oÄeh? Ali bo preživel? ÄŒuvajte mi otroÄka. Kdaj ga bom spet lahko videla, prislonila na prsa, ali bo sploh preživel…Pogledamo jo, pobožamo, potolažimo, stisnemo roko v pozdrav i in Å¡tartamo. Mama žalostno gleda kako njenega dojenÄka odpeljemo. NaÅ¡a skrb je vožnja. DinamiÄna hitra ampak Å¡e varna vožnja, da ekipa v bolniÅ¡kem prostoru lahko spremlja in vzdržuje novorojenÄka da živ prispe v Ljubljano. Megla, sneg dež, poledica, slabe ceste, neuvidevni vozniki, ki ne upoÅ¡tevajo vozila s prednostjo, za katero prosimo z modro luÄjo in sireno… Na radiu Aktual pa pesem »nije u parama sve« -Komu mar. Radio dam Å¡e malo bolj naglas da ne sliÅ¡im piskanje monitorjev iz bolniÅ¡kega prostora. Koncentriram se na vožnjo. Globoko v sebi sem ponosen da reÅ¡ujemo novorojenÄka. Nam bo uspelo?
DrugaÄe pa je oskrba otrok tisti tip intervencije, ki se je vsi nekako najbolj bojimo. Hvala bogu da tega procentualno ni veliko. Otroci in dojenÄki so ponavadi zdravi. Razen Äe niso. Tudi dojenÄki in otroci se poÅ¡kodujejo pri igri, na cesti… Otroci niso pomanjÅ¡ani odrasli. Tam so druge specifike, druga namenska oprema prilagojena otrokom, druge doze zdravil, druge energije na defibrilatorju. In ponavadi so zraven prisotni Å¡e starÅ¡i.Vedno zraven detektivsko razmiÅ¡ljamo ali je Å¡lo mogoÄe za zlorabo otroka, ali je bila pa res nesreÄa. Kaj je normalna reakcija starÅ¡ev kjer se otrok bori za preživetje? PANIKA.
Par let nazaj smo oživljali otroÄka. Sodelavec in zdravnica s katerimi smo bili v timu sta imela oba doma svojega otroka približno enake starosti. Naredili smo vse, dokler smo reanimirali, smo delali kot tim odliÄno, po smernicah, brez napake. Reanimacija žal ni bila uspeÅ¡na. Kako povedati starÅ¡em? Sodelavec in zdravnica sta se psihiÄno zlomila. Saj ni sramota Äe se Älovek zlomi. Je z menoj kaj narobe? Saj mi je bilo hudo ampak jaz imam doma že veÄje otroke. Ne morem preliti obÄutkov v besede kako je bilo muÄno na tej intervenciji, ko so na eni strani jokali starÅ¡i, na drugi strani pa moj sodelavec in zdravnica.Kot v nekem brutalnem filmu, ki se noÄe in noÄe konÄati.
Baje se te zadeve zarežejo nekam globoko v duÅ¡o, ali pa v podzavest, kakor želite. Ali je duÅ¡a organ? Jaz bi rekel da je. Problem ko oskrbujemo otroke in smo sami starÅ¡i s podobno starimi otroÄki doma, je da refleksno preslikamo to na svoje otroke in to podoživimo.
Å el sem na intervencijo, ko je vlak zbil dekle, ki je Å¡lo domov iz srednje Å¡ole s sluÅ¡alkami v uÅ¡esih. PreÄkala je progo in ni pogledala levo desno. R.I.P. Ampak to dekle je bilo istih let kot moja hÄerka Ana. Prekleta usoda. Kako sem se tisti dan Äuden vrnil domov, odprl vrata hÄerkine sobe, pokukal noter. Ana je že spala, meni pa se je od srca odvalil kamen. Ne kamen, skala… Samo da je tukaj, samo da je ok. Drugo me ne zanima, drugo ni pomembno. Mladina nehajte hodit po cesti s sluÅ¡alkami v uÅ¡esih. ZadnjiÄ mi je pri železniÅ¡ki postaji pred reÅ¡evalno vozilo stopil mladeniÄ zatopljen v glasbo, ki ni sliÅ¡al siren. Malo je manjkalo, pa ga nebi bilo veÄ. Na sreÄo je bil maneverski prostor in sem ga lahko obvozil…
Verjetno se marsikdo vpraÅ¡a kako se sproÅ¡Äamo? Ko ni dela (to je malokrat) smo v bazi in takrat smo nagajivi, razposajeni. To je naÅ¡ antistres. To ne smeÅ¡ nosit s seboj. Vsi si postavimo blokade. Lani poleti sem oživljal prijatelja, ki je bil mlajÅ¡i od mene. Med oživljanjem sem bil 30 cm stran od obraza prijatelja, ki sem ga napihoval z dihalnim balonom. Bil je moder v obraz in pobruhan. Reanimacija ni uspela. Pospravimo opremo, pokrijemo pokojnega in odnesemo stvari v reÅ¡evalno vozilo. Sodelavec me vpraÅ¡a Äe vem kdo je to bil? Skomignem z rameni , ne vem… Ko mi je povedal njegovo ime sem onemel. Pa saj to je moj prijatelj, ki ga poznam. Odidem nazaj gor v stanovanje, odkrijem rjuho iz trupla. Ni ga veÄ. Oživljal sem ga in ga nisem prepoznal…
OÄitno imam res moÄno blokado. To ti da pa kilometrina. Zdaj grem pa poÄasi v noÄno. Se kdaj vpraÅ¡ate kaj je lepota življenja? To da nikoli ne vemo kaj nas Äaka jutri? MogoÄe nas jutri veÄ ni. Jutri bo nov dan, ko bom lahko priÅ¡el domov.
To ni služba, to je naÄin življenja. Upam da se zavedate, da materialni svet ni pomemben! Objemite svoje bližnje in jim povejte, da jih imate radi. Jaz tega ne poÄnem ker sem Äustveno otopel…
Brothers in arms, vidimo se zveÄer na terenu! Be safe!
Robert Sabol
Vsi, ki bi želeli objaviti vaÅ¡e izpovedi-zgodbe (zaposleni v zdravstvu in pacienti) s podroÄja zdravstva in zdravja ste vabljeni, da jih posredujete. PoÅ¡ljite jih na info@zdravstvena.info
Objavimo jih lahko tudi anonimno!
Preberite si še:
Poklic reÅ¡evalca v nujni medicinski pomoÄi, svet, ki ga izkusi, vidi in obÄuti le peÅ¡Äica…
Nova urgenca v KliniÄnem centru Ljubljana 2015 – dovoz in dostop za reÅ¡evalna vozila
Koliko Äasa bo Å¡e vzdržalo Slovensko zdravstvo, pacienti in zaposleni?!?!
Medosebni odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki
Nekaj majhnih težav pri delu reÅ¡evalcev in nekaj veÄjih za paciente…
10 survival nasvetov za medicinske sestre v noÄnih izmenah
Balonarska nesreÄa 23.8.2012 Ig, Ljubljana – Zgodba, pogled, utrinki in misli reÅ¡evalca (ekipe nmp))
Odnos med medicinsko sestro in pacientom v ambulanti splošne medicine
Comments are closed.