»Mo? besed je ni?elna in oklici škodna, ko so te usmerjene v hrbet.«

Namen mojega prispevka je deljenje nedavne izkušnje kot pacientke v ljubljanskem klini?nem centru v endokrinološki ambulanti. Mnenje je osnovano zgolj na lastnem razmišljanju in razumevanju, prav tako moj namen ni kogarkoli žaliti oziroma neodobravati na kakršenkoli na?in. S tovrstnim prispevkom bi želela vzpodbuditi konstruktivno debato oziroma vsaj dvosmerno komunikacijo, ki bi lahko pripomogla k izboljšanju še tako malenkostne stvari, namre? nekje se vse skupaj mora za?eti…

Na prvi pregled v endokrinološki ambulanti sem ?akala 8 mesecev in priznati moram, da mi je ta ?as res hitro minil, zato se tukaj ne želim spuš?ati v podrobnosti o ?akalnih dobah. Poleg vsega sem imela še to sre?o, da moje zdravstveno stanje ni bilo tako hudo, zato vse lepo in prav. Kot vedno, sem se na pot od doma odpravila pred?asno in v ambulanto prišla cca 25 minut pred predvideno obravnavo. Ob vstopu v ambulanto sem si ob pogledu na zgolj 4 ?akajo?e oddahnila in se mirno postavila v vrsto za prijavo na obravnavo (ne vem, ?e je to ravno pravi izraz…morda vpis?).

Vsi pred mano so prihajali s fizi?nimi papirnatimi napotnicami in ostalimi dokumenti, sama sem prišla zgolj z zdravstveno kartico in nekje na polovici ?akanja sem se prestrašila, da sem kaj pozabila natisniti, a skrb je bila seveda zaman. Prijazna doktorica na drugi strani okenca je vzela mojo zdravstveno kartico, ki se je nedavno tega »slekla« iz plastifikacije in pobrisala z mojimi osebnimi podatki, se mi nasmehnila in me povprašala po imenu in priimku. Digitalizacija napotnic in receptov je vsekakor pridobitev!

A kaj, ko je gospa kljub tej dobri plati nato imela vsaj dobre 4 minute opravka s tiskanjem dokumentov, nalepk, lepljenjem le-teh in žigosanjem najrazli?nejših papirjev. Imela sem ob?utek, kot da sem na pošti (mimogrede, tam se vedno po?utim, kot da sem šla na obisk nazaj v leto 1990). Sprememba oziroma posodobitev ter digitalizacija tovrstnih postopkov bi bila ve? kot nujna! Skromno sklepam, da bi to lahko v kon?ni fazi vplivalo tudi na skrajšanje ?akalnih dob in izboljšanje po?utja zaposlenih, saj bi jim bila prihranjena vrsta nepotrebnih opravil, ki njihovo delo približujejo nekemu monotonemu tovarniškemu delu.

Tako bi se lahko bolje posvetili pacientom oziroma vsaj tistemu prvemu ?loveškemu stiku, ki je pravzaprav osnova zdravstvene storitve. Pregled je v nadaljevanju potekal teko?e in na vrsto sem prišla to?no ob zapisanem ?asu na napotnici. Vse lepo in prav, a vsaki? znova sem presene?ena nad medsebojno komunikacijo zdravstvenih delavcev in medicinskega osebja. Sedela sem v ambulanti za pripravo na pregled in ob vstopu druge zaposlene, sta se z gospo, ki me je tehtala in merila, pri?eli pogovarjati o mojem stanju. Izmenjali sta si nekaj besed, kjer sem razbrala naslednje: »Kaj ti misliš? Jo damo naprej? Jaz res ne vem… veš, je 91 letnik pa pravi, da že 3 leta nima menstruacije…«.

Vsekakor je dialog oziroma komunikacija v splošnem med zaposlenimi nujno potrebna, a obstajajo na?ini, kako to opraviti na pacientu prijaznejši na?in. Saj ne, da bi me grdo naslavljali ali žalili, vendar sem se enostavno po?utila izklju?eno iz procesa odlo?anja o lastni usodi in nekako razosebljeno.

V kolikor nista bili prepri?ani, bi me lahko še kaj povprašali in me tako vklju?ili o pogovor, ki zajema mojo nadaljnjo obravnavo, oziroma bi za tovrstnem pogovor uporabili sosednjo sobo in svoje »nevemanje« (ki ga vsekakor odobravam, saj to vodi k raziskovanju in zato morda tudi boljši diagnostiki in obravnavi!) izražali brez prisotnosti mojih ušes.

Prav tako sem v ?asu odvzema krvi skušala preslišati pogovore med zaposlenimi, ki so bili ostro nastrojeni proti nekaterim sodelavcem, ki jih takrat ni bilo v prostoru, a sem zaradi okoliške tišine v prostorih prestregla ve?ino teh. Vem, da je odnos in hierarhija v slovenskem zdravstvu prava tragikomedija, a s tem, ko zaposleni vpri?o pacientov blatijo druge, samo še pove?ujejo prepad nezaupanja pacientov v stroko in zdravstvene storitve slednjih.

Zavedam se tudi nehumanih delovnih pogojev in pritiskov z vseh strani, vendar bi tukaj na srce zaposlenim položila naslednjo misel: »mo? besed je ni?elna in oklici škodna, ko so te usmerjene v hrbet«.

Ob koncu bi želela izraziti pohvalo takratnemu osebju v endokrinološki ambulanti, saj je bila moja izkušnja pozitivna kljub temu, da nisem ravno ljubitelj postopkov za odvzem krvi (sploh pa ne v ve?jih koli?inah).

Bi pa prijaznim zaposlenim bi privoš?ila tudi kakšno stopinjo manj na delovnem mestu.

Diskusija in komentarji dobrodošli na Facebooku v skupini ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU

Vaše zgodbe pa lahko pošljete na email in objavili jih bomo anonimno.