Je res starost ena sama žalost?

Življenje ni vedno en sam popoln krog. Je že res, da je ob rojstvu polno veselja, radosti, saj se uresni?ijo sanje o tako željenem potomcu.Toda ta otrok odraš?a in odraste, dobi svoje otroke, ostari in takrat se lahko za?ne kalvarija njegove jeseni življenja.

Smo generacija mladih,ki za svoj položaj grabimo z vsemi štirimi. V kr?ih ho?emo dose?i stvari, ki bi nam izboljšale vsakdanje življenje. Vidimo samo sebe, vse okrog nas pa je nekje v drugem planu, nepomembno. Pozabljamo na korenine, na ljudi, ki so nas ustvarili, vzgojili, ljubili ter vodili po poti odraš?anja. Poti, ki je bila zavita, polna nepri?akovanih pasti in ovir. Oni niso gledali le nase. V njihovem toplem zavetju doma smo se po?utili ljubljeni in varni.

Odrasli smo, si ustvarili svoje družine, se za?eli pehati za življenjskimi dobrinami in pozabili. Pozabili smo na njih – starše. Naenkrat so nam postali nekako odve?.
Zve?er, ko se vrnemo iz službe, ?e imamo sre?o, da smo jo dobili, nas ?akajo otroci, mogo?e nezadovoljen partner in še tiso? drugih manjših problemov. Na koncu pa še ta dva stara. Le kaj bi še hotela? Imata pokojnine, toplo sobo in hrano. Pogovor? Saj smo se pogovarjali v?eraj in med nami je tako in tako prevelik generacijski prepad. Razdraženi stresamo jezo na vse okrog sebe in se po?utimo najbolj nesre?na oseba na svetu.

In tako z dneva v dan.Odtujujemo se od njih, ki smo jih od nekdaj imeli tako radi. Vedno manj se sre?ujemo, posedamo ob kavi, Bog ne daj, da bi poslušali kak njihov nasvet. Mi smo odrasli in pika. Pozabljamo, da se tudi nam življenje po?asi izteka, ne bomo vedno mladi. Tudi mi bomo neko? stari, nebogljeni in potrebni pomo?i. Toda sedaj ne razmišljamo o tem, polni smo mo?i in energije, nam se to ne more zgoditi.

O, dragi moji, zgodi se nam lahko tako, kot pravi pregovor, » TI STARŠE DO PRAGA, TVOJI OTROCI TEBE ?EZ PRAG.«
Takrat pa se bomo spraševali, kje smo naredili napako…. zakaj tako?


Ve?krat sedim ob ve?erih in gledam kako sonce zahaja. Njegov veli?asten odhod z nebeškega svoda me vedno spominja na minljivost življenja, ki ga rada okusim z veliko žlico. Vprašam pa se, ali sem jo dovolj krat ponudil svojim staršem. Jim dajem dovolj podpore in pomo?i v jeseni življenja? Sem obema dovolj hvaležna za vso dobroto in ljubezen?

To so vprašanja, ki se ne postavljajo samo meni, temve? tudi drugim moje generacije.

Zato pa re?em, potrudimo se zaživeti v sožitju s starejšimi. Najdimo kompromise in zajadrajmo skupaj po tem razburkanem morju življenja.
Naj ne re?ejo, starost je res sama žalost.

Jani Brumen

1 reply

Comments are closed.