Jaz, dohtar, prokleti zaslužkar
Reven ni človek brez centa, ampak tisti brez sanj. Harry Kemp.
Človek brez domišljije je oseba omejena znotraj lastnih zmožnosti. Večina zdravnikov svoje sanje začne živeti po brutalnem strokovnem izpitu, ki po 20 letih izobraževanja predstavlja stopnico preko katere vstopamo v zrelost.
Polni mladostniškega elana, zagona, idej in sanj vstopamo v rigiden sistem, ki tako malo dovoljuje spremembe. Izbira specializacije? Željena specializacija je razpisana v drugi regiji. Ne v regiji, kjer je tvoja družina, prijatelji, ljubezen – tvoje življenje.
Prvi problem, zbrati stroko ali družabno življenje? Večina zdravnikov izbere – stroko. “Ni pomembno, mogoče bo samo za kratek čas in se v prihodnosti odpre kaj bližje, saj je samo uro vožnje, delal bom to, kar me veseli”. V tistem trenutku mladostniški zagon ne pomišlja na 1 uro vožnje domov po 36 ali 48 urni izmeni, vožnji domov k soprogi in otrokom. Do tega še pridemo. Izbereš specializacijo, pridobiš ta papir o začetku specializacije, pogledaš kdo ti je glavni mentor in kjer boš zaposlen za čas trajanja specializacije. (nihče niti pomisli ne zaposliti zdravnika za nedoločen čas)…
Začneš delati, saj se mladi kosi vržejo iz gnezda. Mentorja ni, je na izobraževanju, dopustu, garal je celo življenje. Misliš, mogoče prav. Ali res obvladam dovolj za samostojno delo? Ne se slepit, delamo samostojno, po najboljših močeh, se konzultiramo z drugimi kolegi specializanti, občasno kakim mlajšim specialistom, ki te ne bo gledal kot kralj s trona z mačem v roki. To so tisti, ki upravljajo s tvojim življenjem, te ocenjujejo, vladajo.
Vendar, ali je ta način dela res najboljši? Dejstvo – smo različni! Dejstvo – tudi med nami so kralji, imperatorji, narcisi, so pa tudi tihi garači, tisti, ki vzdržujejo sistem. Specializacija ima svoje dve obliki in sicer delo v domači ustanovi in kroženje drugje. Obliki se sicer po obsegu dela ne razlikujeta, saj povsod delaš koliko je potrebno dokler delo ni opravljeno, kar redko spraviš v 8 urni delovnik.
Pred 7 si v službi, preveriš paciente, novosti, začneš delati, kot na delovnem traku enega za drugim bolnikom (za lepši izraz kot “delovni trak” ni časovnih predpostavk), 10-15 minut na bolnika, vmes še vsaj eno če ne 2 delovišči ker te je šef tako razpisal, pregled, šivanje rane, blokada, naročanje preiskav (ker to moraš sam), urgenca, ležeči bolniki, 17 telefonskih klicev vmes, piši napotnice za preiskave, računalnik zopet “šteka”, počasi že škriplješ z zobmi in preklinjaš računalničarja, e-napotnica ne dela, preklinjaš Ministrstvo, zraven poslušaš “želje” bolnika, ki bi rad opravil 14 povsem nepotrebnih preiskav vendar časa, da bi mu to razložil nimaš in mu poveš – to se zmenite s svojim zdravnikom.
Prelagam delo na kolega, vem, vendar ne drugega ne zmorem. Zmorem napisati na izvid – kolego izbranega specialista družinske medicine naprošam za nadaljnjo obravnavo in zdravljenje po njegovi presoji. Bolnik seveda nezadovoljen, ker nisem ordiniral preiskav. Rešil me je računalnik, ker ne dela. Ob 12 ne zmoreš več in greš popit kozarec vode, razluftat glavo vsaj 5 minut. Spotoma opazuješ obraze, vsi napeti, v stiski, stresu – bolniki in zdravstveno osebje.
Vračaš se na delovišče, spremljaš obraze v čakalnici (to so tisti izrazi nezadovoljnih bolnikov “kam za vraga si zdaj šel mi pa čakamo”). Razumem, jaz sem tudi nervozen če 1 uro čakam na pošti, z eno izjemo – jaz se ne derem nad uslužbenkami za šalterjem. Nadaljuješ še 2 uri, greš na obvezni raport (zdravniško predajo) ponovno gledaš in poslušaš “namige” iz čakalnice, spotoma greš na stranišče zaradi tiste proklete vode, za katero se sprašuješ ali si jo res potreboval. Po raportu nadaljuješ dežurstvo. Poškodbe, tiščanja v prsih, trebuhu, družinske stiske, svojci, ki živijo v Nemčiji in so omiko pripeljali k zdravniku, ker ni ista kot lani in je nekaj narobe, odvisniki, vinjeni, zgodbe “moj zdravnik ne dela”, “jaz bi samo recept ker mi je zmanjkalo zdravil”, “boli roka, to je sigurno zaradi poškodbe pred 30 leti”, zvoni fiksni telefon, zvoni mobitel, kliče mama za svojega 20 letnega otroka in sprašuje, ali mu lahko prasko opere z vodo!? …pulim si lase … noč je že tu.
Začenja se večernja gneča. Aja – jedel še nisem, sestra mi je prinesla banano, kekse, sok in ta bogovski črni napitek – kavo. To je glavno. Vzamem si 10 minut za večerjo, pravo praznično. Noč katastrofalna, iste nujne in “nujne” zadeve kot čez dan. Ob 5 zaspim v ambulanti, na preiskovalni mizi, vsaj za 1 uro toliko da si možgani spočijejo, (vem, ja – “vragovje spimo v službi”), ob 6 tuširanje, pregled dokumentacijje, priprava za jutranji raport.
Prihaja predstojnik, “Urbi et orbi” – “kolega, nadaljujete na urgenci, po potrebi te kličejo na druga delovišča.” Poslušam dodatne ukaze vodstva zavoda – varčevalni ukrepi, preveč zapravljamo, ne naročajte preiskav, zdravil, rokavic … Habemus papam, gremo od začetka.
Končam ob 4, se vozim domov (1 uro), zaspim in opazim da sem si na avtu naredil nekaj škode (bankina), pridem domov kjer nimam energije za svojo družino, ker grem spat. Spim do 20 ure, se zbudim, najem, redim, vzamem nekaj časa za družino toliko da ne pozabijo kdo sem in ponovno spat, nemirno, premlevaš primere iz dežurstva.
Jutri je nov dan, enak, s tem da bo jutri treba kaj postorit na specializaciji – članki, seminarji, pregled literature, začel bom kaditi. Prihaja plača – delal sem za 7 Evrov na uro. Wau … Jutri je treba poklicati vodoinštalaterja, rekel je 25 Evrov na uro plus material, to je poceni “dobro sem skoz prišel”.
Aja pa mehanika za avto, 30 Evrov na uro plus material. Ta mesec bo na knap. Jutri je nov dan – enak. Sistem ne dovoljuje sprememb ! Mladostniški entuziazem kopni z vsako idejo, ki jo dobiš zabito nazaj, direkt v glavo. Ideja, za katero si mnenja da bo v pomoč, ni pa enaka mnenju šefov.
Tvoja nagrada za trud – še eno delovišče zraven. Na izobraževanje ne moreš. Sčasoma se naučiš na svoji koži, da je boljše bit tiho. Sčasoma razumeš kolege, intelektualce, garače, ki so se odločili bit tiho. Lažje je. Če nisi tak živec kot jaz – ne morem bit tiho!
Pa me lahko piše 12 dežurstev mesečno. Aja, to me ne bo ker bom dobil preveliko plačo. Specialistični izpit je blizu, še samo 4 mesece. Pripravljam papirje, seminarje, članke, naloge, bolnike, dobim papirje o komisiji – groza. Sami profesorji, mislim si – zakaj ni nobenega “fizikalca” kot sem jaz.
Noben me ne pozna, noben ne ve kaj delam, kako delam, kako in kaj sem se izobraževal, da sem vpisal podiplomca, da sem osvojil nekaj nagrad, aktiven humanitarno; Seveda, to pri nas ni pomembno. 4 mesece me družina ni vidla, stalno za knjigo, učim se o vrstah in delovanju rodenticidov in herbicidov ker so lani enega to spraševali (pa se ne učim o delovanju na človeško telo ker to vem, temveč o delovanju na floro in favno, ker to sprašujejo), morje je propadlo ker se moram učit.
Neumnosti. Dan izpita, kap je blizu, komaj gledam, momljam – sem mumija, telo brez življenja in krvi. Zmorem zadnje atome moči, po 2 urah teroriziranja me obvestijo da sem postal specialist. Moj odgovor – hvala. Brez mimike. Za drugo nisem zmožen.
In me iskreno ne zanima, tudi če ga ne bi naredil, mi je vseeno. Izgorelost?
Zdravniški pregled na medicini dela pred nastopom službe za nedoločen čas (pa mi je le uspelo) – kolega, imate visok holesterol, mejno povišan pritisk, prekomerno telesno težo, možnost srčnega infarkta v 10 letih 20-40 %.
Povem da je to zaradi šefov, kjer sem najmanj 1x mesečno na raportu zaradi “jezika”. Sedaj sem specialist, delam enako kot specializant, samo sedaj za 9 Evrov na uro. Prokleti zaslužkar.
Avtor: Družinski zdravnik s holesterolom
