Jaz, dohtar, prokleti zaslužkar
Reven ni Älovek brez centa, ampak tisti brez sanj. Harry Kemp.
ÄŒlovek brez domiÅ¡ljije je oseba omejena znotraj lastnih zmožnosti. VeÄina zdravnikov svoje sanje zaÄne živeti po brutalnem strokovnem izpitu, ki po 20 letih izobraževanja predstavlja stopnico preko katere vstopamo v zrelost.
Polni mladostniškega elana, zagona, idej in sanj vstopamo v rigiden sistem, ki tako malo dovoljuje spremembe. Izbira specializacije? Željena specializacija je razpisana v drugi regiji. Ne v regiji, kjer je tvoja družina, prijatelji, ljubezen – tvoje življenje.
Prvi problem, zbrati stroko ali družabno življenje? VeÄina zdravnikov izbere – stroko. “Ni pomembno, mogoÄe bo samo za kratek Äas in se v prihodnosti odpre kaj bližje, saj je samo uro vožnje, delal bom to, kar me veseli”. V tistem trenutku mladostniÅ¡ki zagon ne pomiÅ¡lja na 1 uro vožnje domov po 36 ali 48 urni izmeni, vožnji domov k soprogi in otrokom. Do tega Å¡e pridemo. IzbereÅ¡ specializacijo, pridobiÅ¡ ta papir o zaÄetku specializacije, pogledaÅ¡ kdo ti je glavni mentor in kjer boÅ¡ zaposlen za Äas trajanja specializacije. (nihÄe niti pomisli ne zaposliti zdravnika za nedoloÄen Äas)…
ZaÄneÅ¡ delati, saj se mladi kosi vržejo iz gnezda. Mentorja ni, je na izobraževanju, dopustu, garal je celo življenje. MisliÅ¡, mogoÄe prav. Ali res obvladam dovolj za samostojno delo? Ne se slepit, delamo samostojno, po najboljÅ¡ih moÄeh, se konzultiramo z drugimi kolegi specializanti, obÄasno kakim mlajÅ¡im specialistom, ki te ne bo gledal kot kralj s trona z maÄem v roki. To so tisti, ki upravljajo s tvojim življenjem, te ocenjujejo, vladajo.
Vendar, ali je ta naÄin dela res najboljÅ¡i? Dejstvo – smo razliÄni! Dejstvo – tudi med nami so kralji, imperatorji, narcisi, so pa tudi tihi garaÄi, tisti, ki vzdržujejo sistem. Specializacija ima svoje dve obliki in sicer delo v domaÄi ustanovi in kroženje drugje. Obliki se sicer po obsegu dela ne razlikujeta, saj povsod delaÅ¡ koliko je potrebno dokler delo ni opravljeno, kar redko spraviÅ¡ v 8 urni delovnik.
Pred 7 si v službi, preveriÅ¡ paciente, novosti, zaÄneÅ¡ delati, kot na delovnem traku enega za drugim bolnikom (za lepÅ¡i izraz kot “delovni trak” ni Äasovnih predpostavk), 10-15 minut na bolnika, vmes Å¡e vsaj eno Äe ne 2 deloviÅ¡Äi ker te je Å¡ef tako razpisal, pregled, Å¡ivanje rane, blokada, naroÄanje preiskav (ker to moraÅ¡ sam), urgenca, ležeÄi bolniki, 17 telefonskih klicev vmes, piÅ¡i napotnice za preiskave, raÄunalnik zopet “Å¡teka”, poÄasi že Å¡kripljeÅ¡ z zobmi in preklinjaÅ¡ raÄunalniÄarja, e-napotnica ne dela, preklinjaÅ¡ Ministrstvo, zraven posluÅ¡aÅ¡ “želje” bolnika, ki bi rad opravil 14 povsem nepotrebnih preiskav vendar Äasa, da bi mu to razložil nimaÅ¡ in mu poveÅ¡ – to se zmenite s svojim zdravnikom.
Prelagam delo na kolega, vem, vendar ne drugega ne zmorem. Zmorem napisati na izvid – kolego izbranega specialista družinske medicine naproÅ¡am za nadaljnjo obravnavo in zdravljenje po njegovi presoji. Bolnik seveda nezadovoljen, ker nisem ordiniral preiskav. ReÅ¡il me je raÄunalnik, ker ne dela. Ob 12 ne zmoreÅ¡ veÄ in greÅ¡ popit kozarec vode, razluftat glavo vsaj 5 minut. Spotoma opazujeÅ¡ obraze, vsi napeti, v stiski, stresu – bolniki in zdravstveno osebje.
VraÄaÅ¡ se na deloviÅ¡Äe, spremljaÅ¡ obraze v Äakalnici (to so tisti izrazi nezadovoljnih bolnikov “kam za vraga si zdaj Å¡el mi pa Äakamo”). Razumem, jaz sem tudi nervozen Äe 1 uro Äakam na poÅ¡ti, z eno izjemo – jaz se ne derem nad uslužbenkami za Å¡alterjem. NadaljujeÅ¡ Å¡e 2 uri, greÅ¡ na obvezni raport (zdravniÅ¡ko predajo) ponovno gledaÅ¡ in posluÅ¡aÅ¡ “namige” iz Äakalnice, spotoma greÅ¡ na straniÅ¡Äe zaradi tiste proklete vode, za katero se spraÅ¡ujeÅ¡ ali si jo res potreboval. Po raportu nadaljujeÅ¡ dežurstvo. PoÅ¡kodbe, tiÅ¡Äanja v prsih, trebuhu, družinske stiske, svojci, ki živijo v NemÄiji in so omiko pripeljali k zdravniku, ker ni ista kot lani in je nekaj narobe, odvisniki, vinjeni, zgodbe “moj zdravnik ne dela”, “jaz bi samo recept ker mi je zmanjkalo zdravil”, “boli roka, to je sigurno zaradi poÅ¡kodbe pred 30 leti”, zvoni fiksni telefon, zvoni mobitel, kliÄe mama za svojega 20 letnega otroka in spraÅ¡uje, ali mu lahko prasko opere z vodo!? …pulim si lase … noÄ je že tu.
ZaÄenja se veÄernja gneÄa. Aja – jedel Å¡e nisem, sestra mi je prinesla banano, kekse, sok in ta bogovski Ärni napitek – kavo. To je glavno. Vzamem si 10 minut za veÄerjo, pravo prazniÄno. NoÄ katastrofalna, iste nujne in “nujne” zadeve kot Äez dan. Ob 5 zaspim v ambulanti, na preiskovalni mizi, vsaj za 1 uro toliko da si možgani spoÄijejo, (vem, ja – “vragovje spimo v službi”), ob 6 tuÅ¡iranje, pregled dokumentacijje, priprava za jutranji raport.
Prihaja predstojnik, “Urbi et orbi” – “kolega, nadaljujete na urgenci, po potrebi te kliÄejo na druga deloviÅ¡Äa.” PosluÅ¡am dodatne ukaze vodstva zavoda – varÄevalni ukrepi, preveÄ zapravljamo, ne naroÄajte preiskav, zdravil, rokavic … Habemus papam, gremo od zaÄetka.
KonÄam ob 4, se vozim domov (1 uro), zaspim in opazim da sem si na avtu naredil nekaj Å¡kode (bankina), pridem domov kjer nimam energije za svojo družino, ker grem spat. Spim do 20 ure, se zbudim, najem, redim, vzamem nekaj Äasa za družino toliko da ne pozabijo kdo sem in ponovno spat, nemirno, premlevaÅ¡ primere iz dežurstva.
Jutri je nov dan, enak, s tem da bo jutri treba kaj postorit na specializaciji – Älanki, seminarji, pregled literature, zaÄel bom kaditi. Prihaja plaÄa – delal sem za 7 Evrov na uro. Wau … Jutri je treba poklicati vodoinÅ¡talaterja, rekel je 25 Evrov na uro plus material, to je poceni “dobro sem skoz priÅ¡el”.
Aja pa mehanika za avto, 30 Evrov na uro plus material. Ta mesec bo na knap. Jutri je nov dan – enak. Sistem ne dovoljuje sprememb ! MladostniÅ¡ki entuziazem kopni z vsako idejo, ki jo dobiÅ¡ zabito nazaj, direkt v glavo. Ideja, za katero si mnenja da bo v pomoÄ, ni pa enaka mnenju Å¡efov.
Tvoja nagrada za trud – Å¡e eno deloviÅ¡Äe zraven. Na izobraževanje ne moreÅ¡. SÄasoma se nauÄiÅ¡ na svoji koži, da je boljÅ¡e bit tiho. SÄasoma razumeÅ¡ kolege, intelektualce, garaÄe, ki so se odloÄili bit tiho. Lažje je. ÄŒe nisi tak živec kot jaz – ne morem bit tiho!
Pa me lahko piÅ¡e 12 dežurstev meseÄno. Aja, to me ne bo ker bom dobil preveliko plaÄo. SpecialistiÄni izpit je blizu, Å¡e samo 4 mesece. Pripravljam papirje, seminarje, Älanke, naloge, bolnike, dobim papirje o komisiji – groza. Sami profesorji, mislim si – zakaj ni nobenega “fizikalca” kot sem jaz.
Noben me ne pozna, noben ne ve kaj delam, kako delam, kako in kaj sem se izobraževal, da sem vpisal podiplomca, da sem osvojil nekaj nagrad, aktiven humanitarno; Seveda, to pri nas ni pomembno. 4 mesece me družina ni vidla, stalno za knjigo, uÄim se o vrstah in delovanju rodenticidov in herbicidov ker so lani enega to spraÅ¡evali (pa se ne uÄim o delovanju na ÄloveÅ¡ko telo ker to vem, temveÄ o delovanju na floro in favno, ker to spraÅ¡ujejo), morje je propadlo ker se moram uÄit.
Neumnosti. Dan izpita, kap je blizu, komaj gledam, momljam – sem mumija, telo brez življenja in krvi. Zmorem zadnje atome moÄi, po 2 urah teroriziranja me obvestijo da sem postal specialist. Moj odgovor – hvala. Brez mimike. Za drugo nisem zmožen.
In me iskreno ne zanima, tudi Äe ga ne bi naredil, mi je vseeno. Izgorelost?
ZdravniÅ¡ki pregled na medicini dela pred nastopom službe za nedoloÄen Äas (pa mi je le uspelo) – kolega, imate visok holesterol, mejno poviÅ¡an pritisk, prekomerno telesno težo, možnost srÄnega infarkta v 10 letih 20-40 %.
Povem da je to zaradi Å¡efov, kjer sem najmanj 1x meseÄno na raportu zaradi “jezika”. Sedaj sem specialist, delam enako kot specializant, samo sedaj za 9 Evrov na uro. Prokleti zaslužkar.
Avtor: Družinski zdravnik s holesterolom