Izpoved reševalke 2019

Čisto navaden dan, s to razliko da sem na dopustu kjer po vseh teh letih lahko rečem, da dejansko ne počnem ničesar, razen da se premetavam iz enega kota postelje na drugi.

Občasno mi dela družbo knjiga in sodelavka ki naj bi bila z menoj vendar nimam pojma kaj počne in kje je. Ko se mi da se sprehodim s štruco kruha do labodov ob reki…in morem priznat, da je moja glava dejansko spočita in lena 

Ker pa življenje brez interneta in reševalne službe ne gre, se je danes moje jutro pričelo z novico o hudi prometni nesreči motorista reševalca v Ljubljani. Čeprav fanta poznam to ni vplivalo niti malo na mojo skrb kako je z njim, kaj se je zgodilo in kakšne bodo posledice.

Prvi zgodba, ki se mi je ob novici zavrtela v glavi, je zgodba reševalca Napotnika, ki je pred leti doživel podobno nezgodo,… Sprva se tolažimo, samo da je živ, samo da ne umre,… Ko ta faza mine se človek vpraša, kaj pa posledice ?! Bo še lahko živel svoje sanje, bo hodil, bo vedel kdo je, kdo so njegovi najbližji ?!

Bo prenesel, da mogoče ne bo več počel tisto kar je zmeraj sanjal ? Bo dovolj močen, kako bo to vplivalo nanj ?
Poberem prenosnik in grem na kavo… Sprašujem se, če se preveč sekiram za nekoga, ki sem ga videla mogoče dvakrat v življenju in z njim spregovorila par besed ?! Potem odprem internet ,…. Povsod samo novice o nesreči, srce parajoče slike…

Vidim, da se sekirajo vsi, zdravstvo dejansko danes trpi,… Neglede na to iz katerega konca Slovenije prihajamo nam je hudo, se sekiramo in držimo pesti, da bo s fantom vse v redu. Moj val čustev je zadnje čase itak katastrofalen, kot neka zgodnja menopavza bi od jeze do joka lahko prešla v pičli sekundi. Še posebej, ko govorimo o ljudeh kateri delajo naše poslanstvo. In potem seveda se lotim brat komentarje… Komentarje ljudje, ki se niti v danem trenutku ne zavedajo, da je ta reševalec nekdo, ki je izbral da bo življenje posvetil da pomaga drugim… In evo od joka sem že v tem, da primem prenosnik in znorim,…

Ta fant ima ime in priimek, ima datum rojstva in družino. Po poklicu je reševalec,.. Ja prav ste prebrali, po poklicu je reševalec, drugače je človek. Človek kot vsi mi in vi ki kritizirate. Kdaj smo prišli do dejstva da ljudi ocenjujemo po poklicu ?! Ne razumem ?! Patetično mi je, ko me kdo ustavi mi reče a ti si pa reševalka ? Ne, jaz sem Nataša in ja po poklicu sem reševalka !!!!

Zakaj izgubimo identiteto, ko postanemo okolici samoumevni, zakaj pozabijo da smo samo ljudje, ki po končani službi poskušamo živeti kot vsi ostali. Si res ne zaslužimo niti malo sočutja, empatije in razumevanja ?! 
Verjamem v to, da je naš poklic ( tako kot policija in vojska ) namenjen le ljudem, ki se dejansko rodijo s tem poslanstvom. Ni vsak z dušo in srcem v tem in ni vsak za ta poklic.

Pa vendar, a je tega treba ( bi rekel meni pomemben človek ),… a je res tega treba ? Da se nas žali vsepovprek, da smo divjaki, da mislimo da smo kralji ker imamo sirene, da smo mi tisti ki bi mogli pazit na rdeči,… Se strinjam daleč od tega…tudi stroka nas uči da je na prvem mestu naša varnost in varnost okolice, je pa dejstvo ko mi tulimo vsepovprek dejansko prosimo za kanček vaše pozornosti, da ste uvidevni do nas, da prej pridemo do nekoga ki nas potrebuje.

Vse je ok, dokler nas nekje ne boste čakali sami,… ko se vam bo sekunda zdela ura in ko boste prosili na kolenih da letimo do vas, da pomagamo nekomu, ki je vam pomemben.

Ne morete razumet naših občutkov, ker ne delate našega poklica. Ne morete razumet kako nam je, ko nekaj ne gre tako kot bi moralo iti. In prav zato, ker ne opravljate tega poklica ( in zato ne razumete ) poskusite biti vsaj toliko uvidevni in razumite, da smo mi toliko bolj povezani, prav zato ker se razumemo.

Uniforme in samo delo nas tako povezujejo, da smo kot ena velika družina. Ni nam lahko, ko se zgodi kaj takega, ne želimo nikomur slabo in definitivno ne opravljamo tega poklica zaradi denarja. Ne prosim da nas pomilujete, prav tako ne prosim, da nas častite,…

Samo preprosto bodite spoštljivi in se zavedajte da smo ljudje tako kot vi. Da smo po poklicu reševalci in da je naš cilj izključno to, da vam pomagamo.

Tudi mi imamo družine, nekoga ki nas doma čaka in nekoga, ki se z vso pravico vsak dan vpraša, če se bomo sploh vrnili domov …