Izkušnja življenja ali zakaj je dobro kon?ati v bolnici.

Kdor ni preživel vsaj dva tedna (v enem kosu) v bolnici ne ve kaj je trpljenje in ima bržkone napa?no postavljene življenjske prioritete. Absolutno preve? samoumevno jemlje stvari kot so tiste male vsakdanjosti, ki tvorijo velik del našega bivanja a jih nikoli ne vidimo. Normalno delovanje ?revesja in lahkotno posedanje na WC školjki. ?ista brisa?a. Spanje na trebuhu ali na boku. Odsotnost cevk na in v telesu. Dejstvo, da lahko hodiš poljubno hitro, ter da za seboj ne rabiš vle?i plesalnega droga na koleš?kih iz katerega bingljajo teko?ine sumljivih nazivov. ?udovito jutro, ko te predrami vonj kave in ne vzdihovanje soseda, ki mu že na rano jutro zdravniki tja kamor sonce nikoli ne posije nekaj tiš?ijo. A pojdimo po vrsti.

Za?elo se je drugi dan novega leta, ko se je bole?ini v trebuhu pridružila visoka vro?ina in pozitivne afirmacije tipa “spijem še en ?aj pa bo jutri bolje” niso ve? u?inkovale. Potrebno je bilo zbrati pogum in se odpraviti na urgenco. Za?etek je bil precej obetaven, saj neke pretirane gne?e ni bilo, sprejela pa me je sestra, ki je s svojo privla?nostjo potrdila stereotip o medicinskih sestrah iz filmov žge?kljivega slovesa. Posadila me je na posteljo in preverila vse vitalne znake – no, razen enega. Do te to?ke je bilo vse bolj ali manj ?udovito in je kazalo da bom ?ez dobro urico že doma razlagal ženi kako sem kon?no naletel na seksi sestro tudi v treh dimenzijah. Nato je šlo vse po poti slovenskega gospodarstva – strmo navzdol.

Prikazal se je mlad in rde?eli?en doktor, za katerega nisem mogel oceniti kaj je prispevalo k bleš?e?i rde?ici – deci cvi?ka ali zelo razgret “pogovor” s kakšno od stažistk. Takoj po pogovoru s sestro je napovedal grobo kršitev mojega osebnega prostora – povsem lahkotno se je zapi?il v mojo prostato. Moji upi, da bo ta pregled opravila seksi sestra so se razblinili, prav tako pa so kon?ali upi o zasebnosti, saj so ordinacijo naenkrat krasili še trije stažisti. Ti so s prikritim nasmeškom Mona Lise opazovali kako je rde?eli?ni subjekt Hipokratove prisegel zaigral vlogo radovednega carinika.

Njegova pustolovš?ina se je kon?ala brez najdb – takih ali druga?nih. Zato se je odlo?il, da bodo s stažisti uprizorili epizodo kviza “Pokaži kaj znaš”, saj jih je postrojil in vprašal “Kolegi in kolegice – poleg vnetja slepi?a, kaj je lahko še narobe z gospodom?”. Nih?e te ne opozori, da se boš v hiši zdravja prej ali slej znašel v vlogi didakti?nega pripomo?ka za študenta, ki z zmedenim pogledom japonskega turista sredi Bukarešte, ugiba v katerem grmu ti?i zajec tvoje abdominalne bole?ine.

Po nekaj na videz neskon?nih minutah, ko sem v mislih že pisal oporoko in si zaželel, da na mojem pogrebu ne bi deževalo (da bi prišlo ?imve? ljudi, seveda) so stažisti in doktor kot složna ragbi ekipa strnili glave in odlo?ili da me bodo zadržali ter poslali na nadalnje preiskave. Po doma?e – nimajo pojma kaj mi je, zato bodo ?astno vlogo sporo?evalca te, zame bole?e resnice, prepustili nekomu drugemu v beli halji. Posadili so me na hodnik ter mi zagotovili, da bo “nekdo že prišel pome.” ?e imajo izgubljeni predemti ?ustva, sem za?utila to?no ta.

A nekdo je zares prišel. Visok sivopolti možakar, strmega ?ela in podaljšane rasti. Dolgo držo je pri vrhu plemenitila rahl grba. Celostno me je najbolj spominjal na lik butlerja Lurcha iz Addams Family. Na vozi?ku me je odpeljal na povsem zapuš?en del klinike in me – v stilu svojih kolegov – zapustil kot terorist zapusti kov?ek z bombo – na hitro in mol?e. “Po?akajte tukaj, bo že nekdo prišel.” Ni trajalo dologo in prihitel je navihani mladeni? z nao?niki. Deloval mi je kot da se mu mudi nazaj na partijo taroka v zdravniško pisarno.  Naznanil je da “bova izvedla ultrazvok.” “Pregled, ki mu nisem bil pri?a od ženine nose?nosti pa ja ni ni? hudega”, sem si mislil. Dokler nisva vstopila v ordinacijo, katere stenske dekoracije so temeljile izklju?no na podobah desetine razli?nih tumorjev, ki jih zna pri?arati ?loveško telo. Ali zdravnikom ni dovolj da cele dneve gledajo bolne ljudi in si morajo tudi ordinacije okrasiti z bolezenskimi podobami ? Pri krasitvi sten bi se morali zdravniki zgledovati po avtomehanikih in pregledi bi bilo nekajkrat bolj prijetni in manj strašljivi. Po nekaj minutah povsem ne-eroti?nega božanja po trebuhu z malim stroj?kom je zmagoslavno ugotovil da se mi je razlil slepi?, razlitje pa je ostalo omejeno v nekakšnem tkivu znotraj trebuha.

Seveda je to najprej obelodanil bolj u?eno (beri : latinsko). Ker je moja latinš?ina omejena na stavke tipa “Terra rotunda est” (Zemlja je okrogla) nisem vedel ali so mi šteti dnevi ali ne.  In kot se rado zgodi, ni bil 100% gotov, zato je poklical kolega. Ta je bil bolj nasmejan – bržkone je imel pri taroku boljše karte – zato ni rabil dolgo, da je potrdil inicialno diagnozo ter sugeriral da bom takoj operiran. Pome se je vrnil Lurch, ki je – kot da sem bil na razgovoru za službo – vprašal : “Kako je šlo?”. Zamahnil je s svojo lopatasto roko in dejal, da bom ?ez dan ali dva že doma, ker gre za rutinski poseg. Kmalu sem spoznal, da se ne bi mogel bolj motiti.

Mašinerija je bila v polnem zagonu in dodeljena mi je bila nova medicinska sestra, ki me je spokala v sobo na oddelku za abdominalno kirurgijo. Dala mi je za 4 številke preveliko pižamo letnik 1956.  Moje civilne obleke je pospravila in dejala da “naj ne skrbim, da bo poskrbela za njih”. Na tej to?ki sem pomislil da so bržkome povsem enako zagotovili vsakemu ujetniku v Aushwitzu. Nato me je pospremila v sobo, kjer sta na dveh posteljah negibno že ležala dva nesre?nika.  Eden od sotrpinov o?itno navzlic pozni uri (polno?) še ni spal, saj me je spodbudno sprejel kot novega soseda, ko je dejal “Kaj galamiš ob tej uri”? Po silhueti sem ocenil, da gre za krepkega možaka, kakršen koli upor bi zato zame lahko pomenil kve?jemu dodatno operacijo, zato sem mol?e splezal v posteljo. Ta je bila tako kratka, trda in ozka, da sem bil prepri?an da gre za postopno a gotovo pripravo na krsto. Le pokrov je manjkal. Tako se je za?ela prva od 12 no?i, ki sem jih – do uvedbe tramala – bolj ali ne prebedel.

Jutro je prineslo prvo vizito – tisti dnevni ritual, ko glavnemu doktorju sledi ?etica neglavnih doktorjev in stažistov. Glavni doktor zastavlja na idiote odporna vprašanja tipa “Kako ste” in “Ali vas kaj boli” in zapisuje v tvoj medicinski karton. Pomožna ?etica se vede kot gru?a japonskih turistov – potihem a energi?no, kot bi si želeli doživeti orgazem, ne da bi kdo opazil –  izmenjujejo in podajajo mnenja. Vizita je ponavadi hitra in nebole?a, redko kdaj pa izveš kaj pretirano novega. Ve?inoma belohaljniki mol?e zapisujejo v karton kot da se grejo potapljanje ladjic in pacient ne sme povsem dobro videti kaj se notri dogaja. Sprememba, ki jo opaziš je le v koli?inic cevk in zdravil, ki ti jih razli?no prijazne sestre redno menjajo. Po prvi viziti mi je postalo jasno, da se operacija ne bo zgodila hitro oz. da se morda sploh ne bo, saj so vrli možje s stetoskopi ugotovili da sem v bolnico za rutinski poseg prišel prepozno, ter da je varneje in bolj smiselno zadevo zdraviti z antibiotiki. Veselje, da se ne bom znašel pod nožem je bilo precejšnje, zato sem ga moral deliti s sotrpini. Kot se v slovenskem zdravstvu rado zgodi smo bili v sobi za tri štirje – na moji levi je gospod trpel z akutnim zaprtjem (ne verbalnim, saj je imel precej za povedati), na moji desni pa eden za žol?nimi kamni (najprej so mislili, da je le preve? pojedel), drugi pa se je že tri leta vla?il po bolnicah in kon?al z amputiranim anusom (brez heca – nisem vedel da je to sploh opcija, a o?itno je medicina napredovala; rezultat je stoma, vre?ka za iztrebljanje, ki jo zunaj telesa nosiš do konca živih dni). Izrazu veselja je sledila slaba vest, saj sem hitro ugotovil da sem od vseh prisotnih “najmanj” bolan, ter da v primerjavi s tegobami drugih moja patologija deluje kot krajši dietni piknik na ra?un davkopla?evalcev.

Dnevi v bolnici so bolj kot ne rutina, vezana na vizito, prehranjevanje, menjavo zdravil in jutranjo higieno, vse skupaj pa je za nekaj odtenkov odmaknjeno od realnosti in vrveža vsakdanjosti, z izjemo obiskov, ki so kot nekakšen privid da še obstaja svet izven ustanove. Predvidevam, da je podobno v zaporu in norišnici, le da so sobe obdane z rešetkami oz. z blazinami. Jutranjo higieno v vojaškem slogu sprožijo sestre, ko vdrejo v sobo, prižgejo lu?i in napovejo menjavo posteljnine, vmes pa se pacient lahko preda higieni. Stopnja slednje je odvisna od razpoložljivih virov in telesne mobilnosti. V kontekstu prvega naj dodam, da brisa?e v UKC niso samoumevna stvar (imajo pa zato znaten višek posteljnine, v katero se ?lovek lahko za silo obriše), sama kopalnice pa so iz istega leta kot pižame in bolj kot mesto higiene delujejo kot dodatno zdravstveno tveganje. Pri hrani si vezan na strogo dieto, skladno s tvojim zdravstenim stanjem in naklju?je je hotelo da smo morali biti trije v naši sobi teš?i, eden pa se je ob slinjenju ostalih predajal gastronomskim ?udesom bolnišni?ne kuhinje. Eden od sotrpinov je bentil, da bo od direktorja ZZZS zahteval refundacijo, ker ga stradajo. Celoten rutinski cikel pa je podvržen neskon?nemu ?akanju na konkretno informacijo, nek rezultat, neko dokon?no dejstvo – boš operirane ali ne boš, kdaj, koliko ?asa še itd. Zoprnija medicine je v nedokon?nosti, ki je skregana s pri?akovanji iz preostalega sveta. Ko ?lovek pelje na servis avto, serviser pove da so fu? zavore, jih popravi in nato naslednjih nekaj tiso? kilometrov nimaš skrbi, stvar je storjena. Pri medicini vsa vrata možnosti ostajajo priprta, vsaka diagnoza je ena od teh in zdravnik ima vedno v rokavu skritih ve? varjant kaj vse še lahko gre narobe.

Po treh ali štirih dneh rutinske more je šlo moje stanje na slabše. Vro?ina se je povišala, mojo krvno sliko so na viziti gledali z enakim za?udenjem, kot da bi na strehi UKC ravnokar pristal NLP. Nikakor ne dober znak. To klimo je razvedril obisk prijatelja iz nogometa, ki je – nisem vedel – študij medicine uspešno kon?al kot abdominalni kirurg. Pogledal je moje izvide in me povprašal ?e želim biti operarian. Kot da bi nekoga po 20 letih zapora spraševal, ?e želi v striptiz bar. Dejal je, da je v moji trebušni votlini precejšnja drama in da je njegov nasvet, da se vse skupaj s?isti – s predlogom, da to vse skupaj opravi prav on. Fant je izjemen nogometaš, zato sem vedel, da ?e vsaj približno tako dobro operira kot igra nogomet, da se bom zbudil z vsaj 50% ve?jim penisom in sterilno trebušno votlino. Niti malo nisem okleval, ko sem podpisal, da se odpovedujem vsem pravicam, ter da moji potomci od klinike ne bodo terjali zadoš?enja po sodni poti. Operiran naj bi bil še isto popoldne, zato je bilo pri?akovanje na višku!

V UKC je ?as – kot v drugih državnih ustanovah – relativen, zato se je popoldanska operacija zgodila ob polno?i. Po srednjeevropskem ?asu. ?akanje na hodniku da “nekdo pride pome” sem doslej že obvladal. Znatno ve? razburjenja je ponudil spust v drobovje UKC, kjer se nahajajo operacijske dvorane. Tam so me pri?akale zamaskirane sestre v druga?e obarvanih haljah, ki so me z vso nežnostjo mesarja preložile iz ene postelje na drugo. Od sobe do operacijske sobe sem bil trikrat podvržen kvizu o morebitnih alergijah, preteklih operacijah in dednih boleznih. Na koncu se mi je zdelo da preverjajo ?e sem trezen. Ker je bila to moja prva izkušnja s splošno anastezijo sem bil neznansko vesel medicinca, ki je bil odgovoren za ta del. Izjemno šaljiv mladeni? iz Fužin je pospešeno stresal šale še preden je za?el tipati za mojimi žilami. Po žilah mi je spustil meni neznano substanco in sledilo je ni?.

Naslednja stvar, ki sem se jo zavedel sta bili dve sestri, ki sta šarili tam kjer ima sicer žena (pod strogo konkuren?no klavzulo) ekskluzivno pravico. Izkazalo se je da vstavljata kateter in da ne gre za kakšno neortodoksno obliko oživljanja. Pogledal sem navzdol in takoj spoznal da se je operacija zapletla saj sem bil precej dobro razrezan in zašit. A ob?utek je bil fenomenalen – vro?ina je izginila, bole?ine še nisem ?util, vzrok problema pa je bil odstranjen. Transfer na intenzivno nego je bil poslovnega ?e ne celo prvega razreda, udobje in nega na omenjenem pa prav tako. Za nepou?ene – intenzivna nega je Burj Al Arab bolnice, nad enota kjer so nove elektronsko nastavljive postelje, sila prijazne sestre in prav tak tretman. Vse se da, besedica NE ne obstaja le obiski so bolj omejeni. Ko sem prišel k sebi je bil poleg prijatelja prisoten še en zdravnik. Eden je bil za uspešno operacijo bojda premalo saj sem imel velikega, slepi? namre?. Tudi drugi zdravnik velja za izjemnega nogometaša, zato si nisem upal sle?i hla? da me ne bi kaj udarilo v glavo. Bivanje na intenzivni negi je navzlic sedmim zvezdicam postrežbe totalno raz?love?enje. Priklopljen sem bil na vse (razen na internet), iz mene pa je šlo ve? cevi kot iz centralnega ljubljanskega vodovoda. Prepuš?en sem bil na milost in nemilost osebju, ki je svojo nalogo opravljalo s tako predanostjo, da me ni niti malo sram priznati trenutka ali dveh, ko mi je na lice pritekla solza globokega spoštovanja. Za nekaj sto evrov mese?no so sestre in bratje medicine pripravljeni storiti vse, ?esto stvari, ki ne sodijo v opis njihovih delovnih nalog, zato da trpe?im povrnejo tisto malo ?love?nosti ki jo je bolezen odvzela. Ob misli, da se birokrati na drugi strani zdravstvenega sistema ukvarjajo s tem kako jim poklestiti že tako nizke pla?e mi je ve?krat postalo slabo.

Rehabiltiacija je bržkone najzahtevnejši del bolezni ali poškodbe. Je dolgotrajna, potencialno posejana z nepredvidiljivimi zapelti. Vsak izlet na WC je kot ekspedicija v Ande – zahteva podobno koli?ino mo?i, s katetrom, drenom, infuzijo pa tudi enako koli?ino prtljage. Na momente sem si želel da bi obstajale medicinske šerpe. Streznitveni moment po posegu se ponavadi zgodi na treh to?kah – prvo, ko zdravnik poda oceno uspešnosti posega in stanja po njem. Tu zopet zaskeli nedokon?nost in negotovost, izražena s povedmi kot so :”Kaže dobro, a lahko se zgodi, da se zaplete, kar ne bo dobro.” Zdi se, da je bil optimizem popolnoma odstranjen iz medicinske stroke in terminologije. Drugi šok je selitev iz intenzivne nege nazaj na obi?ajni oddelek. Luksuz sedemzvezdi?nega hotela iz Dubaia zamenja doma?nost študentskega hostla v predmestju Kabula. Tretja streznitev pa je bolj duhovne narave – ta je razlog zakaj menim, da je bolnišni?na izkušnja koristna za slehernika.

Dolgotrajno ležanje ponuja veliko ?asa za razmislek – o drugih, o sebi, o življenjskih prioritetah in pomenu. V deliriju visoke vro?ine sem na?rtoval in podoživel lasten pogreb. Morda zveni suicidno, a izkušnja je bila – kot tudi celotna bolnišni?na epizoda – izdatno osvobajujo?a. Neizogibno se zaveš, da je ve?ina stvari v življenju zelo zelo nepomembnih. Sosed ima boljši avto ? Pa kaj. Sodelavec je bolj priljubljen pri šefu ? Koga briga. Pla?a je manjša kot pred letom. Brezveze. Samo še ta projekt kon?am in odpotujem za 14 dni na Tajsko, nato bom sre?en. ?ista bajka. Tipi?ne “zemeljske” skrbi odpadejo kot jesensko listje. Katarzi?no poležavanje v bolnici te pahne v zavedanje, da je vse za?asno. Danes si, jutri te ni. Vse je za?asno – za?asna je bole?ina, za?asno je olajšanje.

Za?asen je nasmeh, za?asne so solze. Za?asen je strah, za?asen je pogum. Skupinsko bivanje v bolnišni?ni sobi ?loveški ego sklofta v redko obiskano realnost in ti da vedeti, da še zdale? nisi edini, ki ima težave. Ve? kot to – mnogi imajo ve?je kot ti in morda naslednjega novega leta ne bodo do?akali.

Najmanjši skupni imenovalec je ?love?nost, ki ob odsotnosti vse nepotrebne prtljage zasije v vsej lepoti. Hkrati spoznaš tudi kdo so tvoji prijatelji, ki se že prvi dan gnetejo v omejene termine za obiske in te avtenti?no bodrijo v soo?enju z negotovo usodo. Neizpodbiten dokaz, da je edina vredna investicija v življenju tista v odnose, ki so najtrajnejša realnost v tem zelo za?asnem svetu.

Ljubezen, prijaznost in zavedanje, da je to edino pomembno je pot do nesmrtnosti.