Balonarska nesre?a 23.8.2012 Ig, Ljubljana – Zgodba, pogled, utrinki in misli reševalca (ekipe nmp))

Zjutraj zvoni alarm na budilki. Vstati bo treba, se pripraviti in oditi v službo. Delam  v prehospitalni enoti nujne medicinske pomo?i že deset let.

Obi?ajen delavnik, kavica, pregled reševalnega vozila, opreme, ?akamo na klic… dokaj mirno do osmih. Ponavadi ko je tako mirno sledi zatišju nevihta. In žal je bilo res tako.

Telefon zazvoni ob osmi uri in na drugi strani linije je bilo slišati ”Padel balon v Ljubljani, 30 poškodovanih, pošljite tri razpoložljive ekipe”.

Adrenalin prevzame poglavitno vlogo. Iz faze jutranjega dremeža se kaj kmalu zbudi celotna ekipa in že vsak po?ne svoje delo. Defibrilator, torbe, dodatna oprema, avto zagnan, 2 reševalca, zdravnik in gasa proti Ljubljani. Med potjo klici, usklajevanje, pridobivanje dodatnih informacij, priprava opreme, v mislih ponovitev najbolj zahtevnih zdravstvenih posegov in postopkov. Še ena pot v neznano, nepoznano okolje, neznano dogajanje….

Po glavi švigajo neštete misli.  Koliko je poškodovanih, kje so, kako hudo so poškodovani, ali bo dovolj opreme, dovolj ljudi, bomo kos situaciji, reševanju, kajti vsi reševalci vemo, da je kaos v množi?ni nesre?i neizogiben. Eno so vaje, drugo je realna situacija. Polni adrenalina s sireno drvimo proti mestu dogodka. Kot vedno ljudje v avtomobilih telefonirajo, poslušajo glasno glasbo, se ne umikajo, ne gledajo v ogledala, ne spremljajo prometa.. dodatno ovirajo prosto pot reševalnemu vozilu na nujni vožnji, ki žal podaljša prihod na mesto dogodka…!!!

Že v semaforiziranem križiš?u za ižansko cesto so nas policisti usmerili in cesto zaprli za ostali promet. Odli?no!

Takoj smo vedeli kam gremo. Nasproti že vozijo ostala reševalna vozila polna oskrbljenih poškodovancev. Prispemo do križiš?a in vprašamo policista kam sedaj, levo, desno. Nismo vedeli kje se nahaja baza in ravno tako nismo vedeli, da so poškodovanci razpršeni po poljih barja v radiju enega kilometra. Kamorkoli si pogledal po polju gasilska, reševalna, policijska vozila, helikopterji v zraku.. zmešnjava, ljudje tekajo sem ter tja, usemerjajo, vpijejo, o?ividci, novinarji, svojci.zmešnjava… Ozke ceste polne blata in v kolikor si zapeljal malce s poti je vozilo ostalo v blatu. Previdno smo se z avtom odpravili bližje proti prvemu poškodovancu, ki je na tleh sredi polja le še podihaval. Po polju z avtom nismo mogli, saj bi obti?ali in treba se je bilo odlo?iti kaj sedaj…

Hitro smo z vso opremo stekli do poškodovanca in pri?eli z oživljanjem. Izvedli smo vse najbolj zahtevne medicinsko-tehni?ne posege (oživljanje, intubacija, imobilizacija, oskrba opeklin…)  za stabilizacijo pacienta in k njegovi sre?i in našemu znanju uspelo le-tega tudi stabilizirati. Kmalu nam je na pomo? prišla druga ekipa nujne medicinske pomo?i z dvema gasilcema s katerimi smo skupaj poškodovanca nesli v njihovo reševalno vozilo.

V nadaljnjo oskrbo ga je prevezela druga ekipa, mi pa smo se odpravili na pomo? drugemu poškodovancu, ki je bil že oskrbljen, vendar hudo ope?en. Slednjega smo dokon?no oskrbeli, ga naložili v reševalno vozilo in krenili v Univerzitetni Ljubljanski Klini?ni Center. Predali smo ga urgentni kirurški ekipi na centralnem urgentnem bloku.

Adrenalin pri?ne malce popuš?ati. Umazani, preznojeni, žejni, la?ni…..reševalni avto v razsulu, poln blata, prazni kov?ki, komprese, blatne aparature, izpraznjene baterije, imobilizacijska oprema.. skratka pol ure ?iš?enja, urejanja in vrnitev nazaj v bazo. Po ureditvi reševalnega vozila  in zapolnjenju manjkajo?e opreme že prejmemo naslednji klic z alergi?no reakcijo. Ponovno se namestimo v reševalno vozilo, vklopimo opozorilna sredstva in nadaljujemo z našim poslanstvom…

A v mislih se pretakajo raznorazne misli, porajajo vprašanja, kaj bi lahko druga?e, kaj ne, zakaj, kako itd… Koliko nam jih je uspelo rešiti? Koliko jih bo preživelo? Koliko je bilo poškodovanih? Po?asi se vra?ajo slike opeklin poškodovancev, hudo polomljenih udov, odprtih zlomov itd.. Rutina? Navada? Že vse videno? Resda smo že veliko videli in dali skozi pa vendar se množi?ne nesre?e s toliko hudo poškodovanimi ne dogajajo vsak dan.

Njihova kompleksnost reševanja je trd oreh tako za stroko, organizacijo, kot nas same v smislu psihofizi?ne kondicije. Na temo psihološke pomo?i ekipam nujne medicinske pomo?i udeleženim v hudih nesre?ah še vedno ni ni? urejenega. Vsak se znajde in si pomaga sam kakor ve in zna. Še dobro, da imamo tako dobre sodelavce, da si drug drugemu pomagamo.

Naša ekipa, kot tudi vse ostale smo se potrudili maksimalno in dali vse od sebe, da smo nesre?ne poškodovance oskrbeli karseda hitro in strokovno. Pohvalili pa bi delo sprejemnih bolnišnic & osebja za profesionalnost, strokovnost in prijaznost.

Vsa zahvala gre tudi dispe?erjem, ekipi helikopterske nujne medicinske pomo?i www.Hnmp.info in vojaškemu helikopterju, policistom, gasilcem, civilni zaš?iti, o?ividcem… za vso pomo? v tej tragi?ni množi?ni nesre?i.

PLUSI in MINUSI (trenutna ocena z našega vidika in udeležbe do analize nesre?e):

+ Hiter dostopni ?as in dobra organizacija


+ Zadostno število ekip, opreme in strokovnega osebja intervencijskih služb (na našem deloviš?u) (vprašanje bi bilo kako bi bilo z zagotavljanjem zadostnega števila opreme in ekip v primeru no?i, zime, da bi bila lokacija bolj oddaljena in v drugem manjšem mestu – na vasi…)

+ Odli?na komunikacija med intervencijskimi službami, pomo? ostalih intervencijskih služb in navigacija

– Hude poškodbe, zahtevnost, kompleksnost in težavnost reševanja (razmo?en teren, neurejene poti…)

– Nedostopen teren in velik radij lociranih poškodovancev, nekaj pogrešanih…

– Pogrešali smo ve? komunikacije prek ukw zvez in z vodjo intervencije…

Organizacija je bila vzpostavljena že takoj na za?etku. Moramo poudariti, da organizacija igra poglavitno vlogo v reševanju množi?ne nesre?e, seveda poleg oskrbe in pomo?i vseh ostalih intervencijskih služb, zahtevnosti terena, okoliš?in, situacije, strokovnosti osebja in  izkušenj.

Množi?ne nesre?e se dogajajo vedno bolj pogosto. V zadnjem ?asu 2 avtobusni nesre?i pri Kranju, ena pri Škofja Loki, železniška nesre?a na Jesenicah in današnja balonarska nesre?a pri IGu.

Razmisliti bi bilo modro o dodatnih usposabljanjih na temo množi?nih nesre? in nakupu dodatne opreme za množi?ne nesre?e.

Bil pa bi že skrajni ?as, da se preveri obstoj na?rtov za množi?ne nesre?e slovenskih bolnišnic in usposobljenost ter seznanjenost zaposlenih, kajti nekateri preverjeni viri trdijo, da veliko bolnišnic sploh nima izdelanega na?rta za ukrepanje v množi?nih nesre?ah. V kolikor ga bolnišnica ima izdelanega pa je z njim in vlogami posameznikov potrebno opolnomo?iti zaposlene.

Citirali bi še odstavek iz diplomskega dela ”Pripravljenost na množi?ne nesre?e

**Svoj del k boljši pripravljenosti bo prispevala tudi enotna doktrina zdravstva Ministrstva za zdravje za delovanje ob množi?nih nesre?ah, ki jo že vsi nestrpno pri?akujemo… Nenehno stremenje k najvišji ravni pripravljenosti je odlo?ilnega pomena za uspešno reševanje množi?ne nesre?e, saj nikoli ne vemo, kdaj, kje in v kakšnem obsegu nas doleti. Takrat bo ves trud popla?an.**

IZOBRAŽEVANJE in IZKUŠNJE ter PRIPRAVLJENOST NA MNOŽI?NE NESRE?E

V desetih letih smo obiskali kar nekaj izobraževanj, te?ajev varne vožnje, internih usposabljanj, tako samoiniciativno kot službeno. Nobeno izobraževanje ni bilo odve?. Izkušnje so zelo dragocene pri našem delu.

Menimo, da so ekipe nujne medicinske pomo?i zadovoljivo opremljene in dobro strokovno usposobljene za reševanje v takih hudih nesre?ah. V prihodnje si želimo ve? izobraževanja, vaj in usposabljanj s podro?ja množi?nih nesre?, kajti množi?ne nesre?e se ponavadi zgodijo ob najslabšem možnem ?asu in na najbolj težkem terenu. Zato je reševanje  toliko bolj kompleksno in znanje ter izkušnje še toliko bolj pomembne.

Tu bi apelirali na vlado, ministrstvo za zdravje in ZZZS naj za?nejo konstruktivno, premišljeno na?rtovati in se  zavedati resnosti in pomembnosti dobre usposobljenosti & opremljenosti ekip nujne medicinske pomo?i, saj so nam v zadnjem letu dni ukinili vsa izobraževanja, pri?eli nižati kadrovske normative, zmanjševati finan?na sredstva, znižali pla?e in dežurstva, ukinili te?aje varne vožnje, var?evati se je pri?elo pri medicinski opremi in nakupih ‘novih’ reševalnih vozil.

Želimo si, da bi se izobrazba posameznikov, ekip, financiranje in usposobljenost ter strokovnost ohranili vsaj na tem nivoju tudi v prihodnje. Zato naj z globokim var?evanjem  v nujni medicinski pomo?i preden ga še bolj poglobijo, odgovorni in politika dvakrat premislijo, kljub resnosti finan?ne krize.

Denar je in vedno bo denar, natisnjen papir. ?loveško življenje pa je le eno.

Kajti lahko se ?ez 5 let  zgodi, ?e bodo šle stvari navzdol, da na kraj množi?ne nesre?e ne bo moglo prispeti toliko reševalnih vozil, ekip, opreme, usposobljenih in strokovnih reševalcev, zdravnikov in bodo posledice ter umrljivost poškodovancev žal ve?ja.

Glede nadaljnjega zniževanja pla? pa menimo, da bi bilo potrebno poiskati druge rezerve in nas pustiti na miru, tako kot ostale zaposlene v zdravstvu, kajti pla?a je za naš poklic že zdaj mizerna glede na to, da smo 12 ur na cesti, v dežju, snegu, mrazu, rešujemo življenja, se stalno soo?amo s hudimi poškodbami otrok in odraslih, stiskami, nosimo 150 kg težke paciente iz 5 nadstropja ob treh pono?i, vidimo in ob?utimo na lastni koži marsikaj neprijetnega in pretresljivega, non-stop nosimo glavo na prodaj na cesti,terenu, v raznoraznih strelnih obra?unih, požarih…se soo?amo s prisilnimi hospitalizacijami… in še bi lahko naštevali…vendar to delo opravljamo sr?no in ponosno! Za borih 960 eur na mesec s prevozom in malico ( reševalec – zdravstveni tehnik v nujni medicinski pomo?i)…

Vsem poškodovancem želimo uspešno zdravljenje in okrevanje, vsem svojcem preminulih pa izrekamo iskreno sožalje.

p.s In za konec objave še prošnja reševalcev vsem udeležencem v prometu. Ko zagledate modre lu?i in zaslišite sireno reševalnega vozila se ?imprej varno umaknite in nam naredite prosto pot. Nikoli se ne vozimo z opozorilnimi sredstvi kar tako malo za zabavo. Hvala :)

53 replies

Comments are closed.