Demenca v labirintu izgubljenih spominov

Vsak dan strmim v o?i, ki govorijo: »Pomagaj mi, ne vem, kdo sem.« Kaj mi ho?ejo povedati, kaj želijo, ali bom znal pomagati …?

Na enoti za gerontopsihiatrijo v Mariboru se vsak dan sre?ujem z istimi težavami in isto mislijo, da ?lovek pred mano želi stopiti v stik, vendar ne ve, kako. Njegov govor je nezbran, nerazumljiv in celo bole?. Mogo?e ga ne bom razumel, kakor si to želi, ampak se mu bom nasmejal, se ga dotaknil, mu ponudil topel ?aj in lepo besedo.

Mogo?e bo to za za?etek dovolj, da pridobim njegovo zaupanje in naklonjenost.

Mogo?e bo dovolj, da se bo spomnil prijatelja, znanca, svojega bližnjega, ki mu je pomagal, ga nasmejal na enak na?in, kakor sem ga jaz. Bremena demence ne nosijo samo oboleli, ampak tudi zdravstveni delavci, svojci in ljudje, ki se sre?ujejo z dementnim ?lovekom.

Pomembno je, da zdravstveni delavci ne ?utijo neuspeha pri re?eh, ki jih pacient ne zmore narediti oz. opraviti v dolo?enem trenutku. Moramo se zavedati, da smo si vsi druga?ni, oni pa še bolj, ker potrebujejo naše vodenje, podporo, nego in osnovne razlage, ki so jih neko? zelo dobro obvladali, danes pa so jim matemati?na neznanka. Demenca je še vedno ovita v tan?ico stigme in predsodkov, je bolezen, ki krade spomine in sanje. Živimo v dobi, ko je ?as dragocen, ampak ne v tolikšni meri, da je bolj pomemben kot naši svojci, prijatelji, pacienti, varovanci, ki so zboleli za demenco.

Vzemimo si ?as, poskusimo jim prisluhniti (tudi ?e jih ne bomo razumeli), nasmejmo se jim, bodimo strpni, sr?ni, peljimo jih na sprehod, kažimo jim slike iz mladosti… Mogo?e bodo ?ez ?as pozabili, ampak veselja, osebnega zadovoljstva in skupnih trenutkov nam bolezen, ne glede kako huda in nepravi?na, ne more ukrasti.

Želim si, da demenca ne bi pokazala vseh svojih slabih strani, da bi upo?asnila svojo pot in bi bila bolj usmiljena. Žal se dementni ljudje na koncu znajdejo v labirintu zmedenosti, do konca ostanejo sami in tavajo po praznih hodnikih z ovirami brez možnosti za izhod. Lahko jim nudimo  lu? upanja. Ta lu? sveti samo kratek ?as, ampak ko zasveti, vemo, da oni nas in mi njih potrebujemo.

Šefik Salkuni? dip. zn