Izkušnja življenja ali zakaj je dobro končati v bolnici.

Kdor ni preživel vsaj dva tedna (v enem kosu) v bolnici ne ve kaj je trpljenje in ima bržkone napačno postavljene življenjske prioritete. Absolutno preveč samoumevno jemlje stvari kot so tiste male vsakdanjosti, ki tvorijo velik del našega bivanja a jih nikoli ne vidimo. Normalno delovanje črevesja in lahkotno posedanje na WC školjki. Čista brisača. Spanje na trebuhu ali na boku. Odsotnost cevk na in v telesu. Dejstvo, da lahko hodiš poljubno hitro, ter da za seboj ne rabiš vleči plesalnega droga na koleščkih iz katerega bingljajo tekočine sumljivih nazivov. Čudovito jutro, ko te predrami vonj kave in ne vzdihovanje soseda, ki mu že na rano jutro zdravniki tja kamor sonce nikoli ne posije nekaj tiščijo. A pojdimo po vrsti.

Začelo se je drugi dan novega leta, ko se je bolečini v trebuhu pridružila visoka vročina in pozitivne afirmacije tipa “spijem še en čaj pa bo jutri bolje” niso več učinkovale. Potrebno je bilo zbrati pogum in se odpraviti na urgenco. Začetek je bil precej obetaven, saj neke pretirane gneče ni bilo, sprejela pa me je sestra, ki je s svojo privlačnostjo potrdila stereotip o medicinskih sestrah iz filmov žgečkljivega slovesa. Posadila me je na posteljo in preverila vse vitalne znake – no, razen enega. Do te točke je bilo vse bolj ali manj čudovito in je kazalo da bom čez dobro urico že doma razlagal ženi kako sem končno naletel na seksi sestro tudi v treh dimenzijah. Nato je šlo vse po poti slovenskega gospodarstva – strmo navzdol. Preberi več