15. letnica katedre za družinsko medicino MF v Ljubljani
KAJ LAHKO KATEDRA ZA DRUŽINSKO MEDICINO OB SVOJI 15-LETNICI PONUDI OSNOVNI ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI IN ZDRAVSTVENI POLITIKI
Slavnostni nagovor ob 15-letnici delovanja Katedre za družinsko medicino na medicinski fakulteti v Ljubljani
prof. dr. Igor Švab, predstojnik Katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani
Osnovna zdravstvena dejavnost je temelj zdravstvenega varstva.
Katedra za družinsko medicino razvija, zagovarja in poučuje sodobna načela primarnega zdravstvenega varstva ter želi sodelovati v konstruktivnem dialogu tudi z aktualno zdravstveno politiko.
Naši argumenti in opozorila so strokovno in znanstveno utemeljeni, predvsem pa usmerjeni v zagotavljanje kakovostne primarne zdravstvene dejavnosti vsem prebivalcem.
Vsaka moderna zdravstvena politika si želi pri načrtovanju sistema zdravstvenega varstva zagotoviti čim boljšo preskrbljenost prebivalstva in takšno kakovost zdravstvene oskrbe, da lahko zadosti potrebam prebivalstva, poveže javno-zdravstveno politiko z osnovno zdravstveno dejavnostjo ter oblikuje dovolj prožen in učinkovit nadzor nad zdravstvenim sistemom.
Pred 30 leti se je prvič pokazalo, da je osnovna zdravstvena dejavnost ključnega pomena za zdravje prebivalstva. Na mednarodni konferenci v Alma Ati pod pokroviteljstvom Svetovne zdravstvene organizacije in UNICEFa leta 1978 so se države podpisnice izrekle, da si bodo prizadevale zagotoviti socialno pravičnost, pravico do zdravja vsem, sodelovanje in solidarnost. Trideset let kasneje te ideje zvenijo kot utopične sanje minulega socializma, kar je velika škoda, saj je zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebno osnovni zdravstveni dejavnosti nameniti pravo pozornost.
V marsikateri državi v ospredje interesa prihaja komercializacija, potrošništvo in želja po zaslužku, ne glede na to, da so takšne usmeritve dokazano škodljive za zdravje ljudi. Svetovna ekonomska kriza je te težave samo poslabšala. Zdravstveni sistemi postajajo vse manj pravični. Ogrožajo jih poudarjanje specialistične zdravstvene oskrbe na račun primarne, osredotočenost zdravstvene politike na kratkoročne cilje na definiranih in ozkih področjih, predvsem pa prepuščanje ključnih strateških odločitev času in komercializaciji.
Vse to vodi do delovanja t.i. zakona obratne oskrbe, ko tisti, ki zdravstveno oskrbo najmanj rabijo, dobijo največ, najbolj potrebni pa najmanj zdravstvene oskrbe, ki je za bolnike draga, kar je tudi v razvitih državah (najbolj znane so ZDA) povzročilo obubožanje bolnikov. Več kot 100 milijonov ljudi letno obuboža zato, ker si ne morejo privoščiti zdravstvene oskrbe. Nepravični zdravstveni sistemi se kažejo v razdrobljeni zdravstveni oskrbi, ko se bolniki izgubljajo v labirintu pogosto nepotrebnih diagnostičnih in terapevtskih postopkov. V nerazvitih državah pa so včasih zdravstveni sistemi tako slabi, da ne zadoščajo niti osnovnim standardom higiene (t.i. nevarna medicina). Neustrezno financiranje daje prednost specialistični oskrbi pred osnovno.
Izvori težav sedanje organizacije zdravstvena varstva so neustreznost bolnišnic, razdrobljenost in komercializacija zdravstva. Vendar uporabniki zdravstvenih storitev niso več pripravljeni sprejemati zdravstvenega varstva kot usluge, ki se jim nudi, ampak odločno zahtevajo kakovost in sodelovanje. Zato bi se morali zdravstveni sistemi preusmeriti v osnovno dejavnost.
Če je nekoč osnovna zdravstvena dejavnost na lokalni ravni zagotavljala osnovno zdravje za revne, se usmerjala na ogrožene skupine prebivalstva, izbrane bolezni ter se ukvarjala s higieno in zdravstveno vzgojo, ob uporabi preprostih tehnologij, centraliziranem vodenju in stalnem zmanjševanju stroškov predstavljala poceni antitezo bolnišnice, bi morala primarna zdravstvena dejavnost v 21. stoletju zagotavljati dostop vsem, se ukvarjati s celotno populacijo in vsemi boleznimi, temeljiti na sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in civilno družbo, zagotavljati promocijo zdravja in koordinacijo zdravstvene oskrbe ob uporabi sodobnih tehnologij, ob tem pa delovati ekonomsko učinkovito ter pregledno nadzorovati porabo virov.
Takšno zdravstveno varstvo bi s celovitim pristopom zagotavljalo oskrbo, usmerjeno k človeku, delovalo po principu kontinuitete in osebnega stika ter odgovorno skrbelo za zdravje celotne populacije. Vse to terja reorganizacijo zdravstvenih ustanov in njihove dostopnosti, ustrezno kadrovsko politiko in popolnitev ter strokovni nadzor. Le tako bi lahko osnovno zdravstvo delovalo kot stičišče koordinacije zdravstvene oskrbe.
Premik od tradicionalnega do primarnega zdravstvenega varstva je zapleten proces. Če želimo spremljati, kako zdravstveni sistem dejansko deluje, si lahko pomagamo z nekaj preprostimi vprašanji o organizaciji in obsegu storitev:
Ali ima prebivalstvo največ stikov z zdravstveno dejavnostjo na osnovni ravni?
Ali so zdravniki v osnovni dejavnosti odgovorni za populacijo?
Ali ima osnovna dejavnost moč, da koordinira zdravstveno oskrbo in prispevke posameznih specialističnih strok tako, da ima na voljo denar in administrativno podporo?
Ali obstojajo dokazi, da se usmerjenost v posameznika izvaja in spodbuja?
Ali se obseg storitev zdravnika v osnovni dejavnosti širi ali oži?
Ali se zbirajo informacije o bolniku skozi celo življenjsko obdobje?
Ali zdravniki poznajo svoje kliente in obratno – ali je osnovno zdravstvo enotno vstopno mesto v zdravstveni sistem?
Odgovori na ta vprašanja bi morali usmerjati zdravstveno politiko.
Ob tem je treba vzpostaviti sistem nadzora nad izvajanjem osnovne zdravstvene dejavnosti, ki ne bi bil samo administrativen, ampak predvsem strokoven. Takega znanstvenega pristopa je malo, čeprav se v zadnjem času povečuje. Ne glede na to je zanimivo, da industrija, ki trenutno porabi 8,6% BDP, investira tako malo v analiziranje najbolj učinkovite strategije: osnovne zdravstvene dejavnosti.
Slovenska družinska medicina je lahko vzor razvitemu svetu, ko gre za izobraževanje zdravstvenih kadrov, mrežo ustanov na osnovni ravni in akademski razvoj stroke. Tu dosegamo in marsikdaj presegamo evropsko povprečje.
Učitelji naše Katedre so gostujoči in vabljeni predavatelji na medicinskih fakultetah v Srbiji, Hrvaški, Makedoniji in Črni gori. Katedra za družinsko medicino je sodelovala pri pripravi nacionalne strategije uvajanja družinske medicine v Makedoniji, v Črni Gori vodimo šestletni (2005-11) projekt doedukacije zdravnikov, za Turčijo pripravljamo program uvajanja specializacije družinske medicine, za Armenijo pa sistem nadzora takšnega programa. V podobnem petletnem projektu smo sodelovali v Gruziji ter vodili doedukacijo zdravnikov tudi v Estoniji.
Očitno nas v tujini cenijo ter nam priznavajo kompetentnost.
V Sloveniji bi lahko brez večjih težav že uresničili načela primarnega zdravstvene varstva, saj je naš zdravstveni sistem relativno dober. V marsičem se je uspel izogniti težavam, s katerimi so se soočile nekatere tranzicijske države. Kljub temu je potrebno, da se razvija naprej in v pravnih in organizacijskih aktih zagotovi možnosti, ki jih ponuja nova paradigme Svetovne zdravstvene organizacije.
Da bi to dosegli, je potrebno sodelovanje stroke, politike in akademskih inštitucij. Zato si kot vodilna izobraževalna institucija prizadevamo za sodelovanje z zdravstveno politiko in izvajanje politike na lokalni ravni, spremembe v financiranju, informatizacijo, spreminjanje organizacijskih struktur ter vertikalno povezovanje.
Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani je v svojem 15-letnem delovanju prevzela vodilno strokovno in akademsko vlogo v Osrednji, JV Evropi in na Balkanu, kjer kot svetovalci, učitelji, mentorji in supervizorji sooblikujemo sodobne sisteme primarnega zdravstvenega varstva. Želeli bi si tako delovati tudi v domovini, saj smo najprej in predvsem zavezani skrbeti za blagostanje slovenskih bolnikov.
