10 najboljših citatov Florence Nightingale

1. I attribute my success to this:—I never gave or took an excuse.”

2. Rather, ten times, die in the surf, heralding the way to a new world, than stand idly on the shore.”

3. The very first requirement in a hospital is that it should do the sick no harm.”

4. Live life when you have it. Life is a splendid gift-there is nothing small about it.”

5. You ask me why I do not write something…. I think one’s feelings waste themselves in words, they ought all to be distilled into actions and into actions which bring results.”

6. If a nurse declines to do these kinds of things for her patient, “because it is not her business,” I should say that nursing was not her calling. I have seen surgical “sisters,” women whose hands were worth to them two or three guineas a-week, down upon their knees scouring a room or hut, because they thought it otherwise not fit for their patients to go into. I am far from wishing nurses to scour. It is a waste of power. But I do say that these women had the true nurse-calling—the good of their sick first, and second only the consideration what it was their “place” to do—and that women who wait for the housemaid to do this, or for the charwoman to do that, when their patients are suffering, have not the making of a nurse in them.”

7. If a patient is cold, if a patient is feverish, if a patient is faint, if he is sick after taking food, if he has a bed-sore, it is generally the fault not of the disease, but of the nursing.”

8. So never lose an opportunity of urging a practical beginning, however small, for it is wonderful how often in such matters the mustard-seed germinates and roots itself.”

9. Wise and humane management of the patient is the best safeguard against infection.”

10. I am of certain convinced that the greatest heroes are those who do their duty in the daily grind of domestic affairs whilst the world whirls as a maddening dreidel.”

Florence Nightingale je bila rojena 12. maja leta 1820 kot druga hči premožne viktorijanske družine. Bogati starši so ji v tisti dobi, ko je bila izobrazba privilegij zgornjih plasti angleške družbe, mogIi nuditi odlično izobrazbo in tako si je širila obzorje z večkratnimi potovanji po Evropi in deželah srednjega Vzhoda. Poleg materinščine je obvladala francoski, nemški in italijanski jezik. Še posebno uspešna pa je bila v matematiki in v poznavanju klasikov.

Vendar se to pametno dekle ni moglo sprijazniti z življenjem, katerega edini smoter naj bi bil trošenje visoke rente za razkošno in lagodno življenje. Življenje, kakor je čutila, naj bi imelo globlji socialni smoter. Želja po delu za blaginjo sočloveka je postala v njej imperativ, ko je krenila iz svojega udobnega sveta in se razgledala pa bednem, življenju v kočah tekstilnih delavcev v bližini domačega dvorca. V teh kočah je videla le revščina, trpljenje in obup pač posledice brutalnega izkoriščanja delavcev v industriji 19. stoletja. Po svojih močeh je skušala to beda lajšati s tem, da je nabavljala za bolnike velike količine perila, hrane in drugih potrebščin.

Na svojih potovanjih po tujini se je mudila po bolnicah in sirotišnicah, se zanimala za njih organizacijo, pridno zbirala podatke in se učila nege bolnikov.  V Italiji je bila nekaj časa v Rimu v Konventu Trinitá dei Monti, v Parizu v sloviti bolnici Hotel Dieu in drugod. Dvakrat je obiskala Inštitut za diakonise (bolniške strežnice) v Kaiserswerthu v Nemčiji (protestantska ustanova za usposabljanje civilnih negovalk – z omejeno svobodo v  zasebnem življenju), kjer se je vključila v šolanje. Spoštljivo se je izrazila o resnosti organizacije, imenovala ta inštitut svoj »duhovni dom«, toda o obsegu in ravni strokovnega pouka diakonis ni imela posebno laskavega mnenja. V njej je dozoreval koncept vsebine, ki bi jo morala imeti šola za sestre. Kasneje je šla ponovno v Pariz in se končno vključila v tečaj za nego bolnika v bolnišnici Maison de’la Providence, ki ga pa ni končala, ker je zbolela. V bolezni ni bila zadovoljna z nego, ki je je bila deležna, toda tudi ta je bila zanjo šola, kaj naj bi bila nega bolnika.

Še isto leto je prevzela vodstvo neke londonske bolnišnice (ki se je v dobesednem prevodu imenovala: Ustanova za plemenite žene v bolezni), v kateri je do podrobnosti organizirala negovalsko službo. Izdelala je pravila, s katerimi so bile natančno določene dolžnosti osebja. Poskrbela je tudi za marsikatere tehnične preureditve. Tako na primer je dala napeljati toplo vodo, napraviti jaške za dviganje hrane in bremen, preuredila je kuhinjo in podobno.

Spomladi leta 1854 se je britanska armada vkrcala za pohod v krimsko, vojno, v kateri so Anglija, Francija in Turčija napadle Rusijo. V septembru so se čete izkrcale na Krimu. Iz zaledja front so ranjence prevažali s pomorskimi transporti v Skutari ob Bospor. Angleško ljudstvo, ki je spomladi odhajajoči vojski vzklikalo k zmagi in verovala v red angleške armade, je bilo prepadeno in ogorčeno, ko je dnevnik Times  objavil članek, v katerem je vojni dopisnik razgalil strahotne razmere v Skutarskem lazaretu in nečloveški odnos do ranjenih in bolnih vojakov. Ob primerjavi razmer v sanitetni službi francoske vojske se je v Timesu pojavilo očitajoče vprašanje: »Zakaj nimamo v Angliji usmiljenih sester?« Florence Nightingale je razmislila, se odločila in svojemu prijatelju siru Sidneyu Herbertu, takratnemu sekretarju vojske, napisala pismo. Sporočila mu je, da je pripravljena iti skupino žena v Skutari in tam prevzeti vodstvo negovalske službe. Pri tem je zanimivo, da se je njeno pismo križalo z njegovim, v katerem jo sir Sidney Herbert sam prosi, naj to stori. Tako je zbrala 38 žena, za katerimi so pozneje seveda prihajale še nove skupine. “Če to uspe,« je izjavil sir Sidney Herbert, “bo storjeno veliko dobro delo, predsodek bo  razbit in vzpostavljen bo precedens, ki bo pomnožil vaše dobro delo za vse čase …

 To, da je bila odprava Florence v Bospor uspešna in je z zdravstveno nego in higienskimi ukrepi več kot prepolovila smrtnost v lazaretu, pa je že znano zgodovinsko dejstvo …