Zbiranje zamaškov za Dejana Grilja

Kategorije : Zgodbe pacientov — Objavil : admin avgust 8, 2012

Dejan Grilj je pred tremi leti in pol v delovni nesreči izgubil obe roki v nadlahti. Za nakup bionskih protez, ki bi mu povrnile vsaj delno samostojnost, mora zbrati 170.000 €.

Na KOŽB oddelku Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani zbiramo zamaške za našega bivšega pacienta. Zamaške prinesite Barbari Železnik, ki jih bo nato 1x mesečno predala Dejanovi Mami.

Lahko pa mu pomagate tudi z sms darovanjem:

Pošljite sms s ključno besedo DEJAN na 1919 in donirajte 1 eur  (mobitel daruje 100% znesek, si ne vzame provizije).

DEJANOVA ZGODBA:

Kot elektromonter zaposlen pri Elektru Ljubljana je vsak dan opravljal izjemno nevarna in zahtevna redna vzdrževalna dela. Na nekem daljnovodu pri Sodražici so vstavljali in podaljševali izolatorske verige, saj se je ob slabem vremenu že nekaj časa pojavljal preboj in s tem izpad električne energije.

»Če tega ne bi delali, bi kaj lahko nekdo, nekje med Sodražico in Kočevjem, ostal brez ‘štroma’,« je pripovedoval Dejan. Zapomnite si: nekdo bi ostal brez ‘štroma’! In ravno zaradi tega si je moral tudi takrat okoli pasu oprtati škripec z neskončno vrvjo.

Električar se je v tistem prelevil v pravega plezalca in se povzpel visoko po jamboru navzgor, kot pravijo tej orjaški jekleni konstrukciji. Kakšnih 30 metrov visoko je moral, tja, kjer kraljujejo le šum vetra, let ptic in noro visoke napetosti. »Od 20.000 pa vse tja do 110.000 voltov,« je ustrelil Dejan in nas podučil, da nas lahko pokonča že 220 voltov. Toda vestni in nadvse odgovorni Dejan tedaj ni vedel, da je nekdo pozabil izklopiti daljnovod in da pleza v smrt.

»Pustimo, kdo vse bi ga moral izklopiti, resnično, ne želim se več dotikati teh ran,« je povsem mirno odgovoril. Bil je že tik pred ciljem, ko se je znašel v nemilosti pobesnele električne sile. Dejan ve, da bi moral po vseh pravilih umreti, pa ni! Voda še prijel ni, le zasukal se je s telesom in zgodilo se je. Ni bilo tako kot v filmih, ko nesrečnika, navadno z einsteinovsko štrlečimi lasmi, odnese daleč proč. Ne, tu je bilo ravno obratno. Nevidna sila ga je potegnila čvrsto k sebi, se priklenila na njegovo žilo, kot se je spominjal, njega pa je zagrabil silovit krč. Po njegovih žilah je tedaj švistnilo neverjetnih 20.000 voltov, to pa še ni vse, doživel je kar tri takšne udare.

Skurilo mu je kosti

Obločni plamen ga je v hipu zajel. Prebil se je zvočni zid medija, njegove roke torej, nastala je izjemna temperatura, s kakršno se ponaša na primer sonce, vzniknila je iskra. Nastali so pogoji, primerni za varjenje in spajanje kovin. Toda mi govorimo o Dejanovi bolečini, ki je takrat sunila vanj. »Ko premostiš 20.000 voltov direktno na ozemljitev, ko amperi ponorijo in stečejo, tedaj tudi dejansko zagoriš!« je tri leta in pol po nesreči opisoval hrabri Dejan. Obločni plamen je poskrbel, da je bilo kot v pečici. Ko jo prižgemo, zažari grelec.

V njegovem primeru so zažarele njegove kosti v obeh rokah. »Kosti so zažarele in skuhale meso od znotraj navzven,« je bil več kot nazoren. Njegovi roki sta se skurili. Vse to je Dejan doživljal pri polni zavesti. Se opravičujem, ampak, ko smo ga poslušali, kar nismo in nismo mogli verjeti njegovim besedam. Še posebno ko je dejal, da je vse odvisno od upornosti telesa, ki ga napadejo amperi v imenu električnega toka. Je potemtakem Dejana rešila njegova nadpovprečno uporna zgradba telesa?

»Kar v redu je,« se ponosno nasmehne. »Imam izjemno močne kosti,« ki pa mu ne bi prav nič pomagale, če ne bi takrat tako hitro prihitel njegov prijatelj in sodelavec Matjaž. Nemudoma je ozemljil in izklopil daljnovod, Dejana privezanega spustil k tlom in poklical rešilca. Medtem pa je bil nesrečnik še naprej pri polni zavesti. Takšnega, v neznosnih bolečinah, so naposled spravili v klinični center. »Ah, včasih je treba stisniti zobe,« pove Dejan, kot da se ni nič kaj takega zgodilo, potem pa je vendarle spregovoril: »Najbolj so trpele dlani.

Bolečina pa je bila takšna, kot če bi na prižgano steklokeramiko položil roke.« Bolečine so usahnile šele, ko so ga dali v umetno komo. Ko pa se je po 11 dneh iz nje prebudil, sta mu manjkali obe roki. »Ni bilo druge rešitve, to je bilo še najmanj, kar so mi lahko odrezali,« se zaveda.

27-letni Dejan bi rad naredil kakovostni preskok, zaradi česar bi bil kar se da samostojen in ne nenehno odvisen le od pomoči drugih, zaradi česar bi lahko normalno jedel, se oprhal, objel svojo družino.


Zato zbirajte zamaške in jih prinesite v Klinični center na oddelek KOŽB Barbari Železnik.

Z vsakim zamaškom pomagamo Dejanu do bionskih protez in do samostojnosti. Hvala!

Zbiramo zamaške od:

– sokov,

– šamponov,

– gelov za tuširanje,

– tekočih pralnih praškov in čistil,

– čokoladnih namazov,

– mehčalcev,

– lakov za lase,

-deodorantov,

– tekočih jogurtov,

– zdravil,

– oziroma vse, ki imajo oznako PP ali PE oz. znak za reciklažo.

POZOR: Pokrovčki ali zamaški, ki imajo oznako PS, ne pridejo v upoštev!

Pošljete pa lahko tudi sms s ključno besedo DEJAN na 1919 in donirajte 1 eur!

Hvala



2 Komentarjev »

Komentar avtor Barby

avgust 21, 2012 @ 12:24 popoldne

Hvala lepa vsem sodelujočim, hvala tudi KOPA Golnik za poslan paket ;)

Dobro se z dobrim vrača ;)

Komentar avtor camc

avgust 26, 2012 @ 8:03 popoldne

Pravkar sem doniral na 1919. Z veseljem pomagam, vendar pa se sprašujem kje so sedaj tisti odgovorni za katere je Dejan delal in se trudil izpolnjevati težke in nevarne naloge. Bili so zadovoljni dokler je bilo vse ok, sedaj pa jih verjetno (upam da se motim) ne zanima več veliko. Koliko pa oni sedaj finančno pomagajo osebi, ki je za njih opravljala vsa ta nevarna dela. Kaj pa zavarovanja takšnih delovnih nesreč?
Želim izraziti sočutje in nezadovoljstvo nad institucijami, ki bi morale urediti Dejanu kar potrebuje in ne da je odvisen od tega ali bo zbrano dovolj sredstev in zamaškov s strani dobrih ljudi.
Dejanu pa na kratko želim SREČNO!

RSS feed for comments on this post. TrackBack URI

Napišite komentar

*