Na zaključnem dogodku projekta ACE so sodelovale vse partnerske organizacije projekta: Center za avtizem, Autism Europe, Estonsko združenje za avtizem, Romunsko združenje za avtizem, Oxford Brookes University iz Velike Britanje in agencija Imelda Ogilvy.

V okviru projekta ACE sta potekali dve raziskavi. Raziskava, ki jo je izvedla univerza Oxford Brookes University iz Velike Britanije, se je osredotočala na možnosti uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije in spletnih socialnih omrežij pri razvijanju veščin komunikacije in spodbujanju socialnih interakcij oseb z MAS. Z raziskovalnega vidika je k ACE projektu pristopil tudi Inštitut za komunikacijo in zdravje Univerze v Luganu, iz Švice. S svojo raziskavo  so  želeli raziskovalci Inštituta bolj podrobno raziskati komunikacijo posameznikov z MAS na Facebooku in ugotoviti, ali in kako se komunikacija v virtualnem svetu povezuje s socialnimi kontakti posameznikov z MAS v “realnem” svetu.

Rezultate sta na zaključnem dogodku projekta ACE predstavila Dr John Lawson (Oxford Brookes Univerza, Velika Britanija) in Maddalena Fiordelli (Inštitut za komunikacijo in zdravje, Univerza v Luganu, Švica). Raziskava Inštituta za komunikacijo in zdravje Univerze v Luganu iz Švice je potrdila izsledke drugih že izvedenih raziskav o spletnih socialnih omrežjih, in sicer, da so spletna socialna omrežja bolj kot sredstvo spoznavanja novih oseb, uporabljena kot sredstvo vzdrževanja in ohranjanja odnosov oziroma kontaktov.

Kljub temu, da so se posamezniki z MAS, ki so sodelovali v ACE projektu, v začetku povezali preko Facebooka, je komunikacija med njimi bolj zaživela šele po tem, ko so se prvič tudi dejansko srečali v realnem življenju. Večina posameznikov je na Facebooku pogosteje komunicirala s tistimi osebami (dve do tri osebe), s katerimi so največ časa preživeli na srečanjih. Izsledki raziskave Oxford Brookes Univerze pa so pokazali, da so se s sodelovanjem v projektu pri nekaterih udeležencih izboljšale socialne spretnosti.

Spremenilo se je tudi njihovo dojemanje prijateljstva (ki je sicer pri osebah z MAS pogosto nejasno). Hkrati se je izboljšalo še splošno razpoloženje sodelujočih posameznikov. Ker pa je bil vzorec, vključen v kvantitativni del raziskave, majhen, so raziskavo dopolnili še z opravljenimi intervjuji s starši sodelujočih. Ti so pogosto poročali o pozitivnem napredku na področju socialnih spretnosti, komunikacije ter soočanja z novostmi in pridobitvami na področju samostojnosti njihovih otrok.

O svojih izkušnjah z avtizmom so na konferenci spregovorili: James Peter Cusack iz Škotske, raziskovalec s področja avtizma in zagovornik oseb z MAS, Pietro C.  iz Italije, računalniški programer in aktivni član administrativnega sveta Autism Europe ter Tom Eyre iz Velike Britanije, udeleženec ACE projekta in amaterski gledališki igralec.

V večernem delu zaključnega dogodka ACE pa sta svojo življenjsko zgodbo, v kateri igra pomembno vlogo sodobna digitalna komunikacija, z občinstvom delila Mark Ty Wharton, britanski kreativni genij, skladatelj, filozofski govorec in pisatelj z MAS, in njegova žena Gina. Program je vključeval še koncert oseb z MAS in možnost ogleda razstavljenih del oseb z MAS. Na koncu pa je sledila še premierna predstavitev dokumentarnega filma ACEbook – the real social network, ki govori o možnostih uporabe spletnih socialnih omrežij kot sredstva iz vsakodnevnega življenja za spodbujanje komunikacije in socialne interakcije oseb z avtizmom.

ACE – Autism Connections Europe – o projektu

Projekt ACE je mednarodni projekt, ki ga je sofinancirala Evropska komisija in je bil  namenjen mlajšim odraslim osebam z motnjami avtističnega spektra. V okviru programa Vseživljenjskega učenja ga je koordiniral in skupaj z ostalimi partnerji izvajal Center za avtizem. Dvoletni projekt se je začel v novembru 2009 in bo trajal do konca oktobra 2011. Poleg Centra za avtizem iz Slovenije so bile vanj vključene še partnerske organizacije iz tujine: Autism-Europe – krovna evropska nevladna organizacija na področju avtizma, Estonsko združenje za avtizem, Romunsko združenje za avtizem in Oxford Brookes University iz Velike Britanije ter agencija Imelda Ogilvy iz Ljubljane.

Cilj projekta je bil odraslim osebam z motnjami avtističnega spektra omogočiti, da se spoznajo, med seboj navežejo stike in pridobijo pomembne življenjske izkušnje. Projekt pa jim je omogočil tudi potovanja v različne države in spoznavanje novih kultur.

Za osebe z avtizmom je najbolj obremenjujoče ravno področje spoznavanja novih ljudi in drugih novih življenjskih situacij. Projekt ACE je osebam z MAS dal ravno izkušnje lažjega in bolj učinkovitega spoznavanja novega.

Projekt se je uvodoma osredotočil na začetno spoznavanje oseb z MAS prek uporabe spletnega družbenega omrežja Facebook, s predpostavko, da je komunikacija v virtualnem svetu za osebe z MAS lažja, ker jim omogoča komunikacijo na varni distanci.

Poleg tega pa je projekt želel s predhodno komunikacijo preko spleta udeležencem olajšati prvi stik v realnem življenju.

Osebe z MAS imajo namreč pogosto težave ravno z vzpostavljanjem začetnega kontakta z osebami, predhodno spoznavanje pa naj bi jim dalo iztočnico za lažji začetek prvega pogovora.

Več informacij

O projektu ACE – Janja Kranjc, Center za avtizem, janja@avtizem.org, tel. 041 714 540

Sorodne objave:

• Moja zdravnica leta 2009 (0)
• Utrinki iz delavnic osnovnih kirurških tehnik za specializante ginekologije in porodništva (0)

Specializacija iz ginekologije in porodništva je zelo široka. Velik del specializacije pokriva tudi kirurgija.

V programu specializacije ni posebej opredeljen del, kjer bi se specializanti lahko naučili osnovnih kirurških tehnik.

Teh se običajno naučimo v prvih mesecih kroženja na  ginekologiji, ko je specializant  razpisan kot drugi asistent k operaciji in  seveda nihče ni zadovoljen z našim asistiranjem. Večina nas niti ne ve kako se inštrumenti imenujejo.

Od nas se pričakuje, da smo vešči osnovnih kirurških tehnik  že iz fakultete. Žal seveda temu ni tako. Preden se lotimo kirurgije s področja ginekologije ali porodništva nimamo izkušenj niti z manj zahtevnimi kirurškimi posegi. Na travmatologiji se specializant kali v mali operacijski na urgentnem bloku in potem počasi napreduje.

Zaradi vseh teh pomislekov smo se v SATOGu – združenju specializantov ginekologije in porodništva Slovenije, odločili da organiziramo prvo delavnico osnovnih kirurških tehnik za specializante našega področja. V Veliki Britaniji je to že ustaljena praksa. Tam delavnica traja več dni je  obvezen del programa specializacije in pogoj za opravljanje prvega dela MRCOG.

Odziv na vabilo v ISISu je bil velik. Prijavilo se je 50 specializantov iz cele Slovenije, kar je še potrdilo našo misel, da je tako izobraževanje potrebno. Delavnica je potekala v soboto 28.3.2009 v predavalnici ginekološke klinike (dopoldanski teoretični del) in v vajalnicah inštituta za anatomijo na MF v Ljubljani (popoldanski praktični del).  K sodelovanju smo povabili prof.dr. Uroša Ahčana, specialista plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. Osvežil nam je spomin na osnove šivanja ran, vozlanja, dreniranja ran in odstranjevanja šivov. Predavanje pa je popestril z zanimivimi primeri s dobre in slabe klinične prakse, med predavanjem pa smo vozlali in šivali na umetnih kosih kože.

Sledilo je zabavno predavanje as.dr. Leona Megliča dr.med., specialista ginekologije in porodništva, ki nas je spomnil na anatomijo sprednje trebušne stene in predstavil tehnike vstopa v trebušno votlino (spodnja mediana laparatomija, laparatomija po Pfannenstielu, …).

Mag. Gorazd Kavšek, dr.med. specialist ginekologije in porodništva je predaval o porodniških operacijah. Osredotočili se je na carski rez. Predstavil je načine ekstrakcij ploda pri posameznih indikacijah za s.c. in opozoril na pasti pri tej zahtevni operaciji. Predavanje je bilo polno praktičnih nasvetov, predvsem pa je verjetno vlilo strahospoštovanje do carskega reza vsem, ki smo bili v predavalnici.

Eden prvih posegov s katerim se poleg abrazij srečamo v naši specializaciji je šivanje epiziotomijske rane. Oskrba je rane je zahtevna predvsem pa odgovorna naloga. Dr. Kavšek nam je predstavil anatomijo medeničnega dna, poudarek je bil na  strukturah, ki je v praksi ne vidijo tako lepo kot v anatomskih atlasih, so pa za funkcijonalnost in estetski izgled še kako pomembne. Praktično je bilo šivanje epiziotomij prikazano popoldan, na modelih.

Po dobrem kosili v restavraciji Štorklja, smo se lotili praktičnega dela. Pripravila sta ga prof.dr. Mirko Omejc, dr.med., specialist abdominalne kirurgije in as. Aleš Sedlar z oddelka za urologijo.

V dveh skupinah smo se po krajšem predavanju lotili šivanja poškodbe mehurja oz. črevesa. Šivali smo na prašičjih tkivih in na umetnih materialih, ki simulirajo črevo. Katja Jakopič dr.med., specializantka ginekologije in porodništva, ki se je udeležila učen delavnice (ne vem imena in kje ste bili) nam je prikazala šivanje rupture presredka tretje in četrte stopnje.

Delavnica je trajale cel dan. Kot je razvidno iz anket, ki so jih na koncu izpolnili udeleženci, bi bilo potrebno delavnico razširiti na več dni, da bi imeli še več časa za praktično delo.

Porodilo se je veliko idej za drugo leto, ko bi morda lahko ponovili začetni del delavnice za tiste, ki jim letos ni uspelo priti. Delavnico pa bi lahko nadgradili z nadaljevalnih delom, za tiste že nekoliko bolj izkušene začetnike.

Mislim, da je delavnica uspela. Rezultate ankete kažejo da je delavnica uspela. Pohval je bilo veliko, pripomb malo. Slednje  bomo z veseljem upoštevali drugo leto. Vsi predavatelji so dobili oceno višjo od 4 (na lestvici od 1 do 5).

V imenu organizacijske ekipe  se jim zahvaljujem za pomoč in upam, da bomo še sodelovali. Zahvalila bi se še prof. dr. Ksenji Geršak, ki nam je ves čas stala ob strani z uporabnimi nasveti in podjetju Johnson & Johnson, ki je prispevalo šivalni material, tkiva in modele.

Upam, da bo delavnica pripomogla, k izboljšanju spretnosti ginekoloških prstov mlajše generacije.

Sorodne objave:

• Novo gradivo v sekciji Ginekologija in Porodništvo (0)
• Tu objavljate svoje zgodbe in doživljaje iz strokovnih srečanj (0)
• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (3)

Letošnja že trinajsta akcija Moj zdravnik je, tako kot vsako leto, trajala zadnje tri zimske mesece, od 3. januarja do 13. marca. Glasove za izbrane zdravnike so sodelujoči pošiljali preko interneta, z letaki in s kuponi, s klici v posebne oddaje na radijskih postajah in na brezplačno telefonsko številko, pošiljali pa so tudi SMS-sporočila. Glasovalci so izbranim zdravnikom poklonili priznanje za svoje dobro, pogosto naporno, delo in odnos, ki jih imajo do svojih pacientov. Potrdili pa so tudi prizadevanja uredništva Vive, da je dober odnos med zdravnikom in bolnikom eden od pomembnejših gradnikov kakovosti zdravnikovega dela.

Priznanje vsem zdravnikom smo izročili 2. aprila na slavnostni podelitvi na Ljubljanskem gradu v družbi predstavnikov zdravstvene stroke in tistih, ki pomembno prispevajo k visoki ravni in ugledu slovenskega zdravstva.

Slavnostni govorec letošnje prireditve je bil minister za zdravje Borut Miklavčič, prireditev je povezovala igralka Maja Martina Merljak, nastopila je pevka Kristina Oberžan, za živahnost pa je poskrbel Magnifico s kitaristi.

Click here to view the embedded video.

Moja zdravnica 2009 Alenka Simonič, dr. med., spec. splošne medicine,

se je iskreno zahvalila za priznanje: “Priznati moram, da sem res prijetno presenečena in vesela, da so moji bolniki zadovoljni z mano. Naj dodam, da gre pri tem za obojestransko zadovoljstvo. Vedno sem pripravljena pomagati, ljudem skušam prisluhniti, razumeti njihove težave in se o vsem odkrito pogovoriti.”

Glavna in odgovorna urednica revije Vive Vesna Žunič je na podelitvi povedala: “Danes je morda bolj kot kdajkoli jasno, da živimo v času, ki zahteva temeljit premislek o tem, kako želimo živeti in kakšno dediščino želimo zapustiti. Kaže, da se je dosedanji način življenja izčrpal, in da v ospredje prihajajo vrednote, ki so bile doslej ponekod žal zanemarjene. Vrednote, ki postavljajo v središče sočutje, iskrenost, toplino, spoštovanje sočloveka in življenja v vseh njegovih oblikah.” Viva skupaj z ljudsko akcijo Moj zdravnik te vrednote neguje že ves čas izhajanja.

Nad potekom akcije in glasovanjem je tudi tokrat bdela naša strokovna komisija, ki jo sestavljajo prim. Marko Demšar, dr. med., Dean Klančič, dr. med., Ivan Cibic, dr. med. in prof. dr. Pavle Poredoš, dr. med.

In kdo so dobitniki letošnjih priznanj?

Moja zdravnica 2009

Letos je največje število glasov in tako naziv Moja zdravnica 2009 dobila Alenka Simonič, spec. splošne medicine

Novomeščanka Alenka Simonič se je že kot otrok vedno igrala, da je zdravnica in razlagala, da bo pomagala bolnim ljudem. Sedaj že 12 let opravlja delo splošne zdravnice. Specializacija iz splošne medicine jo je pritegnila zato, ker je zdravnik družinske medicine navadno zdravnik, ki je človeku najbliže in najdostopnejši. Njun odnos je tudi trajnejši, zato zdravnik bolnika bolje pozna, z njim se večkrat pogovarja in mu prisluhne. Nemalokrat zadostuje že lepa beseda. V ambulanti novomeškega zdravstvenega doma skrbi za približno 2.100 bolnikov, za katere pravi, da si je treba vzeti čas. “Drugače ne gre.

Nekateri ga potrebujejo več, drugi manj – treba se je prilagajati. Pozorno poslušanje bolnikove anamneze je zelo pomembno, saj lahko v številnih primerih prav na osnovi te postaviš diagnozo.” Največ ji pomeni, da svojim bolnikom zna in zmore pomagati, pri tem pa je izredno pomemben tudi dober odnos. “Bolniki mi zaupajo in tudi jaz njim.

Nemalokrat izvem od njih tudi kaj koristnega, saj so nekateri zelo informirani.” In ravno zato ker je želela za svoje bolnike poskrbeti kar najbolje, se je odločila za delo v zasebni ambulanti. Skupaj z medicinsko sestro si sama organizira delo, tako da poteka s čim manj zapleti in nepotrebnega čakanja. Od nekdaj jo je zanimala tudi urgentna medicina. Redno je vključena v dežurno službo in službo nujne medicinske pomoči, ki jo organizira prav zdravstveni dom.

Z novomeškim zdravstvenim domom, z vsemi kolegi in sodelavci, dobro in korektno sodeluje. Kolikor ji čas dopušča, se ukvarja s športom – rada teče, hodi, smuča in pleše, večkrat pa skoči tudi na morje. Ob podelitvi priznanja je povedala, da je prijetno presenečena in vesela, da so njeni bolniki zadovoljni z njo.

Moj ginekolog 2009 je postal Nenad Šepić, dr. med., spec. ginekologije in porodništva

Nenad Šepić se je rodil v Kostanjici na Hrvaškem. Že kot otrok si je želel študirati medicino. Njegova teta je prva opazila njegov dar za zdravniški poklic in ga prepričala, naj se raje odloči za to pot. Študij medicine je opravil v Zagrebu, leta 1982 pa se je preselil v Prlekijo. Specializacijo je končal leta 1990 v Ljubljani, od leta 1997 pa v Ljutomeru dela kot zasebnik koncesionar.

V svoji ambulanti skrbi za pet tisoč pacientk. Meni, da je delo na podeželju še posebno odgovorno ter da zanj potrebuje ogromno znanja, poguma in dobre presoje. Pravi tudi, da je moških ginekologov vse manj, da izgubljajo bitko s kolegicami, zaradi česar morajo v svoje delo vložiti več truda. Posvetiti se komunikaciji s pacientkami, saj le tako lahko razblinijo predsodke in si pridobijo njihovo zaupanje.

Največ prostega časa preživi s soprogo, ki je tudi zdravnica, anesteziologinja, zato sta si lahko v veliko podporo. Po vseh teh letih še vedno dela z ljubeznijo. Če bi še enkrat izbiral, bi znova izbral medicino.

Sicer pa dobro skrbi za svoje zdravje, saj rad igra nogomet, redno hodi v fitnes in se zdravo prehranjuje. Ob podelitvi priznanja je povedal: “Priznanje je zame potrdilo, znamenje zaupanja in izziv za delo v prihodnje. Doživljam ga kot priznanje vsej ekipi, zato bi se svojima medicinskima sestrama Zdenki Štrakl in Nadi Prelog rad zahvalil za dolgoletno sodelovanje.”

Moj pediater 2009 je postal Dušan Kolarič, dr. med., spec. pediatrije

Dušan Kolarič, rojen na Ptuju, si je že v otroških letih želel postati zdravnik, med študijem pa je opazil, da mu je še posebno blizu pediatrija. Osemindvajset let in pol je delal na otroškem oddelku Splošne bolnišnice Ptuj, kjer je bil tudi predstojnik oddelka, nato pa je sprejel nov izziv. Zdaj že štirinajst let dela v Zdravstvenem domu Ormož. Delo ga zelo veseli, njegov največji čar pa vidi v tem, da po tem, ko novorojenček prvič pride v njegovo ordinacijo, postopoma gradita odnos.

Pravi, da je težje kot z otrokom doseči pristen stik s starši. Pomembno je, da skupaj s starši odkrije rešitev za otrokovo bolezen. Pri njegovem delu pa sta najpomembnejša diagnostika in sodelovanje z drugim zdravniškim osebjem. “Zlepa ne napišem terapije, dokler nisem povsem prepričan v njeno ustreznost. Od tega načina dela, ki je zelo vezan na službe, ki delujejo zunaj zdravstvenega doma, ne odstopam. Srečo imam, da sem bil predstojnik oddelka, zato sem v dobrih stikih s subspecialistično dejavnostjo po Sloveniji, tako da mi za svoje paciente ni težko urediti dodatnih preiskav.

Menim, da bi delo povsod moralo potekati tako.” Pacientov ima veliko, 1.800, kar je za pediatra na primarni ravni preveč. Sicer pa pravi, da je to priznanje v resnici priznanje celotni ekipi. Razveselilo je tako njega kot njegovi medicinski sestri.

Kadar potrebuje počitek, se najraje odpravi v gore. Dopust vsako leto preživi na Gorenjskem, kjer se najlažje sprosti in pozabi na skrbi, če je le možno, pa odpotuje tudi v tuje kraje.

Moja družinska zdravnica 2009 pa je postala Ana Slapšak Gorinšek, spec. splošne medicine

Svoje delo opravlja že 31 let. V zasebni ordinaciji v Sevnici, ki jo vodi dvanajst let, skrbi za 2.200 pacientov, o katerih pravi, da se starajo skupaj z njo. To obenem pomeni, da je tudi njeno delo vse zahtevnejše, saj pacienti potrebujejo čedalje več pomoči, zahtevnejši pa so tudi pacienti, saj od zdravnikov pričakujejo več kot nekoč. “Sicer pa znatno bolje skrbijo za zdravje, tudi z našo pomočjo.

Želimo si, da bi se zavedali, da je najpomembnejša skrb zase, šele potem za druge.” Pravi tudi, da se odnos med bolnikom in osebnim zdravnikom gradi leta in leta. Najprej si je treba pridobiti zaupanje, potem pa to zaupanje ohranjati z delom. Prizadeva si, da bi bil njen odnos do pacienta prijazen, prijeten in spoštljiv, to pa je obojestransko delo.

In to, da je pacient zadovoljen, je zasluga celotne ekipe. “Pacienti niso glasovali le zame, pač pa za mojo ambulanto, v kateri dela tudi moj tehnik, Marjan Slabšak, ki je izredno dober sodelavec in organizator dela, z dobrim občutkom za ljudi.

Vse to prispeva k tekočemu delu, ki je v zadovoljstvo vseh.” Dodaten izziv ji pomeni mentorstvo študentom medicine in specializantom družinske medicine, vključuje pa se tudi v nujno medicinsko pomoč in dežurno službo v zdravstvenem domu.

Po napornem delovniku se najraje sprošča na domačem vrtu. Rada se ukvarja s športom, prebere dobro knjigo ali se odpravi na potovanje. Brez podpore družine in še posebej moža, ki ji ves čas njene poklicne poti stoji ob strani in ji pomaga, še posebej v času zasebništva, se ne bi mogla toliko posvetiti svojemu delu, kot to počne sedaj. “Mislim, da sodim med tistih deset odstotkov srečnih ljudi, ki radi delajo to, kar delajo. Z užitkom opravljam svoje delo in še vedno mi je izziv.” Želi si le več kolegialnosti, vzajemne pomoči ter prijaznosti in spoštljivega odnosa med kolegi.

Click here to view the embedded video.

Click here to view the embedded video.

Avtorja fotografij

Marko Vanovšek (Nenad Šepić, Dušan Kolarič)

Diana Anđelić (Ana Slapšak Gorinšek, Alenka Simonič)

Sorodne objave:

• Utrinki iz delavnic osnovnih kirurških tehnik za specializante ginekologije in porodništva (0)
• Autism Connections Europe 2011 (0)