Slavnostni nagovor ob 15-letnici delovanja Katedre za družinsko medicino na medicinski fakulteti v Ljubljani

prof. dr. Igor Švab, predstojnik Katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani

Osnovna zdravstvena dejavnost je temelj zdravstvenega varstva.

Katedra za družinsko medicino razvija, zagovarja in poučuje sodobna načela primarnega zdravstvenega varstva ter želi sodelovati v konstruktivnem dialogu tudi z aktualno zdravstveno politiko.

Naši argumenti in opozorila so strokovno in znanstveno utemeljeni, predvsem pa usmerjeni v zagotavljanje kakovostne primarne zdravstvene dejavnosti vsem prebivalcem.

Vsaka moderna zdravstvena politika si želi pri načrtovanju sistema zdravstvenega varstva zagotoviti čim boljšo preskrbljenost prebivalstva in takšno kakovost zdravstvene oskrbe, da lahko zadosti potrebam prebivalstva, poveže javno-zdravstveno politiko z osnovno zdravstveno dejavnostjo ter oblikuje dovolj prožen in učinkovit nadzor nad zdravstvenim sistemom.

Pred 30 leti se je prvič pokazalo, da je osnovna zdravstvena dejavnost ključnega pomena za zdravje prebivalstva. Na mednarodni konferenci v Alma Ati pod pokroviteljstvom Svetovne zdravstvene organizacije in UNICEFa leta 1978 so se države podpisnice izrekle, da si bodo prizadevale zagotoviti socialno pravičnost, pravico do zdravja vsem, sodelovanje in solidarnost. Trideset let kasneje te ideje zvenijo kot utopične sanje minulega socializma, kar je velika škoda, saj je zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebno osnovni zdravstveni dejavnosti nameniti pravo pozornost.

V marsikateri državi v ospredje interesa prihaja komercializacija, potrošništvo in želja po zaslužku, ne glede na to, da so takšne usmeritve dokazano škodljive za zdravje ljudi. Svetovna ekonomska kriza je te težave samo poslabšala. Zdravstveni sistemi postajajo vse manj pravični. Ogrožajo jih poudarjanje specialistične zdravstvene oskrbe na račun primarne, osredotočenost zdravstvene politike na kratkoročne cilje na definiranih in ozkih področjih, predvsem pa prepuščanje ključnih strateških odločitev času in komercializaciji.

Vse to vodi do delovanja t.i. zakona obratne oskrbe, ko tisti, ki zdravstveno oskrbo najmanj rabijo, dobijo največ, najbolj potrebni pa najmanj zdravstvene oskrbe, ki je za bolnike draga, kar je tudi v razvitih državah (najbolj znane so ZDA) povzročilo obubožanje bolnikov. Več kot 100 milijonov ljudi letno obuboža zato, ker si ne morejo privoščiti zdravstvene oskrbe. Nepravični zdravstveni sistemi se kažejo v razdrobljeni zdravstveni oskrbi, ko se bolniki izgubljajo v labirintu pogosto nepotrebnih diagnostičnih in terapevtskih postopkov. V nerazvitih državah pa so včasih zdravstveni sistemi tako slabi, da ne zadoščajo niti osnovnim standardom higiene (t.i. nevarna medicina). Neustrezno financiranje daje prednost specialistični oskrbi pred osnovno.

Izvori težav sedanje organizacije zdravstvena varstva so neustreznost bolnišnic, razdrobljenost in komercializacija zdravstva. Vendar uporabniki zdravstvenih storitev niso več pripravljeni sprejemati zdravstvenega varstva kot usluge, ki se jim nudi, ampak odločno zahtevajo kakovost in sodelovanje. Zato bi se morali zdravstveni sistemi preusmeriti v osnovno dejavnost.

Če je nekoč osnovna zdravstvena dejavnost na lokalni ravni zagotavljala osnovno zdravje za revne, se usmerjala na ogrožene skupine prebivalstva, izbrane bolezni ter se ukvarjala s higieno in zdravstveno vzgojo, ob uporabi preprostih tehnologij, centraliziranem vodenju in stalnem zmanjševanju stroškov predstavljala poceni antitezo bolnišnice, bi morala primarna zdravstvena dejavnost v 21. stoletju zagotavljati dostop vsem, se ukvarjati s celotno populacijo in vsemi boleznimi, temeljiti na sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in civilno družbo, zagotavljati promocijo zdravja in koordinacijo zdravstvene oskrbe ob uporabi sodobnih tehnologij, ob tem pa delovati ekonomsko učinkovito ter pregledno nadzorovati porabo virov.

Takšno zdravstveno varstvo bi s celovitim pristopom zagotavljalo oskrbo, usmerjeno k človeku, delovalo po principu kontinuitete in osebnega stika ter odgovorno skrbelo za zdravje celotne populacije. Vse to terja reorganizacijo zdravstvenih ustanov in njihove dostopnosti, ustrezno kadrovsko politiko in popolnitev ter strokovni nadzor. Le tako bi lahko osnovno zdravstvo delovalo kot stičišče koordinacije zdravstvene oskrbe.

Premik od tradicionalnega do primarnega zdravstvenega varstva je zapleten proces. Če želimo spremljati, kako zdravstveni sistem dejansko deluje, si lahko pomagamo z nekaj preprostimi vprašanji o organizaciji in obsegu storitev:

Ali ima prebivalstvo največ stikov z zdravstveno dejavnostjo na osnovni ravni?

Ali so zdravniki v osnovni dejavnosti odgovorni za populacijo?

Ali ima osnovna dejavnost moč, da koordinira zdravstveno oskrbo in prispevke posameznih specialističnih strok tako, da ima na voljo denar in administrativno podporo?

Ali obstojajo dokazi, da se usmerjenost v posameznika izvaja in spodbuja?

Ali se obseg storitev zdravnika v osnovni dejavnosti širi ali oži?

Ali se zbirajo informacije o bolniku skozi celo življenjsko obdobje?

Ali zdravniki poznajo svoje kliente in obratno – ali je osnovno zdravstvo enotno vstopno mesto v zdravstveni sistem?

Odgovori na ta vprašanja bi morali usmerjati zdravstveno politiko.

Ob tem je treba vzpostaviti sistem nadzora nad izvajanjem osnovne zdravstvene dejavnosti, ki ne bi bil samo administrativen, ampak predvsem strokoven. Takega znanstvenega pristopa je malo, čeprav se v zadnjem času povečuje. Ne glede na to je zanimivo, da industrija, ki trenutno porabi 8,6% BDP, investira tako malo v analiziranje najbolj učinkovite strategije: osnovne zdravstvene dejavnosti.

Slovenska družinska medicina je lahko vzor razvitemu svetu, ko gre za izobraževanje zdravstvenih kadrov, mrežo ustanov na osnovni ravni in akademski razvoj stroke. Tu dosegamo in marsikdaj presegamo evropsko povprečje.

Učitelji naše Katedre so gostujoči in vabljeni predavatelji na medicinskih fakultetah v Srbiji, Hrvaški, Makedoniji in Črni gori. Katedra za družinsko medicino je sodelovala pri pripravi nacionalne strategije uvajanja družinske medicine v Makedoniji, v Črni Gori vodimo šestletni (2005-11) projekt doedukacije zdravnikov, za Turčijo pripravljamo program uvajanja specializacije družinske medicine, za Armenijo pa sistem nadzora takšnega programa. V podobnem petletnem projektu smo sodelovali v Gruziji ter vodili doedukacijo zdravnikov tudi v Estoniji.

Očitno nas v tujini cenijo ter nam priznavajo kompetentnost.

V Sloveniji bi lahko brez večjih težav že uresničili načela primarnega zdravstvene varstva, saj je naš zdravstveni sistem relativno dober. V marsičem se je uspel izogniti težavam, s katerimi so se soočile nekatere tranzicijske države. Kljub temu je potrebno, da se razvija naprej in v pravnih in organizacijskih aktih zagotovi možnosti, ki jih ponuja nova paradigme Svetovne zdravstvene organizacije.

Da bi to dosegli, je potrebno sodelovanje stroke, politike in akademskih inštitucij. Zato si kot vodilna izobraževalna institucija prizadevamo za sodelovanje z zdravstveno politiko in izvajanje politike na lokalni ravni, spremembe v financiranju, informatizacijo, spreminjanje organizacijskih struktur ter vertikalno povezovanje.

Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani je v svojem 15-letnem delovanju prevzela vodilno strokovno in akademsko vlogo v Osrednji, JV Evropi in na Balkanu, kjer kot svetovalci, učitelji, mentorji in supervizorji sooblikujemo sodobne sisteme primarnega zdravstvenega varstva. Želeli bi si tako delovati tudi v domovini, saj smo najprej in predvsem zavezani skrbeti za blagostanje slovenskih bolnikov.

Sorodne objave:

• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (3)
• Pridobivanje krvotvornih matičnih celic – zdravljenje in zdravstvena nega bolnika ob presaditvi KMC (0)
• Utrinki iz sodobne parodontologije za zobozdravnike (0)

Sorodne objave:

• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (3)
• Pridobivanje krvotvornih matičnih celic – zdravljenje in zdravstvena nega bolnika ob presaditvi KMC (0)
• 7 Državno prvenstvo za zdravnike in zobozdravnike v streljanju z mednarodno udeležbo (0)

Adriatic Vascular Ultrasound Society (AVUS) je mednarodno strokovno združenje treh dežel (Slovenija, Hrvaška, Italija), ustanovljeno leta 2003 v Philadelphiji, ZDA, pod okriljem Jefferson Ultrasound Research and Education Institute (JUREI), Thomas Jefferson University, Philadelphia, ZDA. Namenjeno je izobraževanju, strokovnemu napredku ter izmenjavi znanja in izkušenj na področju vaskularne ultrazvočne diagnostike.

Do sedaj je združenje uspešno izvedlo štiri tridnevna strokovna srečanja: leta 2004 in 2005 v Opatiji (Hrvaška), leta 2004 v Gradu (Italija) ter leta 2006 v Luganu (Švica); odzivi udeležencev na vseh dosedanjih srečanjih so bili zelo pozitivni. Že po prvih strokovnih srečanjih je bilo razvidno, da obstaja velik interes za tovrstno strokovno tematiko v vseh treh državah ter da strokovna srečanja ne pritegnejo le udeležencev iz Slovenije, Hrvaške in Italije, temveč tudi iz držav nekdanje Jugoslavije (Makedonija, Bosna in Hercegovina, Kosovo), Albanije, Madžarske, Švice, dosedanjih srečanj pa so se udeležili tudi posamezni udeleženci iz Pakistana in Švedske.

5. letno srečanje AVUS je bilo prvič organizirano v Sloveniji in predstavlja eno večjih mednarodnih ultrazvočnih prireditev pri nas doslej.

Na srečanju je sodelovalo 27 vabljenih predavateljev iz šestih držav: Laurence Needleman (Philadelphia, ZDA ), Brian D. Coley (Columbus, Ohio, ZDA), Coline Deane (London, Velika Britanija), Kurt Jaeger (Basel, Švica), Zoltan Harkanyi (Budimpešta, Madžarska), Sergio Castellani (Firence, Italija), Boris Brkljačić (Zagreb, Hrvaška), Guido Robotti (Lugano, Švica), Michele Bretolotto (Trst, Italija), Francesco M. Drudi (Rim, Italija), Vinicio Napoli (Pisa, Italija), Liana Cambj Sapunar (Split, Hrvaška), Igor Čikara (Zagreb, Hrvaška), Branko Breyer (Zagreb, Hrvaška) in skupina slovenskih predavateljev (Pavel Poredoš, Ljubljana; Mišo Šabovič, Ljubljana; Sabina Vadnjal, Maribor; Mirjana Brvar, Maribor; Zoran Miloševič, Ljubljana; Tomaž Šeruga, Maribor; Maksimilijan Kadivec, Ljubljana; Veljko Vlaisavljević, Maribor; Bojana Žvan, Ljubljana; Maja Podkrajšek, Ljubljana, Saša Rainer Slovenj Gradec).

68 udeležencev iz 7 držav je prisostvovalo 34 kakovostnim predavanjem s področja vaskularne ultrazvočne diagnostike, drugih vaskularnih slikovnih in intervencijskih metod ter klinike žilnih bolezni (multisistemski pristop k odkrivanju in zdravljenju ateroskleroze, odkrivanje predkliničnmih oblik ateroskleroze, itd.). Po vsakem sklopu predavanj je sledilo delo na ultrazvočnih aparatih pod vodstvom predavateljev (»hands-on«), organizirana je bila tudi analiza kliničnih primerov s kvizom, vsak udeleženec pa je prejel tudi CD ROM s predavanji in daljšimi povzetki predavanj.

Ob uradnem delu srečanja je bilo tudi mnogo priložnosti za neformalni pogovor s predavatelji. Ob zaključku drugega dne srečanja je udeležence z izredno zanimivim predavanjem razveselil tudi posebni gost Arne Hodalič, ki je ob izvrstnih fotografijah pripovedoval zgodbo o indijancih v gorah Kolumbije. Ob večerih smo se predavatelji in udeleženci družili na sprejemu s cocktailom in na gala večerji.

Prihodnja letna srečanja AVUSa bodo predvidoma v Italiji (leta 2008), na Hrvaškem (leta 2009) in v Švici (leta 2010).

asist.Saša Rainer, dr.med.

Celotna fotogalerija :

http://www.zdravstvena.info//gallery

Sorodne objave:

• Tu objavljate svoje zgodbe in doživljaje iz strokovnih srečanj (0)
• 14. Mednarodni simpozij o urgentni medicini Portorož 2007 (0)
• Srce moja skrb 2008 (0)