Kaj nam pomaga nov rešilec važna je rutina in strokovna usposobljenost :o))

Za vse, ki mislite oz. mislimo, da če smo pa v rešilcu smo pa neranljivi in neprebojni predvsem pa se sploh ne moremo zaletet. Da Vas samo malce opomnim s spodnjimi slikcami, da se boste privezovali in kdaj pa kdaj pomislili tudi na ranljivost.

Saj smo samo ljudje in udeležnci v prometu tako kot vsi drugi. Posebej velja to za zadnji del avtomobila, ko ponavadi sedimo neprivezani oz. kdaj pozabimo pacienta privezat z obema pasovoma na posteljo. Tu bi se lahko znašli Vi ali pa pacient skozi okno na drugem delu rondoja.

Varnost je na prvem mestu ne pozabimo tega !

p.s Objava je dobronamerna in služi kot varnostni opominek.

Povsem pravilno je, da pokličete 112, če vas boli v prsih oz. mislite da vas je obiskal srčni infarkt.

Še več, prej boste poklicali hitreje boste prepeljani v bolnišnico na kateterizacijo srca in manj časa bo preteklo bolje jo bo odneslo vaše srce in možnost smrti se bo zmanjšala.

Vendar v ameriki so opravili študijo.

Samo 37 % moških, ki jih prizadane srčni oz. imajo hudo bolečino za prsnico in vse ostale simptome srčnega infarkta pokličejo reševalce.

Ostali se pripeljejo sami s svojimi SUV-i ali jih pripeljejo svojci. Določen procent jih je šlo celo na vlak in avtobus.

Ženske pa so pametnejše in bolj skrbijo za svoje zdravje. Odstotek žensk, ki je klicalo in so bile prepeljane v bolnišnico z reševalnim vozilom je bilo kar 77 %

Ko so jih vprašali zakaj ne pokličejo reševalcev so odgovorili, da so mislili da bo bolečina prenehala. Lažni alarm. Kdo bi delal spektakel za sosede in motil sosesko s sirenami med kosilom.

Ampak 15 % vseh, ki so odpotovali v bolnišnico z lastnim prevozom je umrlo na poti. Svojci jih niso imeli s čim defibrilirat masaža in prva pomoč pa jim je tudi španska vas.

Bi bilo potrebno še pri nas narediti kakšno študijo.

Protokole na kup in se lotit statistike :)

Skratka če strnem v alineje =)  Govorim iz izkušenj na terenu  Vi pa lahko vaše mnenje oz.  videnje na slednjo tematiko komentirate ali pa napišete svojo zgodbo.

- Vedno sem prijazen do pacientov  ne glede na njihov odnos do mene. Razumem njihovo slabo voljo, žalost , bolezen itd..    (  Vendar ti nas zasuvajo z raznoraznimi grobimi besedami glede čakanja na prevoz in vsemi ostalimi problemi, ki spadajo zraven. Pa dobro saj jih razumem vendar čez dan se teh stvari nabere saj sem tudi jaz samo človek…  )

- Nekorekten odnos administratork in sprejemnih sester v raznoraznih specialističnih ambulantah ( Prosiš oz. se domeniš, da bi bil v dobro pacienta čimprej na vrsti saj ga čakaš, čez 2 uri te čakajo še trije pacienti   vendar ne vedno se mora nekaj zakomplicirati  ali se zgubi vrstni red,  ali se pozabi na pacienta ali pa se čaka na papirje ali odpustnico nato še pol ure… )

- Trudim se biti prijazen in čimbolj nasmejan do ostalih zdravstvenih delavk oz. zdravstvenega osebja ( ti mi včasih dajejo vtis kot da jim vozimo zanalašč paciente samo njim in še preden odpreš usta  dobiš rafal  ‘ saj imate druge ustanove zakaj vozite k nam’ ,   mi smo polni  nimamo postelj … itd.. ta agresija in ogorčenost glede sprejemanja pacientov se stopnjuje… )

- Za svojce smo vedno prepozno pripeljali pacienta domov ali pa ga ob navalu voženj prišli prepozno iskat  in ko z prijaznostjo in vljudnostjo poskušam razložiti koliko voženj sem že opravil, kje sem vse bil, da nisem še nič jedel naletim na še hujši odpor :) Zato je včasih bolje biti tiho se zahvaliti za prijaznost in oditi.

- Vinjeni , nasilneži , narkomani  itd..  skušamo biti prijazni do njih in jih na lep način umiriti oz. oskrbeti  pa naletimo na nasilen odpor in raznorazne kletvice pozno v noč  ter vso pot do ustanove.  Razumemo vendar mislim, da imamo premalo zaščite in sredstev za lastno obrambo.  Vendar o tem kdaj drugič

In še bi lahko našteval  od ostalih udeležencev v cestnem prometu, njihovi vožnji itd..

Smo res kanta za vse tegobe, jezo in slabo voljo ? Kajti pokasiramo z vseh strani  od kjerkoli  je možno.

Dobro, da imamo vsaj dober kolektiv in se med seboj ne prepiramo za 1x :)

Pravic tako ali tako nimamo nobenih. Lahko smo samo prijazni in se smejemo v nedogled. Tu pa se vse konča.

Vsi pa pozabljajo, da nismo roboti v rdečih oblačilih, ki rešujemo življenja  vendar smo navadni smrtniki, ki se trudimo pomagati vsakomur po najboljših močeh in znanju, ki ga imamo.

Sprašujem se so državljani postali res tako depresivni, polni jeze in neuporabljenega bontona   ali pa imam samo jaz opravka s takimi ?

Ne bi jamral vendar gre zadnje čase že malce čez rob glede odnosov ostalih zaposlenih v zdravstvu in pacientov.

Potrebovali bi več izobraževanja s strani  komunikacije in ravnanja z nasilnimi, jeznimi in zadirčnimi ljudmi..

Vendar vse zgoraj našteto ponavadi odtehta  ‘zresetira škatlo z prejetimi žaljivkami, slabo voljo in kritiziranjem’ in me spravi v dobro voljo konec dneva nasmeh in ‘Hvala za prijaznost’.

No ? Vaše izkušnje in komentarji :)