Stvar je prišla že tako daleč, da sem se moral spet malce oglasiti. Problem ni samo v novi stavbi in selitvi onkološekga inštituta. Prešel bom kar na resnično dogajanje, da si bodo vsi tisti, ki sedijo v pisarnah malce predstavljali kako zgleda v resničnem življenju prepričevanje, organizacija in prilagajanje na vedno težje razmere:

Ura zjutraj ob 9. V reševalnem vozilu imam 4 paciente 1 nepokreten in v zelo slabem stanju in trije pokretni vendar tudi ne ravno preveč v dobrem stanju. Zavijem proti pediatrični kliniki nakar obstanem že na cesti kajti ‘zabasalo se je pri novi rampi, ker nekdo ni hotel plačati za parkirnino’ Ok.

Malce počakam saj sem tako vajen že čakat in bolniki tudi. Po nekaj minutah me varnostnik spusti mimo druge zasilne rampe, ker se osebni avto ni hotel odmakniti. Po vijuganju proti stavbi D zadaj, tam kjer je namenjeno za ležeče bolnike. Avtomobili parkirani ob pločniku vse od začetka do konca na desno gradbena ograja in še po sredi cesta srečam 3 kolesarje, ki niti jaz niti oni niso vedeli kako bomo prišli mimo.

Pločnika na desni ne uspejo uporabljati ker je zabasan z avtomobili. Pridem do dovoza v stavbi D in pred njim 6 reševalnih vozil. Ok poskusim iti naprej v garažo. Pozvonim nakar mi prijazen glas odvrne, da reševalna vozila naj ne bi več ‘parkirala’ v garaži onkološkega inštituta. Super. Odvijem krog in poskusim srečo pred stavbo D. Oglej si nadaljevanje zgodbe…