Razvrednoteni zdravstveni tehnik

Danes je deseti v mesecu; desetega v mesecu dobimo zaposleni v Univerzitetnem Kliničnem centru v Ljubljani plačo ali kot se je nekoč reklo osebni dohodek.

Danes je deseti v mesecu in spet sem globoko žalosten in razočaran nad delom vlade, nad delom vseh, ki vladajo nad to zemljo, ki jo neizmerno ljubim in na kateri bom živel do konca svojih dni…

V Univerzitetnem Kliničnem centru Ljubljana sem zaposlen že dolgih sedemnajst let. Zaposlen sem v zdravstveni negi, po poklicu sem zdravstveni tehnik, mnogi me kličejo kar medicinska sestra.

Sem eden od mnogih medicinskih sester, eden od dobrih dvajset tisoč; vsak toliko naj nas bi bilo v tej majhni deželi – tega dejstva mislim, da niste vedeli. Eden od tistih ljudi, ki so bili pred mislim, da petimi leti ‘okronani’ kot ‘človek in pol’ – se spominjate plakatov, ki so viseli v zdravstvenih ustanovah širom naše male dežele, g. minister??!!

Sem eden od tistih ljudi, ki je bilo danes bridko žalostnih in razočaranih, ko so videli, koliko je njihov trud in delo vredno. Eden od mnogih, ki so se danes za trenutek počutili razvrednoteno in onečaščeno!

Naj Vam ponudim nekaj podatkov, ki jih zagotovo ne veste: medicinska sestra je poklic, ki je od nekdaj bil spoštovan med ljudmi, med pacienti in tudi med medicinskimi sestrami..mogoče malo manj med zdravniki, vendar to ni tema tega pisma. Medicinska sestra je oseba, ki ima narejeno najmanj štiriletno srednješolsko izobraževanje, lahko visokošolsko ali celo univerzitetno…nekatere med nami so tudi doktorice; tega zagotovo niste vedeli.

Medicinska sestra opravlja svoje delo, ki mu strokovnjaki rečemo zdravstvena nega in je sestavljena iz mnogih aktivnosti..od osnovnih, kot so hranjenje, oblačenje, osebna higiena, pomoč pri gibanju, ipd…Sestavljena je pa tudi iz aktivnosti, kot so zagotavljanje socialnih potreb, duhovnih potreb – med to lahko prištejemo komunikacijo, socialno integracijo, ipd…Sestavljena je tudi iz aktivnosti, kot so podarjanje nasmeha, dotika, prijaznosti, biti nekomu nadomestna mama, babica, brat, prijatelj…nekaterim roka, drugim noga…enim oko, drugim usta…ampak tega, g. minister zagotovo niste vedeli. Mnoge drobnarije, ki jih podarjamo niso navedene na plačilnih listah…mnoge so tako neprecenljive, da jih papir ne bi prenesel…mnogih se ne da opisati s številko ali besedo.

In prav je tako – ker je to tisto, kar dela naš poklic edinstven in neponovljiv…ponovljiv v vsaki osebi, ki ga opravlja srčno in zato, ker se zaveda, da je v svojem delovnem okolju ZA pacienta in ne ZARADI njega! Te drobnarije zbiram že sedemnajst let in jih shranjujem v svoj spomin in predstavljajo moj opomnik kdaj sem bil dober, kdaj sem bil malo manj. Nobena medicinska sestra ne bi teh drobnih spominov zamenjala za zlatnik ali nov avtomobil; ampak tega verjetno tudi ne veste. Medicinske sestre sedijo ob bolniku, ko doktor odide, sedijo in držijo svojca za roko, bolniku brišejo potno čelo in bodrijo. So tiste, ki svojcem povedo, kje je izhod iz stavbe, kdaj bo zdravnik dosegljiv za informacije,…velikokrat zdravnika tudi opravičimo.

V Sloveniji predstavljamo večino vseh zaposlenih v zdravstvu – si predstavljate g. minister koliko modrine je to, če bi nas zbral na enem mestu? Modrine, ki jo premore samo sinje nebo…samo najbolj bučen ocean sveta!!!

V sedemnajstih letih sem delal mnogo nedelj, mnogo praznikov, nebroj nočnih izmen…in še jih bom…delal jih bom zato, ker imam to delo rad, ker ga opravljam z veseljem in ljubeznijo do stroke…s spoštovanjem do poklica in odgovornostjo, da žlahtnost modrih halj prenesem na zanamce. Vedite, da je biti medicinska sestra odločitev, ki jo mora sprejeti cela družina in ne zgolj medicinska sestra sama; ampak tega, g. minister ne veste.

Veliko je besed, da smo lahko zadovoljni, da delamo v javnem sektorju, da imamo plače redno in, da smo lahko zadovoljni, da službe sploh imamo…Vse to je res, vsega tega se zavedamo in smo zahvalni, da smo vsaj po tej strani ’sigurni’, da bomo službo jutri še imeli.

Globoko sočustvujemo tudi s tistimi, ki službe dnevno izgubljajo in postajajo socialni problem…sočutni na človeški ravni, sočutni na profesionalni ravni…kako bodo taki ljudje hodili k zdravniku, kake bolezni se pri taki populaciji lahko pojavijo, kako jih preprečiti; tudi s tem se ukvarja zdravstvena nega – ampak tega verjetno niste vedeli!

Zato g. minister! Čestitam Vam, ker vam je v kratkem mandatu uspelo dvoje stvari: -degradirati medicinske sestre do najnižje možne ravni, -narediti razkol med nami po načelo ‘divide et empera’ (lat. razdeli in vladaj).

Zavedamo se, da je treba varčevati…zavedamo se, da stanje ni najbolj rožnato…ampak, če se varčuje se varčuje pri vseh! Potrebno je biti sočuten, socialno naravnan, zavedati se, da imate opravka z ljudmi, ne z vrečami smeti. Mogoče biti tudi empatičen – empatija je nekaj, kar sete se učili na fakulteti g. minister; ampak tega verjetno niste vedeli.

Varčevalni ukrepi, ki so doleteli naš ceh so degradacija par excellence…dobesedno posmehovanje vlade in Vas kot pristojne osebe iz sleherne medicinske sestre v državi! Degradirali ste nas kot strokovnjake na svojem področju, degradirali ste nas kot osebe in človeška bitja! Zame osebno ste kot institucija, ki vodi državo skozi dobro in slabo izgubili vse zaupanje…izgubili kot strokovnjak, oseba in tudi kot nekdo, ki dela z medicinskimi sestrami dnevno! G. minister, jim še lahko pogledate v oči???

G. minister, vas niti za trenutek ne zapeče vest??? Če ste na prvo vprašanje odgovorili pritrdilno, na drugo pa z ne….potem tega pisma ne berite dalje in nas poteptajte do konca…če ste odgovorili kakorkoli drugače, potem le preberite do konca in upam, da Vas vsaj na koncu pisma zapeče vest in se v vas prebudi človeška plat bitja…vaša degradacija je vredna bridkega cankarjanskega joka in kesanja.

Od Vas tega ne zahtevam, niti Vas ne sprašujem…. Hočem samo, da se zavedate nečesa – dvajset tisoč duš ste ranili v srce; tja kamor najbolj boli…dvajsettisočim ste vzeli sanjavost in optimizem…

Vsak človek na svetu ima svojca, vsak človek na svetu kdaj potrebuje pomoč…vsak kdaj potrebuje nasmeh, roko ali besedo…čisto vsak. Ampak….zdi se mi, da tega tudi niste vedeli!!!!

….v pismu sem uporabil moški sklon, se pa v njemu najde vsaka moja kolegica, vsak moj kolega…

S spoštovanjem!

Dragan Babuder

Univerzitetni Klinični center Ljubljana

Klinični oddelek za travmatologijo

poklic: razvrednoteni zdravstveni tehnik