»Moč besed je ničelna in oklici škodna, ko so te usmerjene v hrbet.«

Objavljeno v: Zgodbe pacientov | 0

Namen mojega prispevka je deljenje nedavne izkušnje kot pacientke v ljubljanskem kliničnem centru v endokrinološki ambulanti. Mnenje je osnovano zgolj na lastnem razmišljanju in razumevanju, prav tako moj namen ni kogarkoli žaliti oziroma neodobravati na kakršenkoli način. S tovrstnim prispevkom bi želela vzpodbuditi konstruktivno debato oziroma vsaj dvosmerno komunikacijo, ki bi lahko pripomogla k izboljšanju še tako malenkostne stvari, namreč nekje se vse skupaj mora začeti…

Na prvi pregled v endokrinološki ambulanti sem čakala 8 mesecev in priznati moram, da mi je ta čas res hitro minil, zato se tukaj ne želim spuščati v podrobnosti o čakalnih dobah. Poleg vsega sem imela še to srečo, da moje zdravstveno stanje ni bilo tako hudo, zato vse lepo in prav. Kot vedno, sem se na pot od doma odpravila predčasno in v ambulanto prišla cca 25 minut pred predvideno obravnavo. Ob vstopu v ambulanto sem si ob pogledu na zgolj 4 čakajoče oddahnila in se mirno postavila v vrsto za prijavo na obravnavo (ne vem, če je to ravno pravi izraz…morda vpis?).

Vsi pred mano so prihajali s fizičnimi papirnatimi napotnicami in ostalimi dokumenti, sama sem prišla zgolj z zdravstveno kartico in nekje na polovici čakanja sem se prestrašila, da sem kaj pozabila natisniti, a skrb je bila seveda zaman. Prijazna doktorica na drugi strani okenca je vzela mojo zdravstveno kartico, ki se je nedavno tega »slekla« iz plastifikacije in pobrisala z mojimi osebnimi podatki, se mi nasmehnila in me povprašala po imenu in priimku. Digitalizacija napotnic in receptov je vsekakor pridobitev!

A kaj, ko je gospa kljub tej dobri plati nato imela vsaj dobre 4 minute opravka s tiskanjem dokumentov, nalepk, lepljenjem le-teh in žigosanjem najrazličnejših papirjev. Imela sem občutek, kot da sem na pošti (mimogrede, tam se vedno počutim, kot da sem šla na obisk nazaj v leto 1990). Sprememba oziroma posodobitev ter digitalizacija tovrstnih postopkov bi bila več kot nujna! Skromno sklepam, da bi to lahko v končni fazi vplivalo tudi na skrajšanje čakalnih dob in izboljšanje počutja zaposlenih, saj bi jim bila prihranjena vrsta nepotrebnih opravil, ki njihovo delo približujejo nekemu monotonemu tovarniškemu delu.

Tako bi se lahko bolje posvetili pacientom oziroma vsaj tistemu prvemu človeškemu stiku, ki je pravzaprav osnova zdravstvene storitve. Pregled je v nadaljevanju potekal tekoče in na vrsto sem prišla točno ob zapisanem času na napotnici. Vse lepo in prav, a vsakič znova sem presenečena nad medsebojno komunikacijo zdravstvenih delavcev in medicinskega osebja. Sedela sem v ambulanti za pripravo na pregled in ob vstopu druge zaposlene, sta se z gospo, ki me je tehtala in merila, pričeli pogovarjati o mojem stanju. Izmenjali sta si nekaj besed, kjer sem razbrala naslednje: »Kaj ti misliš? Jo damo naprej? Jaz res ne vem… veš, je 91 letnik pa pravi, da že 3 leta nima menstruacije…«.

Vsekakor je dialog oziroma komunikacija v splošnem med zaposlenimi nujno potrebna, a obstajajo načini, kako to opraviti na pacientu prijaznejši način. Saj ne, da bi me grdo naslavljali ali žalili, vendar sem se enostavno počutila izključeno iz procesa odločanja o lastni usodi in nekako razosebljeno.

V kolikor nista bili prepričani, bi me lahko še kaj povprašali in me tako vključili o pogovor, ki zajema mojo nadaljnjo obravnavo, oziroma bi za tovrstnem pogovor uporabili sosednjo sobo in svoje »nevemanje« (ki ga vsekakor odobravam, saj to vodi k raziskovanju in zato morda tudi boljši diagnostiki in obravnavi!) izražali brez prisotnosti mojih ušes.

Prav tako sem v času odvzema krvi skušala preslišati pogovore med zaposlenimi, ki so bili ostro nastrojeni proti nekaterim sodelavcem, ki jih takrat ni bilo v prostoru, a sem zaradi okoliške tišine v prostorih prestregla večino teh. Vem, da je odnos in hierarhija v slovenskem zdravstvu prava tragikomedija, a s tem, ko zaposleni vpričo pacientov blatijo druge, samo še povečujejo prepad nezaupanja pacientov v stroko in zdravstvene storitve slednjih.

Zavedam se tudi nehumanih delovnih pogojev in pritiskov z vseh strani, vendar bi tukaj na srce zaposlenim položila naslednjo misel: »moč besed je ničelna in oklici škodna, ko so te usmerjene v hrbet«.

Ob koncu bi želela izraziti pohvalo takratnemu osebju v endokrinološki ambulanti, saj je bila moja izkušnja pozitivna kljub temu, da nisem ravno ljubitelj postopkov za odvzem krvi (sploh pa ne v večjih količinah).

Bi pa prijaznim zaposlenim bi privoščila tudi kakšno stopinjo manj na delovnem mestu.
Diskusija in komentarji dobrodošli na Facebooku v skupini ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU

Vaše zgodbe pa lahko pošljete na email in objavili jih bomo anonimno.