Izkušnja življenja ali zakaj je dobro končati v bolnici.

Objavljeno v: Zgodbe pacientov | 0

Kdor ni preživel vsaj dva tedna (v enem kosu) v bolnici ne ve kaj je trpljenje in ima bržkone napačno postavljene življenjske prioritete. Absolutno preveč samoumevno jemlje stvari kot so tiste male vsakdanjosti, ki tvorijo velik del našega bivanja a jih nikoli ne vidimo. Normalno delovanje črevesja in lahkotno posedanje na WC školjki. Čista brisača. Spanje na trebuhu ali na boku. Odsotnost cevk na in v telesu. Dejstvo, da lahko hodiš poljubno hitro, ter da za seboj ne rabiš vleči plesalnega droga na koleščkih iz katerega bingljajo tekočine sumljivih nazivov. Čudovito jutro, ko te predrami vonj kave in ne vzdihovanje soseda, ki mu že na rano jutro zdravniki tja kamor sonce nikoli ne posije nekaj tiščijo. A pojdimo po vrsti.

Začelo se je drugi dan novega leta, ko se je bolečini v trebuhu pridružila visoka vročina in pozitivne afirmacije tipa “spijem še en čaj pa bo jutri bolje” niso več učinkovale. Potrebno je bilo zbrati pogum in se odpraviti na urgenco. Začetek je bil precej obetaven, saj neke pretirane gneče ni bilo, sprejela pa me je sestra, ki je s svojo privlačnostjo potrdila stereotip o medicinskih sestrah iz filmov žgečkljivega slovesa. Posadila me je na posteljo in preverila vse vitalne znake – no, razen enega. Do te točke je bilo vse bolj ali manj čudovito in je kazalo da bom čez dobro urico že doma razlagal ženi kako sem končno naletel na seksi sestro tudi v treh dimenzijah. Nato je šlo vse po poti slovenskega gospodarstva – strmo navzdol.

Prikazal se je mlad in rdečeličen doktor, za katerega nisem mogel oceniti kaj je prispevalo k bleščeči rdečici – deci cvička ali zelo razgret “pogovor” s kakšno od stažistk. Takoj po pogovoru s sestro je napovedal grobo kršitev mojega osebnega prostora – povsem lahkotno se je zapičil v mojo prostato. Moji upi, da bo ta pregled opravila seksi sestra so se razblinili, prav tako pa so končali upi o zasebnosti, saj so ordinacijo naenkrat krasili še trije stažisti. Ti so s prikritim nasmeškom Mona Lise opazovali kako je rdečelični subjekt Hipokratove prisegel zaigral vlogo radovednega carinika.

Njegova pustolovščina se je končala brez najdb – takih ali drugačnih. Zato se je odločil, da bodo s stažisti uprizorili epizodo kviza “Pokaži kaj znaš”, saj jih je postrojil in vprašal “Kolegi in kolegice – poleg vnetja slepiča, kaj je lahko še narobe z gospodom?”. Nihče te ne opozori, da se boš v hiši zdravja prej ali slej znašel v vlogi didaktičnega pripomočka za študenta, ki z zmedenim pogledom japonskega turista sredi Bukarešte, ugiba v katerem grmu tiči zajec tvoje abdominalne bolečine.

Po nekaj na videz neskončnih minutah, ko sem v mislih že pisal oporoko in si zaželel, da na mojem pogrebu ne bi deževalo (da bi prišlo čimveč ljudi, seveda) so stažisti in doktor kot složna ragbi ekipa strnili glave in odločili da me bodo zadržali ter poslali na nadalnje preiskave. Po domače – nimajo pojma kaj mi je, zato bodo častno vlogo sporočevalca te, zame boleče resnice, prepustili nekomu drugemu v beli halji. Posadili so me na hodnik ter mi zagotovili, da bo “nekdo že prišel pome.” Če imajo izgubljeni predemti čustva, sem začutila točno ta.

A nekdo je zares prišel. Visok sivopolti možakar, strmega čela in podaljšane rasti. Dolgo držo je pri vrhu plemenitila rahl grba. Celostno me je najbolj spominjal na lik butlerja Lurcha iz Addams Family. Na vozičku me je odpeljal na povsem zapuščen del klinike in me – v stilu svojih kolegov – zapustil kot terorist zapusti kovček z bombo – na hitro in molče. “Počakajte tukaj, bo že nekdo prišel.” Ni trajalo dologo in prihitel je navihani mladenič z naočniki. Deloval mi je kot da se mu mudi nazaj na partijo taroka v zdravniško pisarno.  Naznanil je da “bova izvedla ultrazvok.” “Pregled, ki mu nisem bil priča od ženine nosečnosti pa ja ni nič hudega”, sem si mislil. Dokler nisva vstopila v ordinacijo, katere stenske dekoracije so temeljile izključno na podobah desetine različnih tumorjev, ki jih zna pričarati človeško telo. Ali zdravnikom ni dovolj da cele dneve gledajo bolne ljudi in si morajo tudi ordinacije okrasiti z bolezenskimi podobami ? Pri krasitvi sten bi se morali zdravniki zgledovati po avtomehanikih in pregledi bi bilo nekajkrat bolj prijetni in manj strašljivi. Po nekaj minutah povsem ne-erotičnega božanja po trebuhu z malim strojčkom je zmagoslavno ugotovil da se mi je razlil slepič, razlitje pa je ostalo omejeno v nekakšnem tkivu znotraj trebuha.

Seveda je to najprej obelodanil bolj učeno (beri : latinsko). Ker je moja latinščina omejena na stavke tipa “Terra rotunda est” (Zemlja je okrogla) nisem vedel ali so mi šteti dnevi ali ne.  In kot se rado zgodi, ni bil 100% gotov, zato je poklical kolega. Ta je bil bolj nasmejan – bržkone je imel pri taroku boljše karte – zato ni rabil dolgo, da je potrdil inicialno diagnozo ter sugeriral da bom takoj operiran. Pome se je vrnil Lurch, ki je – kot da sem bil na razgovoru za službo – vprašal : “Kako je šlo?”. Zamahnil je s svojo lopatasto roko in dejal, da bom čez dan ali dva že doma, ker gre za rutinski poseg. Kmalu sem spoznal, da se ne bi mogel bolj motiti.

Mašinerija je bila v polnem zagonu in dodeljena mi je bila nova medicinska sestra, ki me je spokala v sobo na oddelku za abdominalno kirurgijo. Dala mi je za 4 številke preveliko pižamo letnik 1956.  Moje civilne obleke je pospravila in dejala da “naj ne skrbim, da bo poskrbela za njih”. Na tej točki sem pomislil da so bržkome povsem enako zagotovili vsakemu ujetniku v Aushwitzu. Nato me je pospremila v sobo, kjer sta na dveh posteljah negibno že ležala dva nesrečnika.  Eden od sotrpinov očitno navzlic pozni uri (polnoč) še ni spal, saj me je spodbudno sprejel kot novega soseda, ko je dejal “Kaj galamiš ob tej uri”? Po silhueti sem ocenil, da gre za krepkega možaka, kakršen koli upor bi zato zame lahko pomenil kvečjemu dodatno operacijo, zato sem molče splezal v posteljo. Ta je bila tako kratka, trda in ozka, da sem bil prepričan da gre za postopno a gotovo pripravo na krsto. Le pokrov je manjkal. Tako se je začela prva od 12 noči, ki sem jih – do uvedbe tramala – bolj ali ne prebedel.

Jutro je prineslo prvo vizito – tisti dnevni ritual, ko glavnemu doktorju sledi četica neglavnih doktorjev in stažistov. Glavni doktor zastavlja na idiote odporna vprašanja tipa “Kako ste” in “Ali vas kaj boli” in zapisuje v tvoj medicinski karton. Pomožna četica se vede kot gruča japonskih turistov – potihem a energično, kot bi si želeli doživeti orgazem, ne da bi kdo opazil –  izmenjujejo in podajajo mnenja. Vizita je ponavadi hitra in neboleča, redko kdaj pa izveš kaj pretirano novega. Večinoma belohaljniki molče zapisujejo v karton kot da se grejo potapljanje ladjic in pacient ne sme povsem dobro videti kaj se notri dogaja. Sprememba, ki jo opaziš je le v količinic cevk in zdravil, ki ti jih različno prijazne sestre redno menjajo. Po prvi viziti mi je postalo jasno, da se operacija ne bo zgodila hitro oz. da se morda sploh ne bo, saj so vrli možje s stetoskopi ugotovili da sem v bolnico za rutinski poseg prišel prepozno, ter da je varneje in bolj smiselno zadevo zdraviti z antibiotiki. Veselje, da se ne bom znašel pod nožem je bilo precejšnje, zato sem ga moral deliti s sotrpini. Kot se v slovenskem zdravstvu rado zgodi smo bili v sobi za tri štirje – na moji levi je gospod trpel z akutnim zaprtjem (ne verbalnim, saj je imel precej za povedati), na moji desni pa eden za žolčnimi kamni (najprej so mislili, da je le preveč pojedel), drugi pa se je že tri leta vlačil po bolnicah in končal z amputiranim anusom (brez heca – nisem vedel da je to sploh opcija, a očitno je medicina napredovala; rezultat je stoma, vrečka za iztrebljanje, ki jo zunaj telesa nosiš do konca živih dni). Izrazu veselja je sledila slaba vest, saj sem hitro ugotovil da sem od vseh prisotnih “najmanj” bolan, ter da v primerjavi s tegobami drugih moja patologija deluje kot krajši dietni piknik na račun davkoplačevalcev.

Dnevi v bolnici so bolj kot ne rutina, vezana na vizito, prehranjevanje, menjavo zdravil in jutranjo higieno, vse skupaj pa je za nekaj odtenkov odmaknjeno od realnosti in vrveža vsakdanjosti, z izjemo obiskov, ki so kot nekakšen privid da še obstaja svet izven ustanove. Predvidevam, da je podobno v zaporu in norišnici, le da so sobe obdane z rešetkami oz. z blazinami. Jutranjo higieno v vojaškem slogu sprožijo sestre, ko vdrejo v sobo, prižgejo luči in napovejo menjavo posteljnine, vmes pa se pacient lahko preda higieni. Stopnja slednje je odvisna od razpoložljivih virov in telesne mobilnosti. V kontekstu prvega naj dodam, da brisače v UKC niso samoumevna stvar (imajo pa zato znaten višek posteljnine, v katero se človek lahko za silo obriše), sama kopalnice pa so iz istega leta kot pižame in bolj kot mesto higiene delujejo kot dodatno zdravstveno tveganje. Pri hrani si vezan na strogo dieto, skladno s tvojim zdravstenim stanjem in naključje je hotelo da smo morali biti trije v naši sobi tešči, eden pa se je ob slinjenju ostalih predajal gastronomskim čudesom bolnišnične kuhinje. Eden od sotrpinov je bentil, da bo od direktorja ZZZS zahteval refundacijo, ker ga stradajo. Celoten rutinski cikel pa je podvržen neskončnemu čakanju na konkretno informacijo, nek rezultat, neko dokončno dejstvo – boš operirane ali ne boš, kdaj, koliko časa še itd. Zoprnija medicine je v nedokončnosti, ki je skregana s pričakovanji iz preostalega sveta. Ko človek pelje na servis avto, serviser pove da so fuč zavore, jih popravi in nato naslednjih nekaj tisoč kilometrov nimaš skrbi, stvar je storjena. Pri medicini vsa vrata možnosti ostajajo priprta, vsaka diagnoza je ena od teh in zdravnik ima vedno v rokavu skritih več varjant kaj vse še lahko gre narobe.

Po treh ali štirih dneh rutinske more je šlo moje stanje na slabše. Vročina se je povišala, mojo krvno sliko so na viziti gledali z enakim začudenjem, kot da bi na strehi UKC ravnokar pristal NLP. Nikakor ne dober znak. To klimo je razvedril obisk prijatelja iz nogometa, ki je – nisem vedel – študij medicine uspešno končal kot abdominalni kirurg. Pogledal je moje izvide in me povprašal če želim biti operarian. Kot da bi nekoga po 20 letih zapora spraševal, če želi v striptiz bar. Dejal je, da je v moji trebušni votlini precejšnja drama in da je njegov nasvet, da se vse skupaj sčisti – s predlogom, da to vse skupaj opravi prav on. Fant je izjemen nogometaš, zato sem vedel, da če vsaj približno tako dobro operira kot igra nogomet, da se bom zbudil z vsaj 50% večjim penisom in sterilno trebušno votlino. Niti malo nisem okleval, ko sem podpisal, da se odpovedujem vsem pravicam, ter da moji potomci od klinike ne bodo terjali zadoščenja po sodni poti. Operiran naj bi bil še isto popoldne, zato je bilo pričakovanje na višku!

V UKC je čas – kot v drugih državnih ustanovah – relativen, zato se je popoldanska operacija zgodila ob polnoči. Po srednjeevropskem času. Čakanje na hodniku da “nekdo pride pome” sem doslej že obvladal. Znatno več razburjenja je ponudil spust v drobovje UKC, kjer se nahajajo operacijske dvorane. Tam so me pričakale zamaskirane sestre v drugače obarvanih haljah, ki so me z vso nežnostjo mesarja preložile iz ene postelje na drugo. Od sobe do operacijske sobe sem bil trikrat podvržen kvizu o morebitnih alergijah, preteklih operacijah in dednih boleznih. Na koncu se mi je zdelo da preverjajo če sem trezen. Ker je bila to moja prva izkušnja s splošno anastezijo sem bil neznansko vesel medicinca, ki je bil odgovoren za ta del. Izjemno šaljiv mladenič iz Fužin je pospešeno stresal šale še preden je začel tipati za mojimi žilami. Po žilah mi je spustil meni neznano substanco in sledilo je nič.

Naslednja stvar, ki sem se jo zavedel sta bili dve sestri, ki sta šarili tam kjer ima sicer žena (pod strogo konkurenčno klavzulo) ekskluzivno pravico. Izkazalo se je da vstavljata kateter in da ne gre za kakšno neortodoksno obliko oživljanja. Pogledal sem navzdol in takoj spoznal da se je operacija zapletla saj sem bil precej dobro razrezan in zašit. A občutek je bil fenomenalen – vročina je izginila, bolečine še nisem čutil, vzrok problema pa je bil odstranjen. Transfer na intenzivno nego je bil poslovnega če ne celo prvega razreda, udobje in nega na omenjenem pa prav tako. Za nepoučene – intenzivna nega je Burj Al Arab bolnice, nad enota kjer so nove elektronsko nastavljive postelje, sila prijazne sestre in prav tak tretman. Vse se da, besedica NE ne obstaja le obiski so bolj omejeni. Ko sem prišel k sebi je bil poleg prijatelja prisoten še en zdravnik. Eden je bil za uspešno operacijo bojda premalo saj sem imel velikega, slepič namreč. Tudi drugi zdravnik velja za izjemnega nogometaša, zato si nisem upal sleči hlač da me ne bi kaj udarilo v glavo. Bivanje na intenzivni negi je navzlic sedmim zvezdicam postrežbe totalno razčlovečenje. Priklopljen sem bil na vse (razen na internet), iz mene pa je šlo več cevi kot iz centralnega ljubljanskega vodovoda. Prepuščen sem bil na milost in nemilost osebju, ki je svojo nalogo opravljalo s tako predanostjo, da me ni niti malo sram priznati trenutka ali dveh, ko mi je na lice pritekla solza globokega spoštovanja. Za nekaj sto evrov mesečno so sestre in bratje medicine pripravljeni storiti vse, često stvari, ki ne sodijo v opis njihovih delovnih nalog, zato da trpečim povrnejo tisto malo človečnosti ki jo je bolezen odvzela. Ob misli, da se birokrati na drugi strani zdravstvenega sistema ukvarjajo s tem kako jim poklestiti že tako nizke plače mi je večkrat postalo slabo.

Rehabiltiacija je bržkone najzahtevnejši del bolezni ali poškodbe. Je dolgotrajna, potencialno posejana z nepredvidiljivimi zapelti. Vsak izlet na WC je kot ekspedicija v Ande – zahteva podobno količino moči, s katetrom, drenom, infuzijo pa tudi enako količino prtljage. Na momente sem si želel da bi obstajale medicinske šerpe. Streznitveni moment po posegu se ponavadi zgodi na treh točkah – prvo, ko zdravnik poda oceno uspešnosti posega in stanja po njem. Tu zopet zaskeli nedokončnost in negotovost, izražena s povedmi kot so :”Kaže dobro, a lahko se zgodi, da se zaplete, kar ne bo dobro.” Zdi se, da je bil optimizem popolnoma odstranjen iz medicinske stroke in terminologije. Drugi šok je selitev iz intenzivne nege nazaj na običajni oddelek. Luksuz sedemzvezdičnega hotela iz Dubaia zamenja domačnost študentskega hostla v predmestju Kabula. Tretja streznitev pa je bolj duhovne narave – ta je razlog zakaj menim, da je bolnišnična izkušnja koristna za slehernika.

Dolgotrajno ležanje ponuja veliko časa za razmislek – o drugih, o sebi, o življenjskih prioritetah in pomenu. V deliriju visoke vročine sem načrtoval in podoživel lasten pogreb. Morda zveni suicidno, a izkušnja je bila – kot tudi celotna bolnišnična epizoda – izdatno osvobajujoča. Neizogibno se zaveš, da je večina stvari v življenju zelo zelo nepomembnih. Sosed ima boljši avto ? Pa kaj. Sodelavec je bolj priljubljen pri šefu ? Koga briga. Plača je manjša kot pred letom. Brezveze. Samo še ta projekt končam in odpotujem za 14 dni na Tajsko, nato bom srečen. Čista bajka. Tipične “zemeljske” skrbi odpadejo kot jesensko listje. Katarzično poležavanje v bolnici te pahne v zavedanje, da je vse začasno. Danes si, jutri te ni. Vse je začasno – začasna je bolečina, začasno je olajšanje.

Začasen je nasmeh, začasne so solze. Začasen je strah, začasen je pogum. Skupinsko bivanje v bolnišnični sobi človeški ego sklofta v redko obiskano realnost in ti da vedeti, da še zdaleč nisi edini, ki ima težave. Več kot to – mnogi imajo večje kot ti in morda naslednjega novega leta ne bodo dočakali.

Najmanjši skupni imenovalec je človečnost, ki ob odsotnosti vse nepotrebne prtljage zasije v vsej lepoti. Hkrati spoznaš tudi kdo so tvoji prijatelji, ki se že prvi dan gnetejo v omejene termine za obiske in te avtentično bodrijo v soočenju z negotovo usodo. Neizpodbiten dokaz, da je edina vredna investicija v življenju tista v odnose, ki so najtrajnejša realnost v tem zelo začasnem svetu.

Ljubezen, prijaznost in zavedanje, da je to edino pomembno je pot do nesmrtnosti.