RAZISKOVALNA SKUPINA KATEDRE ZA DRUŽINSKO MEDICINO – DOSEŽKI DO LETA 2010

V raziskovalni skupini Katedre za družinsko medicino je registriranih 23 raziskovalcev.

Pet raziskovalcev sodeluje v raziskovalnem programu »Raziskave na področju javnega zdravja«, ki ga izvajamo v sodelovanju s partnerskimi raziskovalnimi organizacijami:

Inštitutom za varovanje zdravja Republike Slovenije

Zavodom za zdravstveno varstvo Ljubljana ter

Inštitutom Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Na Katedri za družinsko medicino smo izvajali 1 temeljni, 5 aplikativnih in 1 ciljni raziskovalni projekt ter več projektov, ki kih razpisujeta Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana. Naši raziskovalci so bili vključeni tudi v številne raziskovalne projekte drugih ustanov (20 domačih ter 5 tujih projektov, od tega 1 projekt FW5).

Rezultati raziskovalnega dela se kažejo v številnih objavah v revijah s faktorjem vpliva (v zadnjih 5 letih 87 znanstvenih prispevkov in okrog 960 objav, pomembnih za stroko). Citiranost raziskovalne skupine v zadnjih 5 letih znaša 325 čistih citatov.

Član naše raziskovalne skupine, predstojnik Katedre za družinsko medicino, prof. dr. Igor Švab, je odgovorni urednik revije Zdravstveno varstvo, ki je pod njegovim vodstvom od leta 2009 na seznamu SSCI. Naš raziskovalec, dr. Josip Car, je sodelavec Cohranove zbirke.

Glavne teme dosedanjih raziskovalnih prizadevanj raziskovalcev Katedre za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani so bile:

-   razvoj teorije družinske medicine in metod izobraževanja na tem področju

-  kakovost v družinski medicini

-  duševno zdravje (napoved depresije)

-  samo-zdravljenje in komplementarne metode med bolniki na primarni ravni

-  stopnja vključenosti bolnikov v lastno zdravljenje in vpliv na njihovo večjo osveščenost in opremljenost za spoprijemanje z zdravstvenimi težavami

-   preprečevanje in obravnava alkoholizma

-  uporaba motivacijskih tehnik in

-  vloga družinske medicine pri prepoznavanju znakov nasilja v družini (oblikovanje sistema presejanja za nasilje).

Raziskovalci raziskovalne skupine so dosegli pomembne uspehe pri raziskovanju na področju nujne medicinske pomoči, spletnega svetovanja, etičnih vprašanj in preventive kardiovaskularnih bolezni, v zadnjem času pa tudi na področju genetike, predvsem genetskega svetovanja. Slovenska družinska medicina je na področju urgentne medicine v svetovnih merilih ena od vodilnih struktur na področju kapnometrije/kapnografije v pred-bolnišničnem okolju.

Raziskovanja na tem področju so omogočila prepoznavnost slovenske medicine v svetovni javnosti, kot rezultat so številna vabila na različna srečanja in objava prvega učbenika s področja kapnografije.

Kapnometrija je bila vključena tudi v raziskavo o eritropoetinu pri kardio-pulmonalnem oživljanju, ki je bila leta 2008 nagrajena kot najboljše raziskovalno delo na področju oživljanja s strani American Heart Association na kongresu v New Orleansu.

Metodologija, ki smo jo vpeljali, je sprejeta v svetovni strokovni javnosti kot standard. To metodologijo razvijamo še naprej v obliki prospektivnih študij, ki bodo vključene v nova svetovna priporočila na področju oživljanja in urgentne oskrbe 2010.

RAZISKOVALNA SKUPINA KATEDRE ZA DRUŽINSKO MEDICINO – PEDAGOŠKO DELO RAZISKOVALCEV

Na Katedri so trenutno pedagoško aktivni trije profesorji in štirje docenti. Leta 2009 so se na Katedri za družinsko medicino pod mentorskim vodstvom naših raziskovalcev usposabljali trije mladi raziskovalci. Na zadnjem razpisu ARRS pa je bil naši raziskovalni skupini dodeljen še en mladi raziskovalec, ki se bo začel usposabljati v letu 2010.

Prof. Švab je vodja doktorskega študija javnega zdravja na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ostali raziskovalci pa so vključeni v podiplomsko izobraževanje tako na Medicinski fakulteti v Ljubljani kot tudi na Medicinski fakulteti v Mariboru, na med-fakultetni univerzitetni podiplomski študij ljubljanske Ekonomske fakultete, na podiplomski študij Visoke šole za zdravstvo Univerze na Primorskem v Izoli, Fakultete za varstvoslovje Univerze v Mariboru ter mariborske DOBA fakultete.

Doslej je pod mentorstvom raziskovalcev Katedre za družinsko medicino doktoriralo 10 in magistriralo 25 podiplomskih študentov. Naši raziskovalci so bili mentorji tudi pri številnih specialističnih (64) in diplomskih nalogah (55).

RAZISKOVALNA SKUPINA KATEDRE ZA DRUŽINSKO MEDICINO – DELO, USMERJENO V SKUPNOST

Kampanja edukacije laikov na področju Temeljnih postopkov oživljanja – narejen je film ki ga predvajajo različne TV, predvajan je tudi v javnih prostorih; na področju Maribora in okolice so distribuirane zloženke. Za strokovno javnost smo izdali priročnik Nujna stanja.

Edukacija pri projektu Za življenje v sodelovanju s študenti Medicinske fakultete Univerze v Mariboru poteka v številnih slovenskih krajih s poudarkom na zgodnjem prepoznavanju srčnega zastoja in takojšnjem ustreznem ukrepanju.

Pripravili smo zbirko Diagnostične preiskave za vsakdanjo rabo, v kateri zdravniki najdejo 100 opisov različnih diagnostičnih preiskav, ki jih bolniku lahko ob samem pregledu natisnejo s priložene zgoščenke. Nedavno pa smo izdali tudi zbirko priročnikov Navodila za bolnike, ki zdravnikom nudijo preverjene informacije za okoli 200 bolezni, simptomov, poškodb ter posebnih stanj, ki jih prav tako lahko ob samem bolnikovem obisku natisnejo s priložene zgoščenke in predstavljajo podkrepitev dobre komunikacije.

Opisani so potrebni diagnostični postopki, načini zdravljenja in informacije, ki jih bolnik potrebuje ob določeni zdravstveni težavi. Celotna tematika zbirke Navodil za bolnike je razdeljena na tri knjige: Simptomi, Bolezni in Poškodbe ter Posebna stanja.

RAZISKOVALNA SKUPINA KATEDRE ZA DRUŽINSKO MEDICINO – NAČRTI ZA PRIHODNJE SREDNJEROČNO OBDOBJE

V prihodnje bomo nadaljevali delo na raziskovalnem programu in raziskovalnih projektih. Nameravamo kandidirati na razpisu za dva nova raziskovalna projekta, posebno pozornost bomo še naprej namenjali objavam svojih znanstveno-raziskovalnih dosežkov ter graditvi ugleda slovenske družinske medicine. Tako bomo še naprej razvijali področje družinske medicine in metode izobraževanja na tem področju z vključevanjem sodobnih konceptov.

Uvajamo sodoben, z informacijsko tehnologijo podprt sistem ocenjevanja kakovosti dela na primarni ravni, s katerim bomo lahko primerjali kakovost dela v Sloveniji in v nekaterih drugih evropskih državah. Sodelovali bomo pri uvajanju pouka o kakovosti v primarnem zdravstvu na vse stopnje izobraževanja zdravstvenega kadra. Nadaljevali bomo tudi z izdelavo standardiziranih vprašalnikov o zadovoljstvu bolnikov v drugih strokah primarnega zdravstvenega varstva.

Pri sodelovanju z bolniki v zadnjem času igrajo pri tem vse večjo vlogo računalniška tehnologija in sodobna komunikacijska sredstva, ki lahko prispevajo k boljšemu zdravju prebivalstva, boljšemu razumevanju bolezni in sodelovanju pri zdravljenju. To področje je bilo v preteklosti slabo raziskano, zato napovedujemo večji raziskovalni angažman raziskovalcev Katedre za družinsko medicino.

Posebno pozornost bomo posvetili predpisovanju zdravil, obravnavi akutnih infekcij spodnjih dihal, zdravstvenim potrebam in kakovosti življenja starostnikov, multimorbidnosti, anksioznosti in depresivnosti.

Pripravili bomo strokovne smernice za obravnavo žrtev družinskega nasilja. Smernice bodo določale postopek obravnave, sodelovanje s strokovnjaki drugih sektorjev, postopek zavarovanja dokazov in sodelovanje v kriznem timu, kadar so žrtve otroci.

Raziskovalna skupina Katedre za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani si bo s svojim delom in znanstvenimi dosežki še naprej prizadevala opozarjati strokovno in laično javnost, pa tudi zdravstveno politiko, na ključne vsebine, ki bi jih morala upoštevati tudi preobrazba osnovnega sistema zdravstvenega varstva v Sloveniji.

Sorodne objave:

• Zdravniki, specialisti, magistri, zobozdravniki… (0)
• 40 urna operacija deklice z 8 rokami (1)
• 15. letnica katedre za družinsko medicino MF v Ljubljani (0)

Slavnostni nagovor ob 15-letnici delovanja Katedre za družinsko medicino na medicinski fakulteti v Ljubljani

prof. dr. Igor Švab, predstojnik Katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani

Osnovna zdravstvena dejavnost je temelj zdravstvenega varstva.

Katedra za družinsko medicino razvija, zagovarja in poučuje sodobna načela primarnega zdravstvenega varstva ter želi sodelovati v konstruktivnem dialogu tudi z aktualno zdravstveno politiko.

Naši argumenti in opozorila so strokovno in znanstveno utemeljeni, predvsem pa usmerjeni v zagotavljanje kakovostne primarne zdravstvene dejavnosti vsem prebivalcem.

Vsaka moderna zdravstvena politika si želi pri načrtovanju sistema zdravstvenega varstva zagotoviti čim boljšo preskrbljenost prebivalstva in takšno kakovost zdravstvene oskrbe, da lahko zadosti potrebam prebivalstva, poveže javno-zdravstveno politiko z osnovno zdravstveno dejavnostjo ter oblikuje dovolj prožen in učinkovit nadzor nad zdravstvenim sistemom.

Pred 30 leti se je prvič pokazalo, da je osnovna zdravstvena dejavnost ključnega pomena za zdravje prebivalstva. Na mednarodni konferenci v Alma Ati pod pokroviteljstvom Svetovne zdravstvene organizacije in UNICEFa leta 1978 so se države podpisnice izrekle, da si bodo prizadevale zagotoviti socialno pravičnost, pravico do zdravja vsem, sodelovanje in solidarnost. Trideset let kasneje te ideje zvenijo kot utopične sanje minulega socializma, kar je velika škoda, saj je zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebno osnovni zdravstveni dejavnosti nameniti pravo pozornost.

V marsikateri državi v ospredje interesa prihaja komercializacija, potrošništvo in želja po zaslužku, ne glede na to, da so takšne usmeritve dokazano škodljive za zdravje ljudi. Svetovna ekonomska kriza je te težave samo poslabšala. Zdravstveni sistemi postajajo vse manj pravični. Ogrožajo jih poudarjanje specialistične zdravstvene oskrbe na račun primarne, osredotočenost zdravstvene politike na kratkoročne cilje na definiranih in ozkih področjih, predvsem pa prepuščanje ključnih strateških odločitev času in komercializaciji.

Vse to vodi do delovanja t.i. zakona obratne oskrbe, ko tisti, ki zdravstveno oskrbo najmanj rabijo, dobijo največ, najbolj potrebni pa najmanj zdravstvene oskrbe, ki je za bolnike draga, kar je tudi v razvitih državah (najbolj znane so ZDA) povzročilo obubožanje bolnikov. Več kot 100 milijonov ljudi letno obuboža zato, ker si ne morejo privoščiti zdravstvene oskrbe. Nepravični zdravstveni sistemi se kažejo v razdrobljeni zdravstveni oskrbi, ko se bolniki izgubljajo v labirintu pogosto nepotrebnih diagnostičnih in terapevtskih postopkov. V nerazvitih državah pa so včasih zdravstveni sistemi tako slabi, da ne zadoščajo niti osnovnim standardom higiene (t.i. nevarna medicina). Neustrezno financiranje daje prednost specialistični oskrbi pred osnovno.

Izvori težav sedanje organizacije zdravstvena varstva so neustreznost bolnišnic, razdrobljenost in komercializacija zdravstva. Vendar uporabniki zdravstvenih storitev niso več pripravljeni sprejemati zdravstvenega varstva kot usluge, ki se jim nudi, ampak odločno zahtevajo kakovost in sodelovanje. Zato bi se morali zdravstveni sistemi preusmeriti v osnovno dejavnost.

Če je nekoč osnovna zdravstvena dejavnost na lokalni ravni zagotavljala osnovno zdravje za revne, se usmerjala na ogrožene skupine prebivalstva, izbrane bolezni ter se ukvarjala s higieno in zdravstveno vzgojo, ob uporabi preprostih tehnologij, centraliziranem vodenju in stalnem zmanjševanju stroškov predstavljala poceni antitezo bolnišnice, bi morala primarna zdravstvena dejavnost v 21. stoletju zagotavljati dostop vsem, se ukvarjati s celotno populacijo in vsemi boleznimi, temeljiti na sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in civilno družbo, zagotavljati promocijo zdravja in koordinacijo zdravstvene oskrbe ob uporabi sodobnih tehnologij, ob tem pa delovati ekonomsko učinkovito ter pregledno nadzorovati porabo virov.

Takšno zdravstveno varstvo bi s celovitim pristopom zagotavljalo oskrbo, usmerjeno k človeku, delovalo po principu kontinuitete in osebnega stika ter odgovorno skrbelo za zdravje celotne populacije. Vse to terja reorganizacijo zdravstvenih ustanov in njihove dostopnosti, ustrezno kadrovsko politiko in popolnitev ter strokovni nadzor. Le tako bi lahko osnovno zdravstvo delovalo kot stičišče koordinacije zdravstvene oskrbe.

Premik od tradicionalnega do primarnega zdravstvenega varstva je zapleten proces. Če želimo spremljati, kako zdravstveni sistem dejansko deluje, si lahko pomagamo z nekaj preprostimi vprašanji o organizaciji in obsegu storitev:

Ali ima prebivalstvo največ stikov z zdravstveno dejavnostjo na osnovni ravni?

Ali so zdravniki v osnovni dejavnosti odgovorni za populacijo?

Ali ima osnovna dejavnost moč, da koordinira zdravstveno oskrbo in prispevke posameznih specialističnih strok tako, da ima na voljo denar in administrativno podporo?

Ali obstojajo dokazi, da se usmerjenost v posameznika izvaja in spodbuja?

Ali se obseg storitev zdravnika v osnovni dejavnosti širi ali oži?

Ali se zbirajo informacije o bolniku skozi celo življenjsko obdobje?

Ali zdravniki poznajo svoje kliente in obratno – ali je osnovno zdravstvo enotno vstopno mesto v zdravstveni sistem?

Odgovori na ta vprašanja bi morali usmerjati zdravstveno politiko.

Ob tem je treba vzpostaviti sistem nadzora nad izvajanjem osnovne zdravstvene dejavnosti, ki ne bi bil samo administrativen, ampak predvsem strokoven. Takega znanstvenega pristopa je malo, čeprav se v zadnjem času povečuje. Ne glede na to je zanimivo, da industrija, ki trenutno porabi 8,6% BDP, investira tako malo v analiziranje najbolj učinkovite strategije: osnovne zdravstvene dejavnosti.

Slovenska družinska medicina je lahko vzor razvitemu svetu, ko gre za izobraževanje zdravstvenih kadrov, mrežo ustanov na osnovni ravni in akademski razvoj stroke. Tu dosegamo in marsikdaj presegamo evropsko povprečje.

Učitelji naše Katedre so gostujoči in vabljeni predavatelji na medicinskih fakultetah v Srbiji, Hrvaški, Makedoniji in Črni gori. Katedra za družinsko medicino je sodelovala pri pripravi nacionalne strategije uvajanja družinske medicine v Makedoniji, v Črni Gori vodimo šestletni (2005-11) projekt doedukacije zdravnikov, za Turčijo pripravljamo program uvajanja specializacije družinske medicine, za Armenijo pa sistem nadzora takšnega programa. V podobnem petletnem projektu smo sodelovali v Gruziji ter vodili doedukacijo zdravnikov tudi v Estoniji.

Očitno nas v tujini cenijo ter nam priznavajo kompetentnost.

V Sloveniji bi lahko brez večjih težav že uresničili načela primarnega zdravstvene varstva, saj je naš zdravstveni sistem relativno dober. V marsičem se je uspel izogniti težavam, s katerimi so se soočile nekatere tranzicijske države. Kljub temu je potrebno, da se razvija naprej in v pravnih in organizacijskih aktih zagotovi možnosti, ki jih ponuja nova paradigme Svetovne zdravstvene organizacije.

Da bi to dosegli, je potrebno sodelovanje stroke, politike in akademskih inštitucij. Zato si kot vodilna izobraževalna institucija prizadevamo za sodelovanje z zdravstveno politiko in izvajanje politike na lokalni ravni, spremembe v financiranju, informatizacijo, spreminjanje organizacijskih struktur ter vertikalno povezovanje.

Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani je v svojem 15-letnem delovanju prevzela vodilno strokovno in akademsko vlogo v Osrednji, JV Evropi in na Balkanu, kjer kot svetovalci, učitelji, mentorji in supervizorji sooblikujemo sodobne sisteme primarnega zdravstvenega varstva. Želeli bi si tako delovati tudi v domovini, saj smo najprej in predvsem zavezani skrbeti za blagostanje slovenskih bolnikov.

Sorodne objave:

• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (2)
• Pridobivanje krvotvornih matičnih celic – zdravljenje in zdravstvena nega bolnika ob presaditvi KMC (0)
• Utrinki iz sodobne parodontologije za zobozdravnike (0)

Multimedijski zdravstveni portal  Zdravstvena.info  CentrSource je skupen projekt skupine  Studio Moderna in portala Zdravstvena.info.

Je PRVI lokalni in globalni iskalnik, ki povezuje ponudnike in potrošnike, po principu odprtega trga.

Z uporabo CentrSource portala se izognete bombardiranju s številnimi nepomembnimi informacijami in oglasi kar se zgodi največkrat, ko nas ti NE zanimajo. Predstavljajte si dobro ponudbo avtomobila, ko mrzlično kupujete nov avto in ne ko brskate po novičkah in vas zmoti ogromen oglas, ki prileti na sredo ekrana.

S CentrSourcem sami poiščete le tiste informacije, ki so za vas pomembne in uporabne. Na enostaven, predvsem pa varen in zanesljiv način dostopate do ponudb, ki vas zanimajo, saj si lahko s par koraki sami ustvarite nakupovalni iskalnik po meri. Ustvarite si svoje zavihke in nakupovalne spiske, imenovane »Paneli«, naročite se na prejemanje ponudb, ki zanimajo vas, glede na kategorijo ali ključne besede, komentirajte, ocenjujte in pomagajte tudi ostalim, ki nakupujejo.

Na spletnem nakupovalnem iskalniku preko 4000 podjetij ponuja več kot 45.000 izdelkov in storitev, v ponudbi pa je vedno več ekskluzivnih nakupnih priložnosti, ki jih najdete samo na CentrSource.si.

Za uporabnike CentrSource portala veljajo ekskluzivne ponudbe, ki jih oglaševalci pripravijo posebej za vas. Vse zveste registrirane uporabnike CentrSource nagrajuje s Point$i, sodelovanjem v zanimivih nagradnih igrah in jih redno obvešča o zanimivih ponudbah.

CentrSource ponuja pametno nakupovanje, ki vam omogoča, da prihranite in ste za to še nagrajeni.

Kadar se odločite za nakup v kateri izmed e-trgovin, imate veliko možnosti, da zaslužite še dodatne Point$e.

Po opravljenem spletnem nakupu za izdelke na Centrsource strani bodite pozorni na Point$ ikono, saj lahko z nekaj kliki kupite želeni izdelek iz Point$ trgovine.

Dodatne Point$e lahko zaslužite tudi s sodelovanjem v različnih anketah, ki so objavljene v zavihku Moj CentrSource.

Vse kar je potrebno, je le da se na portal prijavite.

Začnite tudi Vi svojo nakupovalno CentrSource izkušnjo. Kliknite tukaj za ogled in prijavo!

Sorodne objave:

• Vabilo k sodelovanju pri ustvarjanju zdravstvenega portala (0)
• Resnica o vitaminih in prehranskih dopolnilih (0)
• S štirimi preprostimi ukrepi lahko podaljšamo svoje življenje za 14 let (0)

Zdravniki in farmacevti med vami zelo dobro vedo, kaj je vrtiljak zdravil.

To je vrtiljak, na katerem se ni preveč priporočljvo znajti, kajti ko si enkrat na njem, je sila težko izstopiti … In čim starejši smo, tem bolj postaja ta vrtiljak nevaren. In pogost. In nor.

Vzemimo na primer Janeza. Janez je dokaj zdrav 50-letnik, ki nima posebnih zdravstvenih težav.

Na sistematskem zdravniškem pregledu pove zdravniku, da mu včasih malce ponagaja prebava … in zdravnik mu napiše recept za zdravilo* famotidin*, ki >pomaga< proti slabi prebavi.

Na videz povsem nedolžno zdravilo. Toda Janez žal ne ve, da famotidin povzroča bolečine v sklepih. Slednje postajajo vedno hujše in vse bolj moteče, zato začne Janez jemati *paracetamol*, da si bolečine olajša.

Tudi paracetamol se mu zdi docela nenevaren, saj je na voljo brez recepta.

Še vedno pa se počuti slabo oziroma se zdaj počuti še slabše. Postane depresiven, kar je prav tako stranski učinek famotidina. Toda Janez

tega ne ve. Prav tako je stranski učinek famotidina to, da mu nenadoma začnejo rasti prsi, težave pa ima tudi s potenco. To dvoje njegove
depresije zagotovo ne olajša. Janez, ki je z razpoloženjem vse bolj na psu, prebere, kako zelo zdravo naj bi bilo *rdeče vino*. Zato vsak dan pri večerji zvrne kakšen kozarček, včasih pa še pri kosilu. Zakaj bi si vino omejeval, če je pa zdravo? Pa še razpoloženje mu popravi.

Vendar pa se Janez ne zaveda, da *paracetamol v kombinaciji z alkoholom* lahko hudo poškoduje jetra. Poleg tega so njegova jetra močno

obremenjena že zaradi prvega zdravila, famotidina, tako da se te poškodbe kaj hitro spreminjajo v kronične. Jetra so sicer organ, ki se izjemno hitro obnavlja in je v nekaj tednih že popolnoma regeneriran.

Vendar tudi jetra ne zmorejo delati čudežev, če morajo nenehno razgrajevati tuje sintetične snovi in alkohol. Zato jetra (ki opravljajo v telesu nad 400 funkcij) v tem stanju nenehnega stresa kmalu omagajo in prenehajo učinkovito izvajati detoksifikacijo organizma. Posledice so takojšnje in uničujoče, zlasti za imunski sistem. Janezovo telo, ki ne zmore več presnavljati strupov, postane nemočna tarča raznih okužb.

Zato mu zdravnik predpiše *antibiotike.*

Antibiotiki zadajo Janezu najhujši udarec od vseh, saj mu dokončno sesujejo že tako načeti imunski sistem. Obenem poškodujejo tudi njegova prebavila ter omogočijo razrast kandide. Zdaj ima Janez žal tudi že kronično vnetje sinusov; zanj mu zdravnik predpiše zdravilo *proti alergijam-antihistaminik*, katerega neželeni stranski učinek pa je,
da Janez kmalu postane tudi vzkipljiv in razdražljiv. Pri tem seveda to zdravilo, antihistaminik, alergij prav čisto nič ne zdravi, le blokira  njihove simptome. Pa še to le v 40 do 60 % primerov, kajti alergije povzročajo tudi druge snovi in ne le histamin. Hkrati so protialergijska zdravila znana po številnih stranskih učinkih,

Tako ima Janez zdaj še glavobole, zvišan holesterol in motnje srčnega ritma. Pogosto ga stiska v prsih, nenehno se znoji, povrnile pa so se tudi prebavne težave, kajti antihistaminik mu je povzročil vnetje želodca. Janez tudi velikokrat bruha, njegov krvni sladkor je precej povišan, ima nenormalno krvno sliko in težave z uriniranjem, zadnje čase pa opaža še, da ima motnje pri koordinaciji gibov in svojega telesa ne obvladuje več popolnoma. In tako naprej … in naprej.

Pravzaprav v njegovem telesu ni več stvari, ki bi delovala normalno. Uradna medicina, v vsej svoji krasoti in veličastnosti.

Verjetno vsak od nas pozna nekaj takšnih Janezov, ki so se zelo hitro spremenili v razvaline. Psihične motnje, izpadanje las, težave z dihanjem, ustne afte, zvišanje telesne teže, nenormalnosti v EKG-ju, okvare vida, gomazenje po telesu, pordelost kože, nočne more, osebnostne spremembe, samomorilne misli . vse to je >normalno< in >sprejemljivo<, dokler >koristi prekašajo tveganje<.

Obstajajo pa še tudi taki stranski učinki, ki jih zdravnik nikoli ne vidi. N.pr., žena Janeza zapusti, ker ne more več prenašati njegovih izbruhov besa in

nenormalnega vedenja. Otroci so se mu odtujili, morda bo izgubil tudi službo, saj je nenehno na bolniški, ko je na delu, pa se nanj ni mogoče več zanesti. Vse zaradi nepomembne težavice s prebavo, ki bi se dala zlahka urediti s kakšnim čajem ali zeliščnim pripravkom, če bi se Janezov zdravnik (ali Janez sam) na to seveda spoznal.

Ne zanašajte se na druge, zanesite se nase in na svoje telo.

Privoščite mu hrano – tisto naravno in brez črtnih kod …

Privoščite mu zdravje, preventivo, gibanje in zdravo prehrano!

Poskrbite za svoj imunski sistem, da bo dolgo ostal krepak in čil!

In za zdravila Vam tudi slišati ne bo potrebno.

OGLEJTE SI ZDRAVSTVENO PREVENTIVO!

Sorodne objave:

• Zdravstveno gradivo in sekcije zbrane na portalu (0)
• Sodobna fizioterapija 2007 (0)

Zveza društev bolnikov z osteoporozo Slovenije s številnimi akcijami, druženji in drugimi dejavnostmi vsako leto skrbi za stalno ozaveščanje o osteoporozi in osebnem tveganju za to bolezen, s katero se v Sloveniji spopada že 140.000 ljudi. Obenem so v zvezi prepričani, da se lahko tudi na drugačen, bolj sproščen način opozori na osteoporozo. Kot dokaz je nastala knjižica Resno in manj resno o osteoporozi, plod literarnega natečaja, ki ga je zveza organizirala v sodelovanju s farmacevtskima družbama Roche in GlaxoSmithKline.

Natečaj se je uspešno zaključil že v začetku oktobra, nato je prispevke pod budnim očesom pregledala komisija. Izbrala je enajst najbolj izvirnih prispevkov, ki so s kančkom humorja prikazali, kakšen je vsakdan bolnic in bolnikov z osteoporozo – da je včasih lahko hudo, da je pomembno imeti ob sebi prijatelje, da se je z osteoporozo treba naučiti živeti.

»Presenetil nas je pozitiven odziv na natečaj, saj smo prejeli kar nekaj izvrstnih prispevkov. To dokazuje, da so bolniki bolezni navkljub v življenju še kako dejavni. Da v sebi skrivajo tudi ustvarjalno žilico, pa so nas prepričale vse zvrsti prispevkov, ki smo jih prejeli -  od pesmi in zgodbic do skečev. Prav s pomočjo truda bolnic in bolnikov je nastala knjižica Resno in manj resno o osteoporozi, v kateri smo podatke o bolezni prepletli z zgodbami, ki so jih bolniki delili z nami,« je povedala predsednica zveze in članica strokovne komisije Duša Hlade Zore.

V knjižici, ki je brezplačna in bo v nadaljnjo pomoč pri ozaveščanju osteoporoze, bodo bralci poleg prispevkov natečaja lahko našli strokovne nasvete o osteoporozi (kaj ta bolezen je, kako jo prepoznati in ublažiti, kako živeti z osteoporozo, s kakšno hrano okrepiti svoje kosti), zanimivosti o tem, kaj znane osebnosti menijo o osteoporozi, poučili pa se bodo tudi o mitih, povezanih s to boleznijo.

Knjižica je torej namenjena tako tistim, ki jih je osteoporoza že doletela, kot tistim, ki se z njo srečujejo le ob pripovedovanju drugih, saj je pomembno o bolezni vedeti čim več. Pomembno je, da se bolezen, ki večinoma prizadene ženske po 65. letu starosti, pravočasno odkrije in zdravi. Osteoporoze sicer ni mogoče ozdraviti, z rednim jemanjem zdravil in zdravim načinom življenja pa jo lahko močno ublažimo in, kar je še pomembnejše, preprečujemo najhujše – osteoporozni zlom.

Seveda je uspešnost zdravljenja v veliki meri odvisna od sodelovanja bolnikov in načina zdravljenja. Zagotovo je želja vsakega bolnika, da zdravljenje čim manj posega v vsakodnevne dejavnosti in omogoča dobro počutje ter občutek neobremenjenosti.

K učinkovitosti zdravljenja lahko pomembno prispeva vsak sam, z rednim in pravilnim jemanjem predpisanih zdravil, rednim gibanjem, pravilno prehrano in dejavnim preživljanjem prostega časa. Zelo pomembno je tudi, da smo pravilno obveščeni in pozorni glede pokazateljev osteoporoze in tovrstnih sprememb ne pripisujemo staranju, kar se žal vse prepogosto dogaja. O vsem tem in še čem se lahko poučite v novi knjižici Resno in manj resno o osteoporozi.

Več informacij najdete tudi na spletni strani zveze: www.osteoporoza.si

Sorodne objave:

• Svetovni dan osteoporoze 2009 (0)

Projekt VIRUS

Naše delovanje je osredotočeno predvsem na dva nivoja: izobraževanje učencev in dijakov o SPO in varni spolnosti na naših delavnicah ter izobraževanje oz. ozaveščanje širše javnosti z vseslovensko akcijo ob 1. decembru – dnevu boja proti aidsu.

Delavnice potekajo tekom celega leta predvsem na osnovnih in srednjih šolah ljubljanske regije ter v nekaterih šolah v domačih krajih izvajalcev. Mladim skušamo na njim čim prijaznejši in nevsiljiv način (t.i. peer education) približati tematiko spolnosti, jih izobraziti o SPO ter o zaščiti pred njimi.

Poseben poudarek je deležna okužba z virusom HIV. Tako vsako leto izobrazimo med 3000 in 3500 mladih.

1. december je mednarodni dan boja proti aidsu.

Na ta dan povsod po svetu potekajo najrazličnejše akcije in programi, ki ljudi opozarjajo na probleme okužbe z virusom HIV in aidsa. V Društvu študentov medicine Slovenije smo se že pred dvanajstimi leti odločili, da tudi mi aktivno pristopimo k boju proti tej bolezni sodobnega sveta.

V ta namen bomo letos že enajsto leto zapored pod novim sloganom Prenašaj sporočilo, ne virusa organizirali akcijo »1. december – svetovni dan boja proti aidsu«.

Vsako leto skušamo v naših aktivnostih dati poudarek na različnih temah, ki se tičejo varne spolnosti. Poleg „obvezne“ tematike HIV-a in aidsa, ki je prisotna na vsaki naši akciji, izberemo še dve drugi, ki pa sta vsako leto različni. Lansko leto smo na tak način opozarjali še na problematiko okužbe z virusom HPV in ljudi aktivno spodbujali k testiranju na spolno prenosljive okužbe (SPO). V letu 2009 si bomo v svojih aktivnostih prizadevali za spodbujanje ljudi k uporabi kondomov, kot tretjo tematiko pa bomo ohranili spodbujanje k testiranju, saj je delež ljudi, ki se odloči za testiranje v Sloveniji še vedno izjemno majhen.

Osrednji dogodek poteka prav na 1. december in je sestavljen iz dveh aktivnosti: izobraževanja naključno mimoidočih na stojnicah in koncerta na Kongresnem trgu. Poleg teh dveh pa akcija vključuje številne druge aktivnosti, ki potekajo pred 1. decembrom in so nujne za njeno kvalitetno in gladko izvedbo.

Prva takšna aktivnost je organiziranje izobraževanja za prostovoljce. Poteka na dveh ravneh, in sicer konec smo oktobra izvedli celotedensko izobraževanje na medicinski fakulteti za ožje sodelavce akcije in nove prostovoljce, ki smo ga zaključili z motivacijskim vikendom. Pri izobraževanju so seveda sodelovali tudi naši strokovni mentorji. V tednu pred 1. decembrom pa smo izvedli še obvezno izobraževanje za ostale prostovoljce, ki bodo sodelovali pri akciji (zveza ŠKIS in ŠOVZ). S tem bomo zagotovili, da bodo informacije, ki jih bodo podajali ljudem, preverjene in točne.

Prvi vikend pred akcijo smo organizirali t.i. Kondomparty. Na tem dogodku se je v avli medicinske fakultete zbralo okrog 200 prostovoljcev, večinoma študentov različnih ljubljanskih fakultet, ki v dveh večerih pripravijo ves potreben material za preostale aktivnosti. Lansko leto smo na tak način pripravili 30 000 malih pentljic, 10 000 velikih pentelj, 10 000 letakov oz. flyerjev, zapakirali 60 000 kondomov v ovojčke, pripravili pa smo tudi material za distribucijo študentskim klubom in ljubljanskim fakultetam ter nekaterim drugim organizacijam.

Sledi organizacija tiskovne konference, na kateri sodelujejo naši strokovni mentorji in predstavniki organizacij, s katerimi bomo sodelovali. Prof. dr. Mario Poljak, vodja referenčnega laboratorija za HIV, bo predstavil najnovejše statistične podatke, Tomaž Vovko bo povedal, kako poteka zdravljenje obolelih, predstavniki ostalih podobnih organizacij pa bodo ponazorili, kako se soočajo s problemi stigmatizacije, SPO in preprečevanjem novih okužb. Tiskovno konferenco bomo izkoristili tudi za promocijo akcije.

Gverila akcija je akcija, s katero bomo 30. novembra ponoči polepili ožji center mesta Ljubljane z velikimi rdečimi pentljami. Ljubljana se bo tako na dan boja proti aidsu prebudila praznično okrašena v rdeče. S tem želimo ljudi predvsem opozoriti na pomen 1. decembra in jih spodbuditi k sodelovanju pri aktivnostih, ki bodo potekale tekom dneva.
1. decembra bomo tekom celega dne (od 9.00 do 17.00) izvajali izobraževanje mimoidočih na stojnicah.

Stojnice bodo postavljene na petih najbolj prometnih lokacijah (City park, Prešernov trg, Bavarski dvor, Maxi market ter železniška postaja), tako da bomo lahko dostopali do čim večje množice ljudi. Izobraževanje bo potekalo z interakcijo po principu vrstniškega izobraževanja, t.j. nevsiljivo, zabavno in preprosto. Ljudi želimo zaplesti v sproščen pogovor o nevarnosti, ki jo predstavljajo SPO, zaščiti in varni spolnosti ter jih na tak način spodbuditi k lastnemu, kritičnemu razmišljanju o teh temah. S tem jim želimo vzbuditi željo po spremembi iz rizičnega spolnega vedenja k varnejšemu.

Zvečer (od 18.00 do 22.00) bomo organizirali še tradicionalni koncert, tokrat na Mestnem trgu. Z nastopom petih popularnih slovenskih skupin (Sons, Aperion, Billysi, Zablujena generacija, Murat&Jose band) želimo pritegniti predvsem mlade, katerim je celotna akcija še posebej namenjena. V premorih med posameznimi skupinami bo povezovalka koncerta (Tina Gorenjak) povzela bistvena sporočila akcije, z različnimi igricami (npr. demonstracija pravilnega natikanja kondoma) pa bo poskušala čim aktivneje vključiti tudi publiko.

Vzporedno z vsemi zgoraj naštetimi aktivnostmi pa od sredine novembra pa vse do vključno 1. decembra poteka tudi oglaševalska oz. promocijska akcija. Na aktivnosti bomo opozarjali preko jumbo plakatov (Epamedia), radijskih oglasov (Radio Aktual), spletne strani, oglaševanjem preko facebooka, deljenjem flyer-jev na fakultetah, oglaševanjem na lokalnih in nacionalnih radijih ter televizijah, s članki v revijah in glasilih študentskih organizacij, natisniti nameravamo 1000 plakatov, ki jih bomo izobesili na različnih oglaševalnih mestih (ŠOU, ŠKIS, zdravstveni domovi, infekcijske in dermatovenerološke klinike, lekarne, ipd.).

Zadnja aktivnost, ki jo izvajamo v Projektu VIRUS,  pa so izobraževanja za potrebe projekta. Tako vsako leto izvedemo izobraževanje za nove člane, kamor povabimo vrhunske slovenske zdravnike iz posameznih področij (infekcije, ginekologija, mikrobiologija, IVZ). Izobraževanje je potekalo prvi teden v novembru in se zaključilo z motivacijskim vikendom. Za potrebe akcije ob dnevu boja proti aidsu pa smo v tednu pred 1. decembrom izvedli obvezno dodatno izobraževanje za vse izvajalce iz partnerskih organizacij. S tem zagotovimo, da javnosti vsi sporočamo enotne, točne in preverjene informacije.

Po izkušnjah iz preteklosti imajo tako prvodecemberska akcija kot tudi delavnice in izobraževanje odličen sloves, ljudje jo dobro sprejmejo, sama tematika je zanje zanimiva, tako da nobena od aktivnosti ni slabo obiskana.

Koncert je odlična priložnost, kjer se združi poučno z zabavnim. Poleg tega na tak način na enem mestu veliki množici posredujemo najpomembnejše informacije.

Najbistvenejše pa je, da so aktivnosti zasnovane tako, da pritegnejo predvsem mlade. Slednji so namreč spolno najaktivnejša populacija, hkrati pa so tudi najbolj dojemljivi za spremembe v odnosu do varne in zdrave spolnosti.

12►

Sorodne objave:

• Ni podobnih objav.

12345►

Sorodne objave:

• Slike rešilca z vklopljenimi opozorilnimi sredstvi (3)
• Rešilci na urgentnih vožnjah v tujini video (0)
• Reševalec oz. biti kanta za vso jezo, slabo voljo in žalost. (1)

Svetovni dan osteoporoze -

tradicionalni dogodek POD ŽAROMETOM tokrat v znamenju razstave “Moj cvetoči vrt”

Ljubljana, 19. oktober 2009 – 20. oktobra že od leta 1997 tudi v Sloveniji obeležujemo svetovni dan osteoporoze. Letos smo pod žaromet postavili vrtove članic društev bolnikov z osteoporozo iz vse Slovenije. Skupaj z Mestno občino Ljubljana in nekaterimi sponzorji smo ob 11. uri na Tromostovju v Ljubljani otvorili razstavo fotografij vrtov iz akcije MOJ CVETOČI VRT. Iz čudovitih posnetkov vrtov so nastali kolaži fotografij, ki smo jih danes predstavili na prostem, naslednja dva tedna pa bodo obiskovalcem na ogled v desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani.

Ocenjujejo, da pride v Evropi vsakih 30 sekund do zloma kosti zaradi njihove poroznosti. Skoraj vsaka druga ženska in vsak peti moški po 50. letu starosti si bo do konca življenja zlomil kost zaradi neprepoznane in nezdravljene osteoporoze. Najpogostejši so zlomi vretenc, kolka ali roke tik nad zapestjem. Najbolj se bojimo zlomov kolka.

Svetovni dan osteoporoze je namenjen opozarjanju na pomen zgodnjega odkrivanja osteoporoze, ker s pravočasnim zdravljenjem lahko odpravimo tveganje za zlome.

“Mednarodna fundacija za osteoporozo, ki povezuje sorodna društva iz preko 90-ih držav po svetu, je za geslo letošnjega svetovnega dne izbrala slogan: STOJ POKONČNO IN POVEJ O SVOJIH KOSTEH. Temu geslu se pridružujemo tudi mi, zato želimo z današnjim dogodkom spet glasno opozoriti na problematiko te bolezni,” je dejala predsednica Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije gospa Duša Hlade Zore, dr. med.

Društva bolnikov z osteoporozo, ki delujejo po celi Sloveniji, so s svojim delovanjem v preteklih 12 letih dosegla zavidljivo raven ozaveščenosti o tej tihi bolezni. Kljub našim aktivnostim pa zlomi vretenc, ki so najpogostejši zlomi zaradi krhkosti kosti, ostanejo v dobri polovici primerov neprepoznani. Zdi se, da se nevarnosti osteoporoze zavemo šele, ko jo postavimo v perspektivo druge bolezni. Namreč: tveganje, da bo ženska umrla zaradi zapletov po zlomu kolka, je enako tveganju za smrt zaradi raka dojka.

Pomembno je, da osteoporozo pravočasno odkrijemo in zdravimo. Zato moramo dovolj zgodaj odkriti zmanjšano kostno gostoto. Merimo jo z napravo, ki deluje na podlagi rentgenskih žarkov (denzitometrija – DXA). Meritev je opravljena v nekaj minutah, je povsem neboleča in zelo natančna. Z meritvijo napovemo, kakšna je pri posamezniku nevarnost zloma. S ponovnimi meritvami lahko ocenimo izgubo kostne mase v določenem obdobju oziroma spremljamo učinek zdravljenja.

Obiskovalci današnjega dogodka so imeli možnost brezplačnega merjenja kostne gostote z ultrazvokom petnice. Gre za metodo, ki ne more nadomestiti merjenja kostne gostote z rentgenskim aparatom (DXA), lahko pa pokaže sum na osteoporozo. V tem primeru se je dobro čimprej odpraviti na meritev, ki bo podala natančne rezultate.

123►

Sorodne objave:

• Pozitiven pogled na osteoporozo (0)

PETICIJA

NASLOVNIKI: Ministrstvo za zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Urad varuha človekovih in otrokovih pravic, vsa slovenska javnost

Zahtevamo:
1. Da se težkemu alergiku,  prizna status kroničnega bolnika,  ki za nadzor svojih težav NUJNO potrebuje ustrezno prehrano in ustrezne bivalne pogoje.

2. Da se TAKOJ PREKLIČE UREDBO, ki staršem nalaga plačevanje 50% vrednosti predpisanega nadomestka. Starši smo pripravljeni kriti stroške v vrednosti običajnih mlečnih formul (Aptamil, Humana ipd), nikakor pa ne 4 -5x višjih stroškov. Otroci, ki jim je npr neocate predpisan, so šli skozi najmanj 3 komisije, ki so jim nadomestek predpisale, ne kot nek luksuzni dodatek, ampak kot osnovno, nujno potrebno, živilo.

3. Da se enemu od staršev težkih alergikov, ki je zaradi obsega in teže otrokovih alergij prisiljen ostati doma in mu zagotavljati ustrezno nego in varstvo, uredi status, da ima možnost biti zaposlen kot negovalec svojega otroka. Otroka s težko obliko alergije je nemogoče vpisati v vrtec ali katerokoli drugo obliko kolektivnega varstva, še posebej je to nemogoče za vse starše, ki ne živimo v Ljubljani, saj vrtcev, ki bi omogočali ustrezne bivalne pogoje, hrano in nadzor na takimi otroki, enostavno ni. Če otrokovo stanje dopušča, da se ob dodelitvi ustrezno usposobljenega spremljevalca otrok vključi v vrtec, lahko starši izberejo tudi to možnost.

4. Da se šolarjem od  6. do 10. leta, ki bi imeli status težkega alergika, zagotovi spremljevalca v šoli in na vseh obveznih dejavnostih, ki jih šolski program predpisuje (tabori, šole v naravi ipd). Spremljevalec je lahko tudi starš ali pa druga oseba, ki mora imeti ustrezno znanje s področja preventive alergij, hkrati pa mora znati nuditi prvo pomoč oz. mora znati ukrepati v primeru pojava hude alergijske reakcije.

5. Da se vsem težkim alergikom-šolarjem, dijakom in študentom zagotovijo ustrezni bivalni pogoji in prehrana, tako v šolah kot tudi na dejavnostih, ki so se jih v skladu z učnim programom obvezani udeleževati – tabori, šole v naravi ipd. V Sloveniji bi nujno moral obstajati vsaj en kraj, ki bi bil opremljen alergikom primerno, ki bi zagotavljal ustrezno prehrano in bi v njem alergiki (učenci, dijaki in študentje!)  opravljali svoje učne obveznosti, saj velika večina običajnih lokacij za razne šole v naravi ne zagotavlja nikakršnih pogojev za alergike.

6. Da ima težak alergik pravico do višjega dodatka za nego, saj so stroški prehrane brez jajc, mleka, glutena, soje, brez konzervansov in drugih aditivov, naravnost enormni. 97 eur, kolikor otroci, ki so alergični na tri bistvena živila (KM, jajca, pšenico) prejemajo trenutno, ne pokrije niti mesečnih stroškov za kruh!

7. Da se subvencionira oz. ne obdavčuje tudi hrana, ki ne vsebuje mleka, soje in jajc in ne le hrana brez glutena za celiakaše.

8. Da se po VSEH SLOVENSKIH BOLNIŠNICAH zagotovi ustrezna dietna prehrana alergikom VSEH STAROSTI in doječim materam, ki so z otrokom vred na dieti.

9. Da se naredi bistveno več za seznanjanje javnosti s problemom hudih alergikov in se ustvarja klimo, ki bo na težke alergike gledala kot na bolnike, ne pa kot na razvajence, ki si nekaj izmišljujejo.

Peticijo podpišite na: http://tezkialergiki.weebly.com/peticija.html

So alergiki bolniki ali komplikatorji?

Pa vas sprašujem spoštovani strokovnjaki:

1. So za vas težki alergiki „presranci“ in scrkljanci, da jih tako obravnavate?
2. Zakaj so alergiki neka “3. klasa” v tej naši državi?
3. So si alergiki sami krivi svoje usode, si sami izmišljujejo svoje omejitve, da so deležni tako
mačehovksega odnosa?

Celiakaš recimo, ki ima eno samo skupino živil, ki se jim mora ogibati, dobi enak dodatek, kot težak alergik, ki se poleg glutena ogiba še jajcem, mleku, skupinam mesa, soji ipd. Celiakaš ne doživi alergijskega šoka, če gluten vdihne, moj otrok pa jo – ker je težak alergik!  Seveda je vsaka kršitev diete pri celikašau drugačne vrste šok za njegovo telo in je dieta zanj absolutno nujno potrebna.  Nikakor nočem omalovaževati celiakije kot hude kronične bolezni,  res ne,  vendar  je širši publiki vsaj malo bolj znana, zato vlečem vzporednice z njo.  Celiakaš gre lahko v vrtec in šolo, ki sta jim dolžna zagotavljati utrezno prehrano, moj otrok ne more, če mi je njegovo življenje drago.  Brezglutenska prehrana je oproščena vseh dajatev, prehrana brez ostalih alergenov pa ne. Zakaj?! Stroški prehrane v naši družini so brez plačevanja neocate ENORMNI. Za 100 gr piškotkov, ki jih otrok sme jesti, dam med 3 in 6 eur. Za 400 gr najcenejšega kruha, ki je garantirano brez KM, jajc in glutena, okoli 4 eur. Za 100 gr mueslijev 3,50 eur, za 100 gr testenin med 2,50 in 4 eur itd. Če smo prej za hrano za 2 odrasla in 1 otroka porabili okoli 350 eur mesečno, je zdaj ta strošek za 2 odrasla in 2 otroka med 800 in 900 eur – brez kakšne izbirčnosti in „crkljanja“ in ob dejstvu, da kar se le da, pridelamo sami na svojem mini vrtu. K temu naj zdaj dodam še 5 škatel neocate mesečno, se pravi v povprečju okoli 130 eur?  Kje naj jih vzamem??

Vsaka od prizadetih skupin ima svoje pravice: gluhi dobijo slušni aparat, obstajajo vrtci in šole zanje, surdopedagogi, spremljavalci, ki jim olajšajo življenje in izobraževanje, integracijo v družbo. Slepi imajo svoje ustanove, pripomočke za branje, usposabljanje, strokovnjake, ki se spet trudijo za njiho integracijo in polno življenje. Gibalno ovirani dobijo spremljevalca, ustrezen pripomoček, specialnega pedagoga, delovnega terapevta, duševno prizadeti imajo spet razne oblike varstva, usposabljanja – in da se razumemo! – EDINO PRAV JE TAKO!!! Tega verjetno ne morem dovolj poudariti!

Starši težkega alergika smo za vse, POPOLNOMA ZA VSE, sami; z vsemi stroški, z vsemi problemi, z neurejenim statusom, z nesprejemanjem v družbi, ko ne moremo na  izlet, na dopust, če ne tovorimo s seboj celo prikolico nujnih zadev, ko ne moremo v restavracijo na kosilo, ko otroku ne moremo prirediti praznovanja, če ga ne priredimo doma, ko imamo težave v bolnišnici ob nujnih stanjih, ker STROKOVNEMU (!!) kadru ni jasno, da je mešanje „čiste“ in „nečiste“ hrano z isto žlico lahko usodno!

Moj otrok nima pravice ne do spremljevalca, ne do nobene druge oblike pomoči,  nima pravice do nobenega pripomočka – edini bonus, ki ga je ob 97 eur mesečno imel, je bil neocate – in še tega ste mu vzeli! Da otrok neocate dobi, mora iti skozi najmanj 3 sita – kar pomeni, da zdravstvena zavarovalnica potemtakem svojim lastnim strokovnjakom ne zaupa in ne verjame?! Ali pa pojma nima, kolikšno finančno breme ste poleg že obstoječega zvalili na rame staršev? Se zavedate, koliko otrok bo ostalo brez neocate (in verjetno tudi drugih, četudi cenejših, formul), ker starši bremena ne bodo zmogli in bodo otroci pač pili razne riževe napitke, ki ne vsebujejo ničesar, kar otrokov organizem še nujno potrebuje za zdrav razvoj.  Zdaj varčujete na njihovih hrbtih, ko bodo anemični, osteoporzoni, ko se bodo pojavile še druge bolezni, pa bodo spet prejemali preparate na recept in stroške zavarovalnice – kje je tu računica? Mar mora v tej državi človek res najprej umret za to, da se mu pomaga? Mu je greh pomagati, dokler rabi malo in se raje čaka, da rabi več? Resnično ne razumem te logike.

Začelo se je z dermatitisom in drisko

Alergije so se najprej kazale v obliki atopijskega dermatitisa. Prizadeta je bila predvsem koža obraza, rokic, pod koleni in komolci. Dobila sva Claritine sirup, Elocom kremo ter negovalno mazilo. S tem se je sicer dalo nekako vzdrževati stanje kože, naše težave pa se še niti začele niso zares. Prenehali smo uporabljati vsa mila, šampone, mehčalce,  ter pričeli z uporabo najbolj blagih detergentov in dvojnim splakovanjem oblačil. To nam je nekako pomagalo vzdrževati znosno stanje. Ob prekrških, ki so bili seveda največkrat nenamerni, se je spraskal tudi do krvi. Še vedno sva se zjutraj in zvečer dojila, tako da mleka še nisem dodajala, le ostalo hrano. Pri njegovih devetih mesecih pa moje mleko ni več zadostovalo.

Preizkusili smo vse takrat dostopne mlečne formule, tudi Pregomin, a po vsaki je bilo slabše. Atopijskemu dermatitisu se je pridružila še driska. Blato je odvajal večkrat dnevno. Bilo je obilno, penasto, smrdeče, s koščki neprebavljene hrane, ob vsakem odvajanju je prišlo skozi plenico. Tako ga je bilo potrebno vsakič celega preobleči, oblačila oprati s sredstvi za odstranjevanje madežev, ker jih običajni detergent ni odstranil, nato vse skupaj ponovno oprati z njegovim detergentom in obvezno dvakrat splakniti.

Potem smo pri alergologinji izvedeli, da obstaja še ena formula: Allernova. Poizkusili smo, pa se driske niso ustavile – a vsaj dermatitis se ni slabšal. In ker je nekaj moral jesti, je bila Allernova še najboljša izbira. Tako so postale bolj problematične driske, pridružila pa se je še neješčnost in stagniranje teže. Ko je bil star leto dni je tehtal 10kg, leto kasneje, ob dopolnjenem 2. letu, pa še vedno 10kg.

Ko je otrok prešibak, da bi shodil

Razen atopičnega dermatitisa se je do 1. leta razvijal popolnoma normalno. Pri 6. mesecih je samostojno sedel, pri 9. mesecih je preplezal celo stanovanje. Potem se je ustavilo. Začel se je postavljati na nogice, vendar se je po dveh korakih sesedel. Pričelo me je skrbeti, da je mogoče kaj narobe z mišicami, vendar je uspel »shoditi« 14 dni pred dopolnjenimi 18. meseci: naredil je dva, tri korake in se kar sesedel, ker ni imel moči, da bi se obdržal na nogah.

Posledično se mu je poslabšal imunski sistem. Ves čas je bil bolan, nato še manj jedel in še bolj izgubljal na teži. Preboleval je pljučnico za pljučnico, tako da smo na lastne stroške nabavili inhalator, vlažilec zraka in ionizator. Tako tudi ni bilo priložnosti za cepljenje OMR po programu. Pri alergološkem testiranju na cepivo OMR so bili kožni testi pozitivni, zaradi česar se je cepljenje prestavilo. V iskanju rešitve smo se obrnili tudi na alternativno medicino – bioresonanco, a po desetih obiskih smo terapijo zaključili, ker ni bilo učinka.

Lakota kot način obrambe

Sinovo hranjenje je postalo nočna mora. Zavračal je vse. Svetovali so nam Pedisure (visokokalorična hrana, pakirana v približno 200 ml pločevinki, ena stane 3 €), a vanj nismo spravili niti 2 žlici. Postavili so mu diagnozo malabsorbcija, težave pa naj bi bile povezane z alergijo na hrano. Pri vsakem testiranju se je spisek živil, na katera je bil alergičen, daljšal. Potem sem ob prebiranju literature zasledila celiakijo, zato sem samoiniciativno uvedla še brezglutensko dieto. Tako je ostalo zelo malo živil, ki jih je lahko jedel, bila pa so draga in težko dostopna, saj jih lokalne trgovine nimajo. Ampak se je izplačalo, saj se je blato sformiralo.

Vmes smo dobili datum za gastroenterološki pregled. Opravili so gastroskopijo in kolonoskopijo. Ker ni bilo več driske, sem pričakovala dober rezultat, a izkazalo se je, da je sin alergičen tudi na riž in sojo, ki sta poleg koruze glavni sestavini v brezglutenskih izdelkih. Tako so nam ostala le brezglutenska živila iz koruze. Sestavljanje jedilnika je postalo prava nočna mora, za namenček pa so nam potrdili alergijsko enteropatijo ter eozinofilni ezofagitis.

Ker je bil sin v varstvu pri babici, ki je imela strašne težave s hranjenjem, sem se odločila, da ostanem doma. Bil je namreč že povsem oslabel, imunski sistem porušen, lotevala so se ga razna obolenja. V njegovem prebavnem sistemu (od požiralnika do želodca, v tankem in debelem črevesu) so se pojavljale alergijske reakcije podobne atopičnemu dermatitisu (odpirale so se rane). Vsak grižljaj mu je povzročal nepredstavljive bolečine. Tedaj sem spoznala, zakaj nikoli v življenju ni rekel, da je lačen.

Pri posvetu z gastroenterologom sem bila postavljena pred dejstvo, da je zanj edino zdravilo posebna prehrana, ki bi sanirala že nastale poškodbe prebavil. Izključno uživanje posebne formule Neocate ali Elemental bi omogočilo, da se sluznica zaceli. Nato bi postopno uvajali živila ter preverjali prisotnost alergijskega vnetja z gastroskopijo in kolonoskopijo vsakih 8 tednov. Ob tem je omenil, da elementarna prehrana ni dobrega okusa. Zaskrbelo me je, kako naj sina pripravim do tega, da bi popil kar 1500 ml tega hranila, saj je bil zelo neješč. Seznanil me je s tem, da v kolikor otrok ne je, ostane še prisilno hranjenje po nazogastrični sondi. Ob tem me je kar stisnilo, saj sem slutila, da bo to za nas edina rešitev.

Nemočnemu je tudi cevka rešitev

Kupili smo posebno prehrano, groznega okusa, in sin je ni sprejel. Brez hrane, le ob vodi, je vztrajal dva dni. Ko sem klicala na Pediatrično, so mi predlagali zamenjavo hrane – a sin bi raje umrl od lakote, kot kaj pojedel. Tako sva šla na Pediatrično. Ko sva prišla na oddelek, je bil že popolnoma neodziven. Ležal mi je v naročju. Oči je imel zaprte, rokice in nogice so mu visele s telesa, na ime se ni več odzival. Vsake toliko časa sem se ga dotaknila, da sem videla, če še diha. Priklopili so ga na infuzijo in me seznanili, da bomo uvedli nazogastrično sondo. Ob spominu na negibnega v mojih rokah, je ta pomenila odrešitev.

Dva dni pred božičnim večerom sva bila odpuščena domov. Vmes sva se ustavila v trgovini, ker je bil žejen. Na blagajni je bila kilometrska vrsta, zato sem pripravila točen znesek in prosila, če je možno na hitro plačati. Blagajničarka je bila zaradi gneče vidno slabe volje in je začela: »Veste kaj …« nato pa zagledala sina s cevko v nosnici, začela jecljati v opravičilo in vzela denar. Mene pa je dokončno zvilo. Iz varnega zavetja bolnice, kjer nihče ni opazil da ima cevko in kjer nas nihče ni pomiloval, smo se vrnili v realni svet. Prešinilo me je, da jo opazijo. Takih in drugačnih prigod je bilo potem še nešteto. Po vsaki sem dobila kanček debelejšo kožo. Ni me več motilo. Počasi smo pozabljali, da jo imamo. Vse bolj pa je bila opazna sprememba na sinu. Prej ni zmogel več kot 10 metrov sam. Po desetih dnevih uživanja hrane pa sva lahko pričela hoditi na dvourne sprehode. Po 8 tednih je bil popolnoma spremenjen. Pridobil je na teži, nič več ni bil razdražljiv, jokav deček. Spremenil se je tako vizualno kot karakterno. Spremenilo pa se je tudi naše življenje – doma je bilo v redu, saj smo imeli vse, kar smo potrebovali za hranjenje po sondi, vsak odhod od doma pa je pomenil pravo ekspedicijo.

Potek hranjenja

Najprej vodo segrejemo na primerno temperaturo. Moramo zavedati, da njemu ta hrana priteče direktno v želodček. Prehladna tekočina bi mu lahko škodovala, zato je potrebno imeti pri sebi še ves čas toplo vodo. Nato hrano v prahu z priloženo merico dodamo v  »shaker«, ki je podoben tistim za mešanje koktejlov. Pakirana je namreč po 400g. Potem za vsako merilno merico dodamo 30ml vode in zmešamo. Na koncu sonde priklopimo sistem; na sistem brizgo z posebnim ventilčkom, ki je priložen sondi. Brez njega ne gre. Ko končam, zamenjam brizgo z drugo v kateri je le voda, da nazogastrično sondo »preplaknemo«. Pa seveda ne smem pozabiti na mikropor, da vse skupaj lepo zalepim, ker drugače ob gibanju pokrov sonde odpade, hrana pa steče nazaj.

Na vse zgoraj našteto je potrebno pomisliti ob vsakem hranjenju. Hraniva se šestkrat dnevno. Ena brizga stane cca.85 centov, zdravstvena zavarovalnica plača 15 brizg mesečno. Ena konzerva hrane stane brez recepta 55 €, z receptom 48€, po novem sistemu pa z receptom doplačaš 25€. Izračun dietetičarke je pokazal, da za njegovo starost, težo in višino potrebuje v 2 mesecih(61 dni) 40 škatel hrane. Doplačilo torej mesečno znese 500€. Njegova hrana je trenutno njegovo zdravilo. Brez njega si lahko vsi skupaj le potihem mislimo, kaj bi bilo, naglas pa si pravzaprav nihče tega ne upa izreči.

Kje je v naši državi pravica?

Glede na njegov način prehrane, je vrtec odpadel, saj je nemogoče pričakovat hranjenje po cevki, še doma sva ga hranila le jaz ali mož. Vlogo za družinskega pomočnika so mi zavrnili, ker Gal ni polnoletna oseba. Torej do polnoletnosti ni vreden tega da nekdo od družinskih članov ostane doma in skrbi zanj?

Tako sem šla na Zavod, kjer ne prejemam nobenega nadomestila. Kljub odločbi, da je sin otrok s posebnimi potrebami, nimam možnosti, da bi država plačala vsaj minimalne prispevke. S tem da sem jaz v »službi« 24 ur na dan, 7 dni v tednu, brez praznikov, sobot, nedelj. Na Zavodu se moram kljub temu, da so s situacijo seznanjeni, redno javljati.

Na CSD-ju so mi zavrnili vlogo za status družinskega pomočnika z utemeljitvijo, da sin še ni dopolnil 18 let. V opredelitvi statusa družinskega pomočnika namreč piše: »Družinski pomočnik je oseba, ki invalidni osebi nudi pomoč, ki jo le ta potrebuje. Pravico do izbire družinskega pomočnika ima:

* polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju in težko gibalno ovirani oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb,
* oseba, za katero je pred uveljavljanjem pravice do izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je prejemal delno plačilo za izgubo dohodka …«

Bila sem tako razočarana, da se ne da povedati. Moram biti doma, ker otroka nimam kam dati, skrbim zanj v vzgojnem in zdravstvenem smislu, torej opravljam hkrati dva poklica, vredno pa ni nič.

Vmes sem se tako psihično kot telesno popolnoma izčrpala. Tudi sama sem zbolela in pristala v bolnici.

Po štirih mesecih so bili sinovi izvidi gastroskopije in kolonoskopije tako dobri, da so se odločili, da začnemo dodajati hrano. Marca letos smo uvedli prvo živilo (krompir), čez 12 dni še korenje. Star je bil 2 leti in 10 mesecev.

Sledila so druga živila, a izvidi preiskav v juliju so bili spet porazni. Alergijsko vnetje je zopet prisotno. Tako smo vsa dodana živila odstranili in dodali druga. Začeli smo s cvetačo, kolerabo, koruzo in grozdjem.

Dodano hrano smo sicer zmanjšali na polovično količino dnevno, še vedno pa je to velik znesek. Kje so potem še brizge, za katere doplačam mesečno 130€? Pa testenine? Zelenjava? Sadje?

Imamo le eno plačo, od države dobimo 97€ dodatka, drugih dohodkov ni. In kaj naj naredim, ko ne bom imela denarja za nakup posebne hrane? Najbolje, da ga kar pustim v bolnici, pa naj oni skrbijo zanj? Naj mamice alergikov odpeljemo vse otroke hkrati v bolnišnico, da se bo zdravstveni zavarovalnici posvetilo, koliko stane oskrba enega otroka? Zakaj nimamo pomoči pri prehrani hudih bolnikov v primeru, ko je hrana edino zdravilo – in to v državi, ki financira marsikaj – na primer metadon za odvisnike od drog?

Povezava do peticije  ( klikni tukaj! )

TEŽKI ALERGIKI!

Samo alergija….

Konec leta 2002 sem rodila prvega sina, ki je imel pri 6 tednih prvo pljučnico, nato pa so se težave z dihali kar vrstile in stopnjevale. Alergijski testi pri 3 letih so pokazali, da je alergičen na toksin tetanusa, na praktično vse pelode, živalsko dlako in pršico, poleg tega še na lešnike, arašide  ter na čokolado. Ponovljeni testi pri 6 letih so alergije potrdili. Glede na navodila, ki smo jih dobili, smo stanovanje priredili alergiku, kupili prevleke za posteljo in posteljnino, nabavili ustrezni sesalec – vse na lastne stroške. Kupili smo tudi inhalator, ki vsaj malo ublaži najhujše dihalne stiske, ter vlažilec zraka.

Oktobra 2007 sem rodila drugega otroka, nedonošenčka po Rh D senzibilizaciji, rojenega v 32. tednu, s CR v sili. Takoj po rojstvu je imel izmenjalno transfuzijo. Prve dni je prejemal navadno adaptirano mleko, ker moja laktacija še ni stekla, v starosti 5 tednov so se začele pojavljati hude driske, grozni krči. Trajalo je približno 2 tedna, da sem ugotovila, da je otrok alergičen na kravje mleko, jajca in pšenico. Testi, ki so jih opravili pri 3 mes, so žal moje bojazni potrdile, otrok je močno alergičen na vse troje. Kasneje sem ugotavljala, da ima težave tudi po soji, banani, črvičilo ga je, če sem jedla govejo juho, glutenska živila ipd. Spisek živil, ki povzročajo težave, je bil vsak dan daljši. Pri testiranju ob 1 . letu  so krvni tetsi potrdili hudo alergijo na jajca, KM, gluten v celoti, sojo, piščanca, govedino, banano, kivi, jagode in še nekaj manj pomembnih živil. Otrok do svojega 20. mes ni prejel na stroške zavarovalnice drugega, kot 2 steklenički fenistil kapljic, 2 dozi elocoma v belobazi in 2 lončka negovalnega mazila z olivnim oljem. Sama sem šla pri otrokovih 5 tednih na dieto in ga dojila vse do njegovega 20 mes. Vso hrano sem mu pripravljala s svojim izbrizganim mlekom. Na vseh pregledih in kontrolah sva bila deležna pohval in vzpodbud, kako krasno otrok napreduje, kako krasno kožo ima za alergika, kako naj čimdlje ostanem z njim.

Ker smo doživeli, kakšno reakcijo je otrok imel ob stiku z umazano žlico od jogurta, s kapljo mleko, z drobtino ocvrtega jajca, je možnost vpisa v vrtec odpadla. Otrok se namreč duši še ure in ure po tem, ko je v prostoru nekdo uporabljal npr. pšenično moko, ob vonju ocvrtega jajca se davi, iz oči in nosu mu dobesedno lije, kapljica jogurta mu na koži pusti opeklino. Kako naj od vzgojiteljice, ki je tam za 16 otrok, zahtevam, da na mojega pazi, da z nobenim od alergenov ne bo prišel v stik? Nemogoče! Poleg tega se je otrok pri 15 mes, ko se je izteklo podaljšanje porodniške, še pogosto dojil. Po posvetu z vsemi organi, od CSD do pediatra, sem bila postavljena pred dejstvo, da je edina možnost za mojega otroka, da ostanem z njim doma. Tako rizičnega otroka si nihče ne upa vzeti v varstvo! Možnosti, da bi mi država plačevala vsaj minimalne prispevke, kljub odločbi, da moj otrok ima posebne potrebe, ni. Ostane mi torej samo Zavod za zaposlovanje – po 18 letih delovne dobe. Občutek je bil tako poniževalen, da se opisati ne da.

Ostali smo na eni plači in nadomestilu za brezposelnost, z vsemi stroški pri nas še vedno blazno drage dietne prehrane. Dokler se otrok doji, sta na dieti mati in otrok – 20 mes. 20 mes nosimo sami celotno breme stroge diete otroka. Od države dobimo 97 eur dodatka, ki ne pokrije niti stroškov kruha. Vsi ti stroški, pa tudi stroški senzorja dihanja – otrok je doživel apneo – posebne posteljnine tudi zanj, ker je alergičen tudi na pršico – vse, do A do Ž, je na ramah družinskega proračuna.

Pri 22-ih mesecih se stanje v nekaj dneh hudo poslabša, otrok doživi nekaj zaporednih dihalnih stisk, koža je ena sama rana. Med hospitalizacijo odkrijejo, da je otrok na novo alergičen na krompir, ajdo, riž, na koruzo senzibiliziran, potrjena je alergija na piščanca, breskve, jabolko. Dobiva medrol in tavegyl v žilo, po tednu je odpuščen, doma se ubijamo s strogo dieto.

Ko mi pri 19-tih mesecih zmanjkuje mleka, predvsem zaradi vseh stresov okoli izgube službe, pediater napiše predlog za neocate. Sinu sem skušala dat vse, allernovo, aptamil ADC, pregomin – po vseh je bila reakcija grozna: krvave razjede po pregibih, driska, grozni krči.  Ostal je samo še neocate, ki sem ga najprej kupila (in odštela zanj 55 eur), kot vsa prejšnja mleka, da preverim, če ga prenaša in dokler nismo dobili odobritve, nisem nehala črpat mleka in jest tametila, saj otrok sicer nima česa piti, nima s čim jest žitaric, pirejev ipd. Maja smo dobili odobrenih 20 škatel zanj. 10 sem ji dvignila takoj, po 10 sem šla prejšnji teden in ob novici me je dobesedno vrglo. Za vsako škatlo naj bi v bodoče doplačala 27 eur? Od kje za vraga naj jih vzamem? Pediater me samo sočutno pogleda in mi svetuje, naj se obrnem na zdravstveno zavarovalnico, ker je sam nemočen.
Peticijo podpišite na: http://tezkialergiki.weebly.com/peticija.html

Sorodne objave:

• Inštitut za varovanje zdravja je podal svoje mnenje o protitobačni noveli SNS (0)
• Zofije Mazej Kukovič prekinila nabavo opreme za nevrološko kliniko (0)
• Božičnica ali trinajsta plača in ZAKAJ V ZDRAVSTVU NE ? (0)

V naslednjih tridesetih letih se na svetovni ravni kljub deklarativnim pozivom in zavezanosti k tej strategiji premik na bolje ni zgodil.

To je bil razlog, da je Svetovna zdravstvena organizacija jeseni leta 2008 izdala novo poročilo, ki ponovno poziva države , da osnovni zdravstveni dejavnosti  posvetijo večjo pozornost in da svojo zdravstveno politiko preusmerijo od golih kazalcev učinkovitosti in poslovne uspešnosti zdravstvenega sistema k zagotavljanju zdravstvenega varstva na osnovni ravni^.

V zadnjih tridesetih letih se je na področju osnovne zdravstvene dejavnosti veliko spremenilo tudi v Sloveniji, kjer imamo z zdravstvenimi domovi na področju osnovnega zdravstvenega varstva veliko izkušenj (prvi pri Lukovici datira iz leta 1926). Leta 1978 je bila Slovenija še del bivše Jugoslavije, s katero je delila tudi Štamparjeva načela glede primarnega zdravstvenega varstva in zdravstvenih domov kot organizacijske oblike, ki je najbolj optimalno omogočala uveljavljanje teh načel. Z razpadom sistema so se začele pojavljati tudi dileme o smiselnosti zdravstvenih domov, ki so bili dotlej paradni konj jugoslovanskega zdravstvenega sistema^{3 4}.

Prednost prvih zdravstvenih domov je bila uspešnost pri reševanju zdravstvenih problemov ogroženih skupin prebivalstva s pomočjo pospeševanja zdravja in preventive ter aktivno odkrivanje in zdravljenje nekaterih socialno in okoljsko pogojenih bolezni. Tak način organizacije primarnega zdravstvenega varstva je kmalu dokazal številne prednosti. Pri zdravstveni politiki pa se je poglobila socialno medicinska zavest^{5 6}. Zdravstveni dom je bil verjetno ena najbolj inovativnih idej in eden največjih uspehov tedanjega zdravstva, saj je premaknil središče zanimanja od konkretnega bolnika, ki je uspel  priti do zdravnika na skupine prebivalstva in njihove najbolj žgoče probleme. Uspel se je odzvati na potrebe prebivalstva, zagotovil je pravičnost v dostopu do zdravstvene službe, omogočil je izvajanje javnozdravstvene politike države in bil je ekonomsko učinkovit.

Ne glede na to strokovno uspešnost zdravstvenih domov, je bilo v Sloveniji zelo malo znanstvenih prispevkov, ki bi se ukvarjali z osnovno zdravstveno dejavnostjo kot stebrom javnega zdravja, predvsem z njeno organizacijo⁷. Tudi zaradi tega v zdravstveni politiki pa prevladujejo predvsem pobude, kako urediti financiranje, privatizacijo in nadzor nad izvajanjem zdravstvene službe, ne pa s tem, kako naj bi se zdravstveni dom odzival na potrebe prebivalstva.

Razvoj zdravstvenih domov kot organizacijskih oblik dela v zdravstvu je šel v smer obravnave zdravstvenih problemov posameznikov, ne pa v smer celovite obravnave zdravstvenih problemov prebivalstva, ki jih je zagovarjal Štampar. Taklasičen kurativni pristop, je favoriziral sistem plačevanja zdravstvenih storitev. Strogo predpisana struktura in financiranje, zagotovljeno le za zatečene dejavnosti in obseg storitev, postaja vedno večja ovira za uresničevanje enega osnovnih konceptov zdravstvenega doma, tj. aktivnega iskanja ogroženih. Poleg tega je bilo primarno zdravstveno varstvo sistemsko in politično prepuščeno v načrtovanje in upravljanje občinam, ki pa na to vlogo niso bile pripravljene. Odpiranje zasebnih oblik organizacije zdravstvene službe na osnovni ravni so podpirale vse glavne pristojne institucije (Ministrstvo za zdravstvo, Zdravniška zbornica, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije). Drobitev je pokazala na številne probleme dotedanje organizacije in odprla nova vprašanja.

Uporabniki so z veliko naklonjenostjo sprejeli nove možnosti pri iskanju zdravstvenih storitev, saj je bilo pod naslovom zasebne prakse slutiti večjo dostopnost do zdravstvenih storitev in skrb za večjo zadovoljstvo uporabnikov. Šele odločna iniciativa vodstev zdravstvenih domov je povzročila, da se je začelo na proces uvajanja zasebne prakse gledati kritično tudi z vidika zdravstvene politike, ki se je doslej pri reševanju krize v zdravstvu izkazala za premalo učinkovito. Pojavili so se prvi uradni pomisleki glede nenadzorovanega prehoda, prvi enotni osnutki koncesijskih pogodb in zahtevki po reviziji starih.

Zdravstveni dom je postal konglomerat z neopredeljeno vsebino in predstavlja le priročno obliko neprofitne organizacije, ki na sorazmerno človeški način omogoča delo vsem zdravstvenim delavcem, ki sami ne želijo voditi poslovanja lastnega zavoda ali podjetja in zagotavlja široko paleto zdravstvenih storitev, ki pogosto niti ne sodijo na primarno raven. Obstoj zdravstvenega doma kot javnega zavoda dodatno ogroža ideja, da se dejavnosti, ki so vezane na zakonodajo, teritorialno območje in periodične dejavnosti (npr. cepljenje, preventivni pregledi ipd.), izločijo iz sedanjih zdravstvenih domov in najdejo novo organizacijsko obliko. Vse bolj kaže , da bo od številnih paradnih dejavnosti zdravstveni dom obdržal le tiste, ki jih nosilci zdravstvene dejavnosti lahko izvajajo integrirano, tj. ob rednih obiskih bolnikov, računajoč, da se vsak bolnik oglasi pri zdravniku vsaj enkrat v petih letih.

Poseben problem predstavlja dejstvo, da je zdravstveni dom izgubil svoj originalni smisel celovitosti in postal ambulantno-poliklinična organizacija, ki jo določa do podrobnosti zacementirano financiranje dejavnosti po posameznih segmentih. Zdravstveni dom predstavlja samo še stavbo, v kateri domujejo različne službe, od katerih številne niso delile paradigme osnovne zdravstvene dejavnosti, sodile pa so v okvir pogodb na primarni ravni. Zaradi tega se je lahko zvijačno v zdravstvenem proračunu prikazovalo, da je slovensko zdravstvo usmerjeno v primarno raven, čeprav so te službe v velikem delu pokrivale specialistično dejavnost⁸.

Tak razvoj osnovne zdravstvene dejavnosti in zdravstvenih domov je v nasprotju s prevladujočimi trendi o razvoju osnovne zdravstvene dejavnosti v svetu, kjer se krepi timsko delo in kjer se vse več pozornosti poudarja temu, da mora biti osnovna zdravstvena dejavnost organizirana tako, da odgovarja zdravstvenim potrebam skupnosti ^9-12.

Zdravstveni dom, kakršen je sedaj, ne odgovarja več potrebam moderne dobe in je potreben prenove. Ta prispevek predstavlja nadaljevanje strokovne diskusije in poskus prikaza ideje »novega zdravstvenega doma« kot koncepta, ki bi predstavljal posodobitev te ideje za prihodnost.

NAČELNA IZHODIŠČA ZDRAVSTVENEGA DOMA

Če želimo znanstveno utemeljiti zdravstveni dom v prihodnosti, potem je potrebno najprej opredeliti načela, ki bi ga opredeljevala. Nekatera od teh načel predstavljajo že večkrat preverjene principe, ki veljajo za kakovostno primarno zdravstveno varstvo (večinoma jih poznamo pod izrazom »dispanzerska metoda dela«), druga pa so posledica modernih trendov v medicini in družbi.

Zdravstveni dom naj bi izhajal iz naslednjih izhodišč:

• Usmerjenost v zdravje

Temeljna naloga zdravstvene dejavnosti na osnovni ravni je zagotavljanje čim boljšega zdravja prebivalstva, ki ga ustanova oskrbuje. Medtem ko se večina kurativnih dejavnosti lahko izvaja preko posamičnih ambulant, predstavlja koordinacija preventive in promocije zdravja temeljno nalogo zdravstvenega doma. Zdravstveni dom bi zaradi tega moral postati središče načrtovanja in izvajanja promocije zdravja in preventivnih programov, usmerjenih v ohranitev in krepitev zdravja. Postati bi moral mora središče zdravstvenovzgojne dejavnosti na lokalni ravni. Le-ta naj bi bila usmerjena v čim širši krog prebivalcev.

Trenutno med ključne naloge pri izboljševanju načina življenja sodijo preprečevanje kajenja, zdrava in uravnotežena prehrana, zadostna telesna vadba, preprečevanje odvisnosti, skrb za duševno zdravje, skrb za starostnike in hudo bolne.

Zdravstveni dom naj bi prevzel koordinacijo in uveljavljanje politike javnega zdravja na področju krepitve in ohranjanja zdravja. Tako bi postal  žarišče, pobudnik, strokovni koordinator in spremljevalec podatkov o uspešnosti politike promocije zdravja. Sodelovati bi moral z lokalnimi centri za promocijo zdravja, ki bi lahko ustanovili v samem zdravstvenem domu, v civilni družbi ali pri drugih pravnih subjektih. Pri svojem delu bi se povezal z lokalno skupnostjo in drugimi partnerji, ki lahko pripomorejo k dvigu zdravstvene kulture, prosvetljenosti in zdravstveno usmerjenih aktivnosti.

Na območju zdravstvenega doma že sedaj tečejo številni javnozdravstveni projekti v organizaciji različnih subjektov in praviloma nepovezani z zdravstvenim domom kot nosilcem osnovnega zdravstvenega varstva.

Taki so npr. projekti »Zdrava mesta« in »Zdrave šole«, pa tudi društva za samopomoč itd. Zdravstveni dom se ostalim sodelavcem priključi s svojimi kapacitetami in skrbi za koordinacijo aktivnosti.

• Populacijski pristop

Temeljna značilnost zdravstvenega doma naj bi bila njegova skrb za geografsko opredeljeno skupino populacije, kar zdravstvenemu domu omogoča usklajevanje populacijskih pristopov z individualnimi, ki jih izvajajo posamezni zdravniki. Na tak način bi zdravstveni dom lahko poskrbel za posebej ogrožene skupine prebivalstva in usklajeval kurativne in populacijske pristope. Zaradi dobre razpršitve zdravstvenih domov po vsej Sloveniji so le-ti najbliže občanom, ki v zdravstvenem domu že sedaj vidijo določeno središče dogajanja na področju zdravstvene vzgoje in krepitve zdravja. Poznavanje populacije je ključno za izvajanje dispanzerske metode dela.

Tako bi zdravstveni dom lahko v sodelovanju z lokalno skupnostjo uskladil sezname opredeljenih bolnikov po posameznih izvajalcih osnovne zdravstvene dejavnosti in register prebivalcev, da bi našli občane, ki zaradi katerega koli razloga nimajo izbranega osebnega zdravnika, ki bi lahko neposredno skrbel za večino občanovih potreb po krepitvi in ohranjanja zdravja. Povezovanje z regionalnimi zavodi za zdravstveno varstvo bi lahko bistveno pripomoglo k dvigu javnega zdravja.

• Izvajanje nacionalne strategije

Dolžnost zdravstvenega doma bi morala biti izvajanje nacionalne politike osnovne zdravstvene dejavnosti na lokalni ravni. To pomeni, da bi morala država opredeliti nacionalni program ukrepov in prioritet na osnovni ravni, zdravstveni dom v sodelovanju z občino in drugimi akterji pa bi načrtoval in koordiniral za okolje ustrezne aktivnosti za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva. Izvajanje nacionalne strategije bi omogočilo tudi kakovosten nadzor kvalitete opravljenega dela, ki ne bi bil le nadzor kvalitete opravljenih storitev, temveč nadzor nad kvaliteto oskrbe zaupane populacije v skladu z nacionalnbo strategijo.

• Sodelovanje populacije v določanju prioritet

Zaradi povezave s populacijo bi zdravstveni dom moral imeti možnosti, da bi relativno samostojno določal del svojih prioritet. Zaradi čim boljše odzivnosti na potrebe konkretnega okolja je potrebno zdravstvenemu domu zagotoviti relativno svobodo in fleksibilnost pri načrtovanju in izvajanju zdravstvenih ukrepov. Temu je nujno prilagoditi sistem financiranja

Zdravstveni dom bi moral v sodelovanju s predstavniki civilne družbe, organizacij bolnikov in lokalne skupnosti organizirati različne oblike ocene prednostnih nalog, načrtovanja skupnih akcij in ocene doseženega. V ta namen bi lahko zdravstveni dom organiziral občasna posvetovanja, kjer bi se obravnavalo zdravstvene probleme skupnosti in skupin prebivalcev.

• Razvojno delo

Zaradi izvajanja takih pooblastil bi zdravstveni dom moral imeti možnost razvojnega dela, ki bi vsebovalo

-          spremljanje izvajanja ukrepov (Za potrebe lastnega dela in lokalnih skupnosti mora spremljati učinke javnozdravstvenih ukrepov pri lokalnem prebivalstvu, izdelati oceno zdravstvenih razmer na lokalni ravni in oceno pojmovanja zdravja in odnosa prebivalcev do lastnega zdravja.);

-          pedagoško delo;

Novi zdravstveni dom bi moral načrtovano in projektno pristopiti k organizaciji učnih ambulant za izobraževanje medicinskotehničnega kadra, študentov medicine in zdravnikov specialistov. Mentorske ambulante in mentorji bi morali dobiti poseben status. Pri tem ni pomembno, ali gre za ambulanto v sklopu zdravstvenega doma ali ambulanto s koncesijo.

-          razvojno delo (predvsem spremljanje uvajanja novih tehnologij in ukrepov).

Z lastnimi raziskavami s področja javnega zdravja in v sodelovanju z območnimi zavodi za zdravstveno varstvo bi zdravstveni dom lahko analiziral populacijske podatke na svojem območju, definira zdravstvene probleme, rizične populacije in načrtuje potrebne aktivnosti.

Mentorji bi se morali preko svojega dela s študenti in specializanti vključiti v projektno znanstvenoraziskovalno delo s proučevanjem konkretnih problemov na primarnem nivoju. Tako nastali projekti so osnova za celovito oceno zdravstvene problematike in s tem načrtovanje ukrepov za izboljšanje zdravstvenega stanja populacije.

Poleg prvega stika z bolniki zaradi diagnostike in zdravljenja bo še naprej potrebno preventivno delati s ciljnimi skupinami prebivalstva (npr. otroci, mladina, ženske, moški, delavci, ostareli, invalidi, ogrožene in marginalne skupine prebivalstva) in spreminjati zdravju škodljive vzorce vedenja. Naloga zdravstvenega doma je na podlagi lastnih analiz in analiz zavodov za zdravstveno varstvo ter Inštituta za varovanje zdravja izbirati ključne naloge in načrtovati javnozdravstvene ukrepe za svoje območje, ki jih Zavod za zdravstveno zavarovanje vključi v svoje financiranje.

POGOJI ZA URESNIČITEV KONCEPTOV

• Sodelovanje z zdravstveno politiko in izvajanje politike na lokalni ravni

Če bi zdravstveni dom uspel izvajati razvojno delo, bi se lahko  aktivno vključeval v snovanje »zdrave javne politike« že kot iniciator in koordinator aktivnosti na lokalnem področju, formalno pa tudi kot koordinator izvajalcev javne zdravstvene službe na primarni ravni. Tako bi sodelovanje z zdravstveno politiko preraslo iz sedanjih pogajanj z izvajalci storitev v strokovni dialog o oskrbi populacije na lokalni ravni. Zdravstveni domovi bi lahko organizirali strokovne in organizacijske posvete izvajalcev, kjer bi načrtovali vsebino in obseg zdravstvene službe ter se dogovarjali o spremljanju uspešnosti dela. Taki posveti bi imeli značaj strokovnih srečanj in bi bistveno popestrili ponudbo posvetov, ki so sedaj pod močnim vplivom industrije, saj bi jih podprli občinski odbori za zdravstvo.

Zaradi razdrobljenosti lokalnega političnega prostora bi občine z zdravstvenim domom sodelovale na ravni koordinacije, kjer bodo že predhodno uskladile svoje možnosti in potrebe, da ne bo prihajalo do aismetričnih zahtev glede organizacije zdravstvene službe, obenem pa bo občanom zagotovljena enakost in pravična dostopnost.

• Zakonodaja

Nova vsebina in organizacijska struktura nujno pogojuje spremebe v zakonodaji, ki opredeljuje vsebino zdravstvene dejavnosti na primarni ravni ter  organizacijske pogoje za njeno izvajanje. Na področju financiranja je trenutna zakonodaja nefleksibilna in je nujno dopolniti  vse zakone in podzakonske akte, ki urejajo sistem financiranja zdravstvene dejavnosti. Poleg tega je potreben sprejem predpisov, ki bodo urejali namenska in variabilna sredstva v zdravstvenem domu z novimi vsebinami in projektnim ter izobraževalnim delom.

Zakonodaja mora predvidevati jasno metodologijo ocenjevanja kakovosti in poslovne odličnosti in s tem definirati tudi vire finančnih spodbud..

• Spremembe v financiranju

Financiranje kurativne dejavnosti bi se moralo spremeniti tako, da bi bilo utemeljeno na plačevanju kakovosti, ne pa količine opravljenega dela. Nujna je nova opredelitev  in zasnovano na že uveljavljenih načelih z nujnim poenotenjem standarda ambulante v osnovni dejavnosti.

Nova izhodišča te s tem nove vsebine, zlasti projektno in vzgojno delo narekujejo zagotovitev posebnih namenskih sredstev, ki bi omogočala fleksibilnost pri načrtovanju in izvajanju zdravstvenih ukrepov. Financiranje takih projektov, ki lahko sčasoma ob dokazani učinkovitosti prerastejo v redno finanicranje, bi moralo biti večpartitno. Nujna je vključitev lokalnih proračunovin raznih oblik komercialnih zavarovanj.

Projektne naloge, načrtovanje in ocenjevanje ukrepov pa zahteva tudi dodatni »variabilni del« sredstev, ki bi bila podlaga za začetek projekta ali programa in možnost za kandidaturo za dodatna sredstva preko razpisov lokalnih in državnih organov.

• Informatizacija

Zdravstveni domovi in vsi izvajalci na primarni ravni prispevajo ogromne količine podatkov v skupni informacijski sistem države, od katerih pa dobijo bore malo uporabnih povratnih podatkov. Obstoječi informacijski sistem je potrebno nadgraditi z ekspertnimi sistemi za kakovostnejše in bolj varno delo, obenem pa na podlagi vnaprej definiranih kazalcev kakovosti vnašati podatke, ki bodo pomembno prispevali k analiziranju uspešnosti zdravstvenih programov in načrtovanju izboljšav. Te podatke bi morala analizirati inštitucija na nacionalni ravni.

• Organizacijska struktura

Zdravstveni dom bi se organiziral na osnovi dejavnosti, ki naj bi jih zagotavljal. Razdelitev dela znotraj zavoda je stvar organizacije dela v posameznem zdravstvenem domu in ne bi smela biti predpisana s pogodbo o financiranju. Organizacijske oblike osnovnega zdravstva niso nujo enake po celi državi. Delo zdravnikov v mestih je drugačno od tistega na podeželju, zato je drugačnemu slogu dela treba prilagoditi tudi organizacijo službe oz. razmerja služb znotraj novega zdravstvenega doma.

Velikost organizacije bi morala biti prilagojena okolju in zmožnostim služb za racionalno zagotavljanje osnovnega zdravstvenega varstva občanom. Podlaga organizacije bi moral biti vpeljan sistem kakovosti in celovito obvladovanje kakovosti kot način vodenja. Vse dejavnosti sekundarne ravni bi se morale organizacijsko izločiti iz zdravstvenega doma kot poslovnega subjekta in nastopiti kot samostojni subjekt v obliki poliklinike. Če bi  pri izvajalcih sekundarne dejavnosti prišlo do interesa, da del svoje dejavnost izvajajo na lokaciji zdravstvenega doma, bi jo tam lahko v soglasju z zdravstvenim domom in lokalno skupnostjo organizirali kot »out-reach«, tj. oddaljeno ambulantno dejavnost, vendar bi ta dejavnost bila jasno specialistična in ne primarna.

JAVNOZDRAVSTVENE PRIORITETE ZDRAVSTVENEGA DOMA

V novem zdravstvenem domu bi morale biti ključne naloge, ki jih mora zagotoviti neposredno ali s koordinacijo drugih izvajalcev, ne pa nosilci dejavnosti. Številne aktivnosti že sedaj opravljajo različni zdravstveni in nezdravstveni profili, čeprav se to delo pogosto pripisuje določenim specialnostim, ki bodo v prihodnje predvsem načrtovalec in supervizor nalog.

Zdravstveno varstvo otrok in mladine

Zdravstveno varstvo otrok in mladine ima dolgo tradicijo in obsežen program pogostih presejalnih pregledov. Proučiti bi bilo treba, kako bolje osmisliti število in vsebino presejalnih pregledov, ki pogosto ne dohajajo novih zdravstvenih problemov mladih. Celoten program je potrebno še bolj približati potrebam mladih in njihovih staršev. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da številne aktivnosti, namenjene mladim, tečejo slabo koordinirane tudi mimo zdravstvenih domov. Eden nujnih ukrepov bo tudi uvedba diplomirane medicinske sestre v šole, kjer manjka usposobljenega kadra za zdravstveno vzgojo, preventivo in triažo bolezni ter poškodb.

Zdravstveno varstvo žensk, nosečnic in porodnic

Zdravje žensk presega poenostavljeno gledanje na zdravje žensko kot na zagotovitev enostavne ginekološke kurative in nosečnosti in se predvsem dotika psihosocialnih stisk predvsem v aktivnem življenjskem obdobju. V zdravstvenih domovih ustaljena praksa žal temu razvoju ni sledila. Iz pretežno preventivne dejavnosti je nastala pretežno ginekološka kurativna ambulanta, kar ni primarni namen te dejavnosti. Na tem področju še vedno vlada nered, saj se v ginekoloških ambulantah v zdravstvenih domovih pogosto izvaja specialistična dejavnost, v bolnišničnih in oddelčnih ambulantah pa osnovna zdravstena ginekološka dejavnost.S programoma DORA in ZORA se ginekološke ambulante vsaj deloma vračajo h koreninam, čeprav je sodelovanje teh programov z zdravstvenim domom slabo. Zanesljivo pa bi morali zdravstveni domovi lahko še naprej ohraniti zdravstveno vzgojo (šola za starše) in poporodno oskrbo na domu (patronažno – babiška služba).

Zdravstveno varstvo moških

Zdravstveno varstvo moških doslej ni bilo deležno pozornosti, kar ima za posledico prezgodnjo umrljivost zaradi samomorov, poškodb, bolezni zasvojenosti, srčno-žilnih in rakavih bolezni. Ker so redkejši obiskovalci ambulant so tudi težje dostopni za različne zdravstevnovzgojne, presejalne in preventivne dejavnosti, v katere bi se morali usmeriti prihodnji preventivni programi.

Zdravstveno varstvo delavcev

Z reformo zdravstvenega sistema so se zdravniki medicine dela še bolj zaprli v svoje ordinacije in z državno diktiranimi razpisi, ki zahtevajo izbiro najcenejšega ponudnika, pogosto niti ni nujno, da bo isti specialist medicine dela pripravil varnostno oceno in kasneje tudi izvajal obdobne preglede. Tudi pri slednjih zaradi razpisov prihaja do pogostih menjav izvajalcev in s tem k manj intenzivnemu spremljanju zdravstvenega stanja zaposlenih skozi daljše obdobje.

Delovno-pravna, invalidsko-pokojninska in zdravstvena zakonodaja so anahronistične glede trajne in začasne nezmožnosti za delo.

Zdravstveno varstvo starih

Zdravstveno varstvo ostarelih postaja vedno večji segment  dela. Dokler je njihovo funkcionalno stanje takšno, da zmorejo sami skrbeti zase, zadošča obdoben nadzor s strani patronažne službe in obisk zdravnika v ambulanti ali na domu. Skupine starejših prebivalcev se bodo v prihodnosti večale in zahtevale več časa in s tem ustreznega kadra, ki bo lahko bdel nad zdravjem starostnikov.

Zdravstveno varstvo kroničnih bolnikov

Kronični bolniki so sami ključ do uspešnega vodenja svojih kroničnih bolezni. Številni se združujejo v različna združenja zaradi boljše seznanitve z boleznijo, medsebojne psihološke podpore, nadzora nad boleznijo, njenimi posledicami in shajanja z boleznijo. Večinoma se organizirajo izven zdravstvenih domov in zajemajo le najbolj angažirane bolnike. S stališča pravičnosti to ni povsem ustrezno, saj bi podobno skrb zaslužili prav vsi. Zdravstveni dom bo skrbel za koordinacijo, povezovanje aktivnosti in pretok informacij med izvajalci. Sedanji normativ splošne ambulante v nasprotju z vsemi drugimi ambulantami na primarni ravni ne zajema diplomirane medicinske sestre, ki bo v novem zdravstvenem domu prevzela vodenje kroničnih bolnikov s ciljnimi vrednostmi kontroliranih parametrov bolezni, njihovo zdravstveno vzgojo in motivacijo za zdrav življenjski slog. Zdravstveno vzgojni centri se bodo morali razširiti in izvajati zdravstveno vzgojo tudi preko sedanjih starostnih meja.

Zdravstveno varstvo invalidov in hudo bolnih ter onemoglih

Večina invalidov, hudo bolnih in onemoglih se sooča s številnimi drobnimi vsakdanjimi problemi kot nepremostljivimi ovirami. Če sta zdravniška in patronažna oskrba s strani zdravstvene dejavnosti ter pomoč na domu kot oblika socialne pomoči še nekako izvedljive, pa se pogosto zatika pri infrastrukturi, družabništvu in vsakdanjih gospodinjskih opravilih, ki jih težko bolni ne morejo več opravljati. Do domske namestitve je težko priti, pa tudi ustrezna ni za vse. Plačnik bo moral zdravstvenemu domu moral omogočiti fizioterapijo in delovno terapijo na domu, občine pa se bodo morali bolj angažirati pri zbiranju ponudnikov storitev, ki jih hudo bolni potrebujejo najbolj, tj. hišna opravila, kuhanje, osebna nega ipd. Ob ustrezni podpori koordinativne naloge lahko prevzame tudi zdravstveni dom.

Zdravstveno varstvo drugih ogroženih in marginalnih skupin prebivalstva

Ker je v zadnjem času zdravstveni dom vedno bolj tonil v sivino vnaprej predvidenih storitev, se ni več ukvarjal z raziskovanjem svojega okolja in iskanjem ogroženih skupin prebivalstva. Tudi marginalne skupine so bolj ali manj slučajni uporabnik storitev zdravstvenega doma, medtem ko se z njimi ukvarjajo različne humanitarne, civilne in verske organizacije. Tudi ti bi morali najti svoje mesto v novem zdravstvenem domu. Tak primer so ambulante centrov za zdravljenje odvisnosti, ki so organizirani pri zdravstvenih domovih in ambulante za nezavarovane.

SOŽITJE ZASEBNIH IN JAVNIH ORGANIZACIJ OSNOVENGA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA

Zdravstveni dom bi se moral organizacijsko preoblikovati v obvladljive enote, za katere pa ne bo pomembno, ali je nosilec dejavnosti zasebna ali javna organizacija, zasebnik ali javni uslužbenec. Za delovanje in izvajanje javnozdravstvene funkcije, bi bila potrebna dodatna sredstva, ki bi omogočala izvajanje teh nalog ne glede na siceršnji proračun zdravstvene dejavnosti v javnem zavodu. Zdravstveni dom naj bi tako postal koordinator delovanja mreže izvajalcev celotnega programa osnovnega zdravstvenega varstva in pri tem povezoval delo zaposlenih v javnem zavodu in koncesionarjev. Ker lokalna politika doslej ni pokazala sposobnosti, da prevzame vlogo načrtovalca in koordinatorja mreže, mora to vlogo prevzeti novi zdravstveni dom.

Zaradi tega je nujno, da država zaupa vodenje tega centra najboljšim strokovnjakom z znanji s področja javnega zdravja in managementa. Merila za izbiro vodilnih, predvsem strokovnih direktorjev in vodij služb, v zdravstvenem domu bi morala biti enaka kot pri vodjih na bolnišničnih oddelkih in klinikah. Če takih strokovnjakov primanjkuje, je potrebno vzpostaviti sistem izobraževanja. Pri tem je treba preseči večno dilemo ali naj bo direktor zdravstvenega doma zdravnik ali ekonomist. Glede na povsem novo vsebino zdravstvenega doma je nujno, da je to strokovnjak s končanim visokošolskim študijem in dodatnim znanjem s področja javnega zdravstva, kar lahko pridobi le z ustreznim podiplomskim študijem. Zato je tu naloga države, da se vključi v posodobitev že obstoječih študijskih programov managementa v zdravstvu  ali pa vzpostavi nove.

VERTIKALNO POVEZOVANJE

Osnovna zdravstvena dejavnost in z njo zdravstveni domovi bi se pri strokovnih in raziskovalnih vprašanjih morali naslanjati na nacionalno referenčno inštitucijo, ki jo je pri medicinski fakulteti potrebno še ustanoviti. Brez osrednje institucije, ki bo sposobna integrirati javno zdravstvo in klinično medicino ter  usmerjati dogajanje in vodenje posameznih zdravstvenih centrov glede na lokalne potrebe in zmožnosti ni bodočnosti za kakovost primarnega zdravstvenega varstva.

Pri načrtovanju in analizah javnozdravstvenih aktivnosti na svojem območju se zdravstveni dom povezuje z območnimi zavodi za zdravstveno varstvo, ki mu posredujejo povratne podatke in sodelujejo pri načrtovanju in spremljanju zdravstvenih ukrepov na območju zdravstvenega doma.

SKLEP

Zdravstveni dom predstavlja genialni izum, ki je nastal v prvi polovici prejšnjega stoletja. Zaradi svoje uspešnosti so njegove ideje prevzemali praktično povsod po svetu. Vendar se mora tako kot katerakoli druga organizacija v strateškem smislu  ukvarjati z  vprašanji: o ocenjevanju  problemov z razvojnega vidika, o ugotavljanju poslovnih priložnosti, o preverjanju dotedanjih in postavljanju novih razvojnih zamisli. O njih mora odločati na osnovi dolgoročnega časovnega horizonta, torej na osnovi postavljanja svojih strateških ciljev, razvijanja in ocenjevanja strategij ter izbiranja najboljših med njimi.

Zdravstveni dom se je v pogojih nove zdravstvene zakonodaje znašel v zelo nezavidljivem položaju, saj njegova vloga ni bila jasno in strokovno opredeljena. Tako je postal prepuščen lokalnim interesom in sposobnosti managementa, da vzdržuje doseženo organiziranost na ustrezni ravni.

Z razvojnega vidika je ob nedorečenosti zdravstvene politike nujno, da zdravstveni dom znova prevzame svojo prvotno vlogo in z njo prevzame funkcijo kurativno-preventivnega centra za promocijo zdravja in se aktivno vključi v snovanje politike zdravega življenja in lastne skrbi za zdravje v širšem družbenem prostoru.

Darinka Klančar

Igor Švab

Janko Kersnik

1. Rawaf S, DeMaeseneer J, Starfield B. From Alma-Ata to Almaty: a new start for primary health care. Lancet 2008;DOI:10.1016/S0140-6736(08)61524-X:1-3.

2. Švab I. Alma Ata 1978, Almaty 2008. Zdravstveno Varstvo 2008;47(4):159-160.

3. Švab I. Primary health care reform in Slovenia: First results. Social Science & Medicine 1995;41(1):141-144.

4. Borovečki A, Belicza B, Orešković S. 75th anniversary of Andrija Štampar School of Public Healzh – What can we learn from our past for our future? Croatian Medical Journal;43(4):371-373.

5. Urlep F, Švab I, Rotar Pavlič D. Razvoj osnovnega zdravstve v Sloveniji zadnjih 130 let. Družinska medicina. Ljubljana: Združenje zdravnikov dru§inske medicine SZD, 2002:18-27.

6. Pirc I. Zdravje v Sloveniji. II. Knjiga. Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922-1936. Ljubljana: Higijenski zavod Ljubljana, 1938.

7. Švab I, Premik M. Zdravstveni dom. Primarno zdravstveno varstvo. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Institut za socialno medicino, 1995:37-41.

8. Švab I, Kesrnik J, Klančar D. Zdravstveni dom : relikt preteklosti ali vizija prihodnosti. Zdravstveno Varstvo 2005;44(4):173-82.

9. Wise H. The primary care health team. Arch Intern Med 1972;130:438-44.

10. Pollock AM, Majeed FA. Community oriented primary care. British Medical Journal 1995;310(6978):481-482.

11. Pollock AM, Majeed FA. Community oriented primary care. British Medical Journal 1995;310:481-482.

12. Valderas JM, Starfield B, Forrest CB, Sibbald B, Roland M. Ambulatory Care Provided by Office-Based Specialists in the United States. Ann Fam Med 2009;7(2):104-111.

Sorodne objave:

• Vse zdravstvene ustanove v Sloveniji (0)
• Fant, ki je pri 12 letih alergičen skorajda na vso hrano (0)
• Leva ali desna stran možganov? Test (14)