Demenca v labirintu izgubljenih spominov

Objavljeno v: Zgodbe zaposlenih v zdravstvu | 0

Vsak dan strmim v oči, ki govorijo: »Pomagaj mi, ne vem, kdo sem.« Kaj mi hočejo povedati, kaj želijo, ali bom znal pomagati …?

Na enoti za gerontopsihiatrijo v Mariboru se vsak dan srečujem z istimi težavami in isto mislijo, da človek pred mano želi stopiti v stik, vendar ne ve, kako. Njegov govor je nezbran, nerazumljiv in celo boleč. Mogoče ga ne bom razumel, kakor si to želi, ampak se mu bom nasmejal, se ga dotaknil, mu ponudil topel čaj in lepo besedo.

Mogoče bo to za začetek dovolj, da pridobim njegovo zaupanje in naklonjenost.

Mogoče bo dovolj, da se bo spomnil prijatelja, znanca, svojega bližnjega, ki mu je pomagal, ga nasmejal na enak način, kakor sem ga jaz. Bremena demence ne nosijo samo oboleli, ampak tudi zdravstveni delavci, svojci in ljudje, ki se srečujejo z dementnim človekom.

Pomembno je, da zdravstveni delavci ne čutijo neuspeha pri rečeh, ki jih pacient ne zmore narediti oz. opraviti v določenem trenutku. Moramo se zavedati, da smo si vsi drugačni, oni pa še bolj, ker potrebujejo naše vodenje, podporo, nego in osnovne razlage, ki so jih nekoč zelo dobro obvladali, danes pa so jim matematična neznanka. Demenca je še vedno ovita v tančico stigme in predsodkov, je bolezen, ki krade spomine in sanje. Živimo v dobi, ko je čas dragocen, ampak ne v tolikšni meri, da je bolj pomemben kot naši svojci, prijatelji, pacienti, varovanci, ki so zboleli za demenco.

Vzemimo si čas, poskusimo jim prisluhniti (tudi če jih ne bomo razumeli), nasmejmo se jim, bodimo strpni, srčni, peljimo jih na sprehod, kažimo jim slike iz mladosti… Mogoče bodo čez čas pozabili, ampak veselja, osebnega zadovoljstva in skupnih trenutkov nam bolezen, ne glede kako huda in nepravična, ne more ukrasti.

Želim si, da demenca ne bi pokazala vseh svojih slabih strani, da bi upočasnila svojo pot in bi bila bolj usmiljena. Žal se dementni ljudje na koncu znajdejo v labirintu zmedenosti, do konca ostanejo sami in tavajo po praznih hodnikih z ovirami brez možnosti za izhod. Lahko jim nudimo  luč upanja. Ta luč sveti samo kratek čas, ampak ko zasveti, vemo, da oni nas in mi njih potrebujemo.

Šefik Salkunić dip. zn