Delo v zdravstvu – skrajni čas za spremembe

Objavljeno v: Zgodbe zaposlenih v zdravstvu | 0

Zadnje čase se veliko piše o delu v zdravstvu. Še posebej o medicinskih sestrah. Malo ljudi zna ceniti naš poklic, malo kdo nas pohvali, znajo pa nas skritizirati in pisati pritožbe.
Kje naj začnem? Stara sem 26 let, po poklicu tehnik zdravstvene nege. Moje izkušnje so delo v ambulanti in delo s starostniki. Želela sem biti frizerka, pa so mi domači rekli, da je škoda, ker se predobro učim, tako sem končala na srednji zdravstveni šoli.

Poklic tehnika zdravstvene nege/srednje medicinske sestre se mi je vedno zdel lep. Še vedno je, samo, da je vsako leto težje, ker nam nalagajo vse več dela, papirologije… ti pa si vsako leto starejši in bolj zgaran. Boli te križ, pade ti imunski sistem, hitro zboliš, na stranišče ne greš, vodo pozabiš piti, po 13 urnem delavniku te bolijo noge, pecejo podplati… Ja, vse to se dogaja pri mladih 26 letih.

Rada hodim v službo, a se sprašujem kam bo to vodilo? Bomo vsi izgoreli? Bodo medicinske sestre sploh še delale, glede na to, da se vsak mesec dogajajo odpovedi. Razpisi se ponovijo večkrat, ker ne dobijo kadra, ki bi delal v takšnih pogojih. Odhajajo v tujino, na boljše. Kaj se bo zgodilo, če medicinskih sester ne bo dovolj v Sloveniji? Bo to znak za alarm? Bo to znak za ukrepanje? Da ne omenjam tega, da je povsod problem z pomanjkanjem kadra. Premalo nas je za tako obširno delo. Premalo, da bi lahko vse sfolgali. Premalo, da bi lahko delo opravljal kakovostno. A vodstva to ne zanima. Važno, da je dobiček.
Ko že en teden vse štima tipi topi se zopet pojavijo bolniške in odpovedi. Začaran krog iz katerega ne izplavamo.

Težko si predstavljam, da delam kot medicinska sestra in imam doma 3 otroke. Iz službe pridem psihično in fizično utrujena. Po službi grem velikokrat na kavo, da se sprostim in odstranim stres, da lahko pridem domov dokaj normalna in recimo, da nasmejana.

Na začetku, ko sem začela delati sem po službi še dve uri razmišljala kaj sem pozabila, ni mi dalo miru, ali sem dala ta zdravila tej osebi, ali sem ustrezno urgirala ob urgenci, ali sem izmerila vse vitalne funkcije ali sem mogoče kaj izpustila ob toliko informacijah v glavi.

Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. Bolničarja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se sprašujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me kličejo, da nekdo težko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. Kličem urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati poročilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo….

Čez 10 minut me kličejo iz drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim v drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, naročim počitek, hidracijo po požirkih in povem, da pridem nazaj.
Vmes opazim, da me čaka stanovalec, kateri čaka, da mu dam kapljice v oko. Razkužim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko. V tistem času prileti bolničar, da je nekdo padel in mu teče kri. Spet letiš, pograbiš vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustaviš krvavitev. Spet kličeš urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moraš vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd.

Stanovalec končno dobi svoje kapljice v oko, Čakal je 30 minut, opravičim se, poda mi roko in mi jo stisne. V šali mi odgovori, da ima itak čas celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje.
Kliče te bolničar, če mu lahko prideš pomagati nekoga dati iz invalidskega vozička na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki želi podatke o svoji mami. Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro naštimat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolničarju, da pridem pomagat. Odhitim še pogledat stanovalca, ki je bruhal. Počuti se vredu. Ok, si rečem, sedaj bom odšla piti vodo nato pomagat bolničarju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malce nisem imela. Če pa jo imam popisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce,.. To je moja malica. Če grem na malico v miru, imam vmes sigurno kakšen klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo reševalci in moraš biti prisoten na oddelku. Pa še podaljsati moram službo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. Včasih celo izmeno ne grem na stranišče, saj me niti ne tišči, ker premalo pijem.

Zaključim izmeno, predam raport, grem na kavo na poti domov. V žepu najdem listek. Ta in ta stanovalec mora biti jutri urejen in poseden na invalidskem vozičku ob 7h zjutraj, naročili so mi svojci. Hitro kličem v nočno izmeno, da sporočim, da sem pozabila zabeležiti. Sodelovka mi pove, da sem zabeležila, da naj ne skrbim. Resno se sprašujem, sem pozabljiva pri 26 letih? Kako bo šele pri 50-ih?
Pridem domov, ne da se mi ukvarjati z nobenim, ne želim se pogovarjati, želim samo tišino in mir. Mir, mir, mir… Ura je polnoč, spomnim se, da sem v vsej zmešnjavi pozabila napisati psihična stanja za varovance na dveh nadstropjih. Rečem si, nimam kaj, bom pa pojutrišnjem.

Naslednji dan imam frej dan. V glavi naredim načrte, kako bom šla na douuuugi sprehod s psom, kako bom skuhala kosilo v miru, oprala cunje, zlikala,… A vse kar naredim je to, da pojem nekaj na hitro, peljem psa malo ven. Ostali čas prespim, ker mi tako paše, mir in tišina, občutek, da ne rabim razmišljati za kaj vse sem odgovorna, kaj vse moram narediti ter zabeležiti.

Tako je življenje medicinskih tehnikov/medicinskih sester. Sedaj, ko sem se navadila na takšen tempo in odgovornost takšnega poklica živim življenje drugače. Potrebujem nekaj za sprostitev, potrebujem nekaj, da pridobim energijo. In potem kar gre. A še vedno se sprašujem,… do kdaj? Do kdaj bomo lahko to zmogli?

Ne delaš samo kot medicinska sestra, delaš tudi kot bolničar, delaš vse kar je, samo, da bo delo opravljeno. Ker sem jaz odgovorna za oddelek. Tudi za metlo sem že prijela in počistila sobo polnih drobtin, da olajšam delo strežnici. Potrebno si je medsebojno pomagati.

Veliko ljudi vidi naše napake, ne vidijo pa tega, koliko stvari od enkrat počnes, ne vidijo, ko stisneš roko človeku, ki umira, ne vidijo, da greš v kuhinjo prositi za ekstra hrano, ker nekomu tisti dan ne paše mlečna, ne vidijo, da porabiš 15 min več pri nekomu, da ga nahraniš, ker odklanja hrano, drži usta skupaj, ne vidijo, ko porabimo vse finte kako nekoga pripraviti do tega, da je med nego miren in jo ne odklanja ter nisi ves popluvan in popraskan. Ne vidijo, da iščeš po oddelkih Nacl, da boš nastavil infuzijo, ker ti jo je pač zmanjkalo na tvojem oddelku. Vsak človek, ki obsoja drugega naj se postavi v naše čevlje. In raje ne obsojajte, da vam ne bo sojeno. Prepričana sem, da ima vsak pri sebi marsikaj za razčistiti.

Tudi delo v ambulanti ni tako enostavno. Ko odpreš vrata te vsi v en glas napadejo. Potrebujem recept za zdravila, jaz bi samo napotnico za okulista, jaz bi rabil iti v laboratorij,… Zadaj pa zvoni telefon nenormalno. V ambulanti te čaka nekdo, da mu naredis prevezo, zdravnik ti vmes nalaga navodila, da ne govorim koliko je papirologije in dela z računalnikom, znati moraš brati dohtarsko pisavo, da lahko zakljuciš pacienta, poznati moraš šifre diagnoz, ker imaš vse po kodah. In še in še… Ni enostavno biti medicinska sestra.

Vse več bo bolnišk, odpovedi, ljudje padajo skupaj v službi, pa se noben ne vpraša zakaj?

Ljudje delajo z vročino, slabostjo, ker nočejo v bolniško, saj se zavedajo, da bodo drugi sodelavci delali za dva.

Pa je to ok?

Vsak naj presodi sam…

Moje mnenje o delu v zdravstvu, po ustavi RS, 39.clen, svoboda izražanja.

Laura Poglajen 

 

Diskusija dobrodošla na Facebooku – ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU 

Vaše zgodbe pošljite na [email protected]  – lahko jih objavimo tudi anonimno