V Laškem je 7. in 8. oktobra potekal že 7. Mednarodni simpozij o dojenju in laktaciji z  naslovom »Dojenje – presegamo omejitve časa in prostora«. Predavali so ugledni domači in tuji predavatelji.
Vsebina simpozija je bila razdeljena v tri tematske sklope:
1.    Prehrana dojenčka.
2.    Novorojencem prijazne porodnišnice v Sloveniji in tujini.
3.    Kenguru metoda, starševstvo in dojenje.

Po zaključku vsakega sklopa so potekale razprave in sprejeti so bili sklepi za bodoče delo.

Po prvem predavanju so se tako predavatelji kot udeleženci soglasno strinjali, da je za uspešno hranjenje in nego prezgodaj rojenih otrok, nujno potrebna analiza materinega mleka. Z novo aparaturo, ki jo imajo v ljubljanski porodnišnici, lahko natančno določijo vsebnost maščob, beljakovin in sladkorjev v materinem mleku. Na tak način lahko nato individualno načrtujejo prehranjevanje vsakega posameznega otroka.

Hkrati pa analiza materinega mleka pomeni korak bliže k ustanovitvi mlečne banke v ljubljanski porodnišnici.
Na sam začetek dojenja in tudi trajanje dojenja pomembno vpliva način poroda. Najuspešnejše se običajno dojenje prične po naravnem porodu, na začetek dojenja lahko v veliki meri vplivajo protibolečinska sredstva, ki jih matere prejemajo med samim porodom, največ truda in pomoči zdravstvenih delavcev pa zagotovo terja porod s carskim rezom. V svetu in tudi Sloveniji se delež porodov s carskim rezom vztrajno dviguje.
Najpomembnejši so bili sklepi po predavanjih »Nova priporočila za zdravo prehrano dojenčkov v Sloveniji« in »Praktična priporočila za uvajanje mešane prehrane pri dojenčkih«. Soglasno je bil sprejet sklep (v skladu  z smernicami Svetovne zdravstvene organizacije), da zdrav, ob terminu rojen otrok ne potrebuje ničesar drugega, razen materinega mleka do dopolnjenega šestega meseca starosti.

Torej izključno dojenje prvih šest mesecev. Gosta hrana se ne uvaja pred dopolnjenim 17. tednom otrokove starosti, vendar le v primeru, da otrok ob materinem mleku ne pridobiva dovolj na telesni teži ali ne dobiva materinega mleka. Pri tem je potrebno upoštevati rastne krivulje, ki veljajo za dojene otroke. Prav tako je bilo poudarjeno, da je dopolnjenih 26 tednov skrajni čas za uvajanje goste hrane.

V sklopu predavanj z naslovom » Novorojencem prijazne porodnišnice v Sloveniji in v tujini« je bila prikazana pot, ki sta jo prehodili Hrvaška in Slovenija po letu 1990, ko je   nastala pobuda za Novorojencem prijazne porodnišnice (Npp), sedanje stanje in pogled naprej.
Poleg stalne skrbi za vzdrževanje dobre prakse v Npp , kjer se dojenje ob ustrezni strokovni podpori začne, je potrebno razvijati dojenju prijazno in spodbudno okolje, da se dojenje tudi nadaljuje. S tem namenom v Sloveniji nastajajo Dojenju prijazne zdravstvene ustanove, ki s svojim delom nudijo materam strokovno podporo za nadaljevanje dojenja.

Do sedaj sta v Sloveniji dobila naziv Dojenju prijazna zdravstvena ustanova ZD Maribor (v letošnjem letu že uspešno reocenjen) ter Dojenju prijazen otroški oddelek   – otroški oddelek SB Celje (naziv pridobljen spomladi 2011).Poleg teh aktivnosti  je izredno  dragoceno izobraževanje vseh zdravstvenih delavcev v času rednega študija  – primer je 20-urni  tečaj  s  področja spodbujanja dojenja na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.
Na Hrvatskem  se pobuda za dojenju prijazno okolje širi  na primarno raven zdravstvenega varstva v otroške dispanzerje in v  ambulante družinske medicine.V letu 2011 je naziv »Savjetovalište za dojenje – prijatelji djece« pridobilo pet pediatričnih ambulant in ena ambulanta splošne medicine. Poleg  gibanja za dojenju prijazne ambulante se v zadnjih letih po številnih občinah ustanavljajo skupine za podporo dojenju, ki jih vodi izkušena mama ob sodelovanju patronažne medicinske sestre.

Zadnji sklop je bil namenjen obravnavi kenguru metode nege novorojenčka. Kenguru metoda je definirana kot kontakt koža-koža med materjo in njenim novorojencem, pogosto vključuje izključno dojenje in zgodnji odpust iz porodnišnice in je alternativa utečeni neonatalni negi novorojencev z nizko porodno težo. Prvič so jo začeli uporabljati v Bogoti, Kolumbija, leta 1979.
Vabljeni predavatelj dr. Nils Bergman je navdušil s svojo prepričljivo razlago znanstvenih izsledkov s področja vpliva stika koža-na kožo na razvoj človeških možganov. Predavatelj je zdravnik z opravljenim podiplomskim študijem pediatrije, magisterijem iz javnega zdravstva in doktoratom iz farmakologije. Živi in dela v Južnoafriški republiki. Ukvarja se z raziskovanjem razvoja možganov. Predstavil nam je pomembnost kožnega stika z materjo v ranem otroštvu in posledice, ki jih prinese ločitev od matere v razvoju možganov.

Predvsem je materin dotik pomemben za skladen razvoj avtonomnega živčevja in stabilen psihični razvoj. Tako je otrok stabilen ob spremembah, ki jih prinaša njegov napredek in to mu zagotavlja zdrav razvoj. Dojenje prispeva k ožičenju možganov, mati je ključ za razvoj živčevja. Novorojenček je odgovoren za pričetek dojenja, ne mati. Zgodnji stres spreminja izražanje genov, kar vpliva na zdravje za vse življenje.
V nadaljevanju sklopa so nam naši priznani strokovnjaki iz ljubljanske porodnišnice predstavili domače izkušnje z uvajanje kenguru metode pri delu z najmanjšimi, najbolj nezrelimi in bolnimi novorojenčki.

V porodnišnici Ljubljana so začeli z uvajanjem kenguru metode leta 1987 ob preselitvi v novo stavbo. Na enoti za intenzivno nego in terapijo so potekali informativni sestanki za vse zaposlene, za starše so uvedli individualno klinično psihološko pomoč, vključevali so jih v nego otroka in jim predstavili kenguru metodo. Starši so jo pozitivno sprejeli.

Prikazali so izsledke lastne raziskave o učinkih kenguru metode na mater in otroka. Rezultati so pokazali v kenguru skupini manj anksioznosti pri materah, več dojenja, boljši stik z otrokom in manj težav s hranjenjem otroka po pol leta.
Simpozij smo zaključili z živahno diskusijo, predvsem smo izkoristili prisotnost tujega strokovnjaka za nazorne razlage najprimernejših postopkov z otrokom na  začetku njegovega življenja.

Nacionalni odbor za spodbujanje dojenja pri UNICEF Slovenija

Sorodne objave:

• Ni podobnih objav.

Na zaključnem dogodku projekta ACE so sodelovale vse partnerske organizacije projekta: Center za avtizem, Autism Europe, Estonsko združenje za avtizem, Romunsko združenje za avtizem, Oxford Brookes University iz Velike Britanje in agencija Imelda Ogilvy.

V okviru projekta ACE sta potekali dve raziskavi. Raziskava, ki jo je izvedla univerza Oxford Brookes University iz Velike Britanije, se je osredotočala na možnosti uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije in spletnih socialnih omrežij pri razvijanju veščin komunikacije in spodbujanju socialnih interakcij oseb z MAS. Z raziskovalnega vidika je k ACE projektu pristopil tudi Inštitut za komunikacijo in zdravje Univerze v Luganu, iz Švice. S svojo raziskavo  so  želeli raziskovalci Inštituta bolj podrobno raziskati komunikacijo posameznikov z MAS na Facebooku in ugotoviti, ali in kako se komunikacija v virtualnem svetu povezuje s socialnimi kontakti posameznikov z MAS v “realnem” svetu.

Rezultate sta na zaključnem dogodku projekta ACE predstavila Dr John Lawson (Oxford Brookes Univerza, Velika Britanija) in Maddalena Fiordelli (Inštitut za komunikacijo in zdravje, Univerza v Luganu, Švica). Raziskava Inštituta za komunikacijo in zdravje Univerze v Luganu iz Švice je potrdila izsledke drugih že izvedenih raziskav o spletnih socialnih omrežjih, in sicer, da so spletna socialna omrežja bolj kot sredstvo spoznavanja novih oseb, uporabljena kot sredstvo vzdrževanja in ohranjanja odnosov oziroma kontaktov.

Kljub temu, da so se posamezniki z MAS, ki so sodelovali v ACE projektu, v začetku povezali preko Facebooka, je komunikacija med njimi bolj zaživela šele po tem, ko so se prvič tudi dejansko srečali v realnem življenju. Večina posameznikov je na Facebooku pogosteje komunicirala s tistimi osebami (dve do tri osebe), s katerimi so največ časa preživeli na srečanjih. Izsledki raziskave Oxford Brookes Univerze pa so pokazali, da so se s sodelovanjem v projektu pri nekaterih udeležencih izboljšale socialne spretnosti.

Spremenilo se je tudi njihovo dojemanje prijateljstva (ki je sicer pri osebah z MAS pogosto nejasno). Hkrati se je izboljšalo še splošno razpoloženje sodelujočih posameznikov. Ker pa je bil vzorec, vključen v kvantitativni del raziskave, majhen, so raziskavo dopolnili še z opravljenimi intervjuji s starši sodelujočih. Ti so pogosto poročali o pozitivnem napredku na področju socialnih spretnosti, komunikacije ter soočanja z novostmi in pridobitvami na področju samostojnosti njihovih otrok.

O svojih izkušnjah z avtizmom so na konferenci spregovorili: James Peter Cusack iz Škotske, raziskovalec s področja avtizma in zagovornik oseb z MAS, Pietro C.  iz Italije, računalniški programer in aktivni član administrativnega sveta Autism Europe ter Tom Eyre iz Velike Britanije, udeleženec ACE projekta in amaterski gledališki igralec.

V večernem delu zaključnega dogodka ACE pa sta svojo življenjsko zgodbo, v kateri igra pomembno vlogo sodobna digitalna komunikacija, z občinstvom delila Mark Ty Wharton, britanski kreativni genij, skladatelj, filozofski govorec in pisatelj z MAS, in njegova žena Gina. Program je vključeval še koncert oseb z MAS in možnost ogleda razstavljenih del oseb z MAS. Na koncu pa je sledila še premierna predstavitev dokumentarnega filma ACEbook – the real social network, ki govori o možnostih uporabe spletnih socialnih omrežij kot sredstva iz vsakodnevnega življenja za spodbujanje komunikacije in socialne interakcije oseb z avtizmom.

ACE – Autism Connections Europe – o projektu

Projekt ACE je mednarodni projekt, ki ga je sofinancirala Evropska komisija in je bil  namenjen mlajšim odraslim osebam z motnjami avtističnega spektra. V okviru programa Vseživljenjskega učenja ga je koordiniral in skupaj z ostalimi partnerji izvajal Center za avtizem. Dvoletni projekt se je začel v novembru 2009 in bo trajal do konca oktobra 2011. Poleg Centra za avtizem iz Slovenije so bile vanj vključene še partnerske organizacije iz tujine: Autism-Europe – krovna evropska nevladna organizacija na področju avtizma, Estonsko združenje za avtizem, Romunsko združenje za avtizem in Oxford Brookes University iz Velike Britanije ter agencija Imelda Ogilvy iz Ljubljane.

Cilj projekta je bil odraslim osebam z motnjami avtističnega spektra omogočiti, da se spoznajo, med seboj navežejo stike in pridobijo pomembne življenjske izkušnje. Projekt pa jim je omogočil tudi potovanja v različne države in spoznavanje novih kultur.

Za osebe z avtizmom je najbolj obremenjujoče ravno področje spoznavanja novih ljudi in drugih novih življenjskih situacij. Projekt ACE je osebam z MAS dal ravno izkušnje lažjega in bolj učinkovitega spoznavanja novega.

Projekt se je uvodoma osredotočil na začetno spoznavanje oseb z MAS prek uporabe spletnega družbenega omrežja Facebook, s predpostavko, da je komunikacija v virtualnem svetu za osebe z MAS lažja, ker jim omogoča komunikacijo na varni distanci.

Poleg tega pa je projekt želel s predhodno komunikacijo preko spleta udeležencem olajšati prvi stik v realnem življenju.

Osebe z MAS imajo namreč pogosto težave ravno z vzpostavljanjem začetnega kontakta z osebami, predhodno spoznavanje pa naj bi jim dalo iztočnico za lažji začetek prvega pogovora.

Več informacij

O projektu ACE – Janja Kranjc, Center za avtizem, janja@avtizem.org, tel. 041 714 540

Sorodne objave:

• Moja zdravnica leta 2009 (0)
• Utrinki iz delavnic osnovnih kirurških tehnik za specializante ginekologije in porodništva (0)

Slavnostni nagovor ob 15-letnici delovanja Katedre za družinsko medicino na medicinski fakulteti v Ljubljani

prof. dr. Igor Švab, predstojnik Katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani

Osnovna zdravstvena dejavnost je temelj zdravstvenega varstva.

Katedra za družinsko medicino razvija, zagovarja in poučuje sodobna načela primarnega zdravstvenega varstva ter želi sodelovati v konstruktivnem dialogu tudi z aktualno zdravstveno politiko.

Naši argumenti in opozorila so strokovno in znanstveno utemeljeni, predvsem pa usmerjeni v zagotavljanje kakovostne primarne zdravstvene dejavnosti vsem prebivalcem.

Vsaka moderna zdravstvena politika si želi pri načrtovanju sistema zdravstvenega varstva zagotoviti čim boljšo preskrbljenost prebivalstva in takšno kakovost zdravstvene oskrbe, da lahko zadosti potrebam prebivalstva, poveže javno-zdravstveno politiko z osnovno zdravstveno dejavnostjo ter oblikuje dovolj prožen in učinkovit nadzor nad zdravstvenim sistemom.

Pred 30 leti se je prvič pokazalo, da je osnovna zdravstvena dejavnost ključnega pomena za zdravje prebivalstva. Na mednarodni konferenci v Alma Ati pod pokroviteljstvom Svetovne zdravstvene organizacije in UNICEFa leta 1978 so se države podpisnice izrekle, da si bodo prizadevale zagotoviti socialno pravičnost, pravico do zdravja vsem, sodelovanje in solidarnost. Trideset let kasneje te ideje zvenijo kot utopične sanje minulega socializma, kar je velika škoda, saj je zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebno osnovni zdravstveni dejavnosti nameniti pravo pozornost.

V marsikateri državi v ospredje interesa prihaja komercializacija, potrošništvo in želja po zaslužku, ne glede na to, da so takšne usmeritve dokazano škodljive za zdravje ljudi. Svetovna ekonomska kriza je te težave samo poslabšala. Zdravstveni sistemi postajajo vse manj pravični. Ogrožajo jih poudarjanje specialistične zdravstvene oskrbe na račun primarne, osredotočenost zdravstvene politike na kratkoročne cilje na definiranih in ozkih področjih, predvsem pa prepuščanje ključnih strateških odločitev času in komercializaciji.

Vse to vodi do delovanja t.i. zakona obratne oskrbe, ko tisti, ki zdravstveno oskrbo najmanj rabijo, dobijo največ, najbolj potrebni pa najmanj zdravstvene oskrbe, ki je za bolnike draga, kar je tudi v razvitih državah (najbolj znane so ZDA) povzročilo obubožanje bolnikov. Več kot 100 milijonov ljudi letno obuboža zato, ker si ne morejo privoščiti zdravstvene oskrbe. Nepravični zdravstveni sistemi se kažejo v razdrobljeni zdravstveni oskrbi, ko se bolniki izgubljajo v labirintu pogosto nepotrebnih diagnostičnih in terapevtskih postopkov. V nerazvitih državah pa so včasih zdravstveni sistemi tako slabi, da ne zadoščajo niti osnovnim standardom higiene (t.i. nevarna medicina). Neustrezno financiranje daje prednost specialistični oskrbi pred osnovno.

Izvori težav sedanje organizacije zdravstvena varstva so neustreznost bolnišnic, razdrobljenost in komercializacija zdravstva. Vendar uporabniki zdravstvenih storitev niso več pripravljeni sprejemati zdravstvenega varstva kot usluge, ki se jim nudi, ampak odločno zahtevajo kakovost in sodelovanje. Zato bi se morali zdravstveni sistemi preusmeriti v osnovno dejavnost.

Če je nekoč osnovna zdravstvena dejavnost na lokalni ravni zagotavljala osnovno zdravje za revne, se usmerjala na ogrožene skupine prebivalstva, izbrane bolezni ter se ukvarjala s higieno in zdravstveno vzgojo, ob uporabi preprostih tehnologij, centraliziranem vodenju in stalnem zmanjševanju stroškov predstavljala poceni antitezo bolnišnice, bi morala primarna zdravstvena dejavnost v 21. stoletju zagotavljati dostop vsem, se ukvarjati s celotno populacijo in vsemi boleznimi, temeljiti na sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in civilno družbo, zagotavljati promocijo zdravja in koordinacijo zdravstvene oskrbe ob uporabi sodobnih tehnologij, ob tem pa delovati ekonomsko učinkovito ter pregledno nadzorovati porabo virov.

Takšno zdravstveno varstvo bi s celovitim pristopom zagotavljalo oskrbo, usmerjeno k človeku, delovalo po principu kontinuitete in osebnega stika ter odgovorno skrbelo za zdravje celotne populacije. Vse to terja reorganizacijo zdravstvenih ustanov in njihove dostopnosti, ustrezno kadrovsko politiko in popolnitev ter strokovni nadzor. Le tako bi lahko osnovno zdravstvo delovalo kot stičišče koordinacije zdravstvene oskrbe.

Premik od tradicionalnega do primarnega zdravstvenega varstva je zapleten proces. Če želimo spremljati, kako zdravstveni sistem dejansko deluje, si lahko pomagamo z nekaj preprostimi vprašanji o organizaciji in obsegu storitev:

Ali ima prebivalstvo največ stikov z zdravstveno dejavnostjo na osnovni ravni?

Ali so zdravniki v osnovni dejavnosti odgovorni za populacijo?

Ali ima osnovna dejavnost moč, da koordinira zdravstveno oskrbo in prispevke posameznih specialističnih strok tako, da ima na voljo denar in administrativno podporo?

Ali obstojajo dokazi, da se usmerjenost v posameznika izvaja in spodbuja?

Ali se obseg storitev zdravnika v osnovni dejavnosti širi ali oži?

Ali se zbirajo informacije o bolniku skozi celo življenjsko obdobje?

Ali zdravniki poznajo svoje kliente in obratno – ali je osnovno zdravstvo enotno vstopno mesto v zdravstveni sistem?

Odgovori na ta vprašanja bi morali usmerjati zdravstveno politiko.

Ob tem je treba vzpostaviti sistem nadzora nad izvajanjem osnovne zdravstvene dejavnosti, ki ne bi bil samo administrativen, ampak predvsem strokoven. Takega znanstvenega pristopa je malo, čeprav se v zadnjem času povečuje. Ne glede na to je zanimivo, da industrija, ki trenutno porabi 8,6% BDP, investira tako malo v analiziranje najbolj učinkovite strategije: osnovne zdravstvene dejavnosti.

Slovenska družinska medicina je lahko vzor razvitemu svetu, ko gre za izobraževanje zdravstvenih kadrov, mrežo ustanov na osnovni ravni in akademski razvoj stroke. Tu dosegamo in marsikdaj presegamo evropsko povprečje.

Učitelji naše Katedre so gostujoči in vabljeni predavatelji na medicinskih fakultetah v Srbiji, Hrvaški, Makedoniji in Črni gori. Katedra za družinsko medicino je sodelovala pri pripravi nacionalne strategije uvajanja družinske medicine v Makedoniji, v Črni Gori vodimo šestletni (2005-11) projekt doedukacije zdravnikov, za Turčijo pripravljamo program uvajanja specializacije družinske medicine, za Armenijo pa sistem nadzora takšnega programa. V podobnem petletnem projektu smo sodelovali v Gruziji ter vodili doedukacijo zdravnikov tudi v Estoniji.

Očitno nas v tujini cenijo ter nam priznavajo kompetentnost.

V Sloveniji bi lahko brez večjih težav že uresničili načela primarnega zdravstvene varstva, saj je naš zdravstveni sistem relativno dober. V marsičem se je uspel izogniti težavam, s katerimi so se soočile nekatere tranzicijske države. Kljub temu je potrebno, da se razvija naprej in v pravnih in organizacijskih aktih zagotovi možnosti, ki jih ponuja nova paradigme Svetovne zdravstvene organizacije.

Da bi to dosegli, je potrebno sodelovanje stroke, politike in akademskih inštitucij. Zato si kot vodilna izobraževalna institucija prizadevamo za sodelovanje z zdravstveno politiko in izvajanje politike na lokalni ravni, spremembe v financiranju, informatizacijo, spreminjanje organizacijskih struktur ter vertikalno povezovanje.

Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani je v svojem 15-letnem delovanju prevzela vodilno strokovno in akademsko vlogo v Osrednji, JV Evropi in na Balkanu, kjer kot svetovalci, učitelji, mentorji in supervizorji sooblikujemo sodobne sisteme primarnega zdravstvenega varstva. Želeli bi si tako delovati tudi v domovini, saj smo najprej in predvsem zavezani skrbeti za blagostanje slovenskih bolnikov.

Sorodne objave:

• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (3)
• Pridobivanje krvotvornih matičnih celic – zdravljenje in zdravstvena nega bolnika ob presaditvi KMC (0)
• Utrinki iz sodobne parodontologije za zobozdravnike (0)

Projekt VIRUS

Naše delovanje je osredotočeno predvsem na dva nivoja: izobraževanje učencev in dijakov o SPO in varni spolnosti na naših delavnicah ter izobraževanje oz. ozaveščanje širše javnosti z vseslovensko akcijo ob 1. decembru – dnevu boja proti aidsu.

Delavnice potekajo tekom celega leta predvsem na osnovnih in srednjih šolah ljubljanske regije ter v nekaterih šolah v domačih krajih izvajalcev. Mladim skušamo na njim čim prijaznejši in nevsiljiv način (t.i. peer education) približati tematiko spolnosti, jih izobraziti o SPO ter o zaščiti pred njimi.

Poseben poudarek je deležna okužba z virusom HIV. Tako vsako leto izobrazimo med 3000 in 3500 mladih.

1. december je mednarodni dan boja proti aidsu.

Na ta dan povsod po svetu potekajo najrazličnejše akcije in programi, ki ljudi opozarjajo na probleme okužbe z virusom HIV in aidsa. V Društvu študentov medicine Slovenije smo se že pred dvanajstimi leti odločili, da tudi mi aktivno pristopimo k boju proti tej bolezni sodobnega sveta.

V ta namen bomo letos že enajsto leto zapored pod novim sloganom Prenašaj sporočilo, ne virusa organizirali akcijo »1. december – svetovni dan boja proti aidsu«.

Vsako leto skušamo v naših aktivnostih dati poudarek na različnih temah, ki se tičejo varne spolnosti. Poleg „obvezne“ tematike HIV-a in aidsa, ki je prisotna na vsaki naši akciji, izberemo še dve drugi, ki pa sta vsako leto različni. Lansko leto smo na tak način opozarjali še na problematiko okužbe z virusom HPV in ljudi aktivno spodbujali k testiranju na spolno prenosljive okužbe (SPO). V letu 2009 si bomo v svojih aktivnostih prizadevali za spodbujanje ljudi k uporabi kondomov, kot tretjo tematiko pa bomo ohranili spodbujanje k testiranju, saj je delež ljudi, ki se odloči za testiranje v Sloveniji še vedno izjemno majhen.

Osrednji dogodek poteka prav na 1. december in je sestavljen iz dveh aktivnosti: izobraževanja naključno mimoidočih na stojnicah in koncerta na Kongresnem trgu. Poleg teh dveh pa akcija vključuje številne druge aktivnosti, ki potekajo pred 1. decembrom in so nujne za njeno kvalitetno in gladko izvedbo.

Prva takšna aktivnost je organiziranje izobraževanja za prostovoljce. Poteka na dveh ravneh, in sicer konec smo oktobra izvedli celotedensko izobraževanje na medicinski fakulteti za ožje sodelavce akcije in nove prostovoljce, ki smo ga zaključili z motivacijskim vikendom. Pri izobraževanju so seveda sodelovali tudi naši strokovni mentorji. V tednu pred 1. decembrom pa smo izvedli še obvezno izobraževanje za ostale prostovoljce, ki bodo sodelovali pri akciji (zveza ŠKIS in ŠOVZ). S tem bomo zagotovili, da bodo informacije, ki jih bodo podajali ljudem, preverjene in točne.

Prvi vikend pred akcijo smo organizirali t.i. Kondomparty. Na tem dogodku se je v avli medicinske fakultete zbralo okrog 200 prostovoljcev, večinoma študentov različnih ljubljanskih fakultet, ki v dveh večerih pripravijo ves potreben material za preostale aktivnosti. Lansko leto smo na tak način pripravili 30 000 malih pentljic, 10 000 velikih pentelj, 10 000 letakov oz. flyerjev, zapakirali 60 000 kondomov v ovojčke, pripravili pa smo tudi material za distribucijo študentskim klubom in ljubljanskim fakultetam ter nekaterim drugim organizacijam.

Sledi organizacija tiskovne konference, na kateri sodelujejo naši strokovni mentorji in predstavniki organizacij, s katerimi bomo sodelovali. Prof. dr. Mario Poljak, vodja referenčnega laboratorija za HIV, bo predstavil najnovejše statistične podatke, Tomaž Vovko bo povedal, kako poteka zdravljenje obolelih, predstavniki ostalih podobnih organizacij pa bodo ponazorili, kako se soočajo s problemi stigmatizacije, SPO in preprečevanjem novih okužb. Tiskovno konferenco bomo izkoristili tudi za promocijo akcije.

Gverila akcija je akcija, s katero bomo 30. novembra ponoči polepili ožji center mesta Ljubljane z velikimi rdečimi pentljami. Ljubljana se bo tako na dan boja proti aidsu prebudila praznično okrašena v rdeče. S tem želimo ljudi predvsem opozoriti na pomen 1. decembra in jih spodbuditi k sodelovanju pri aktivnostih, ki bodo potekale tekom dneva.
1. decembra bomo tekom celega dne (od 9.00 do 17.00) izvajali izobraževanje mimoidočih na stojnicah.

Stojnice bodo postavljene na petih najbolj prometnih lokacijah (City park, Prešernov trg, Bavarski dvor, Maxi market ter železniška postaja), tako da bomo lahko dostopali do čim večje množice ljudi. Izobraževanje bo potekalo z interakcijo po principu vrstniškega izobraževanja, t.j. nevsiljivo, zabavno in preprosto. Ljudi želimo zaplesti v sproščen pogovor o nevarnosti, ki jo predstavljajo SPO, zaščiti in varni spolnosti ter jih na tak način spodbuditi k lastnemu, kritičnemu razmišljanju o teh temah. S tem jim želimo vzbuditi željo po spremembi iz rizičnega spolnega vedenja k varnejšemu.

Zvečer (od 18.00 do 22.00) bomo organizirali še tradicionalni koncert, tokrat na Mestnem trgu. Z nastopom petih popularnih slovenskih skupin (Sons, Aperion, Billysi, Zablujena generacija, Murat&Jose band) želimo pritegniti predvsem mlade, katerim je celotna akcija še posebej namenjena. V premorih med posameznimi skupinami bo povezovalka koncerta (Tina Gorenjak) povzela bistvena sporočila akcije, z različnimi igricami (npr. demonstracija pravilnega natikanja kondoma) pa bo poskušala čim aktivneje vključiti tudi publiko.

Vzporedno z vsemi zgoraj naštetimi aktivnostmi pa od sredine novembra pa vse do vključno 1. decembra poteka tudi oglaševalska oz. promocijska akcija. Na aktivnosti bomo opozarjali preko jumbo plakatov (Epamedia), radijskih oglasov (Radio Aktual), spletne strani, oglaševanjem preko facebooka, deljenjem flyer-jev na fakultetah, oglaševanjem na lokalnih in nacionalnih radijih ter televizijah, s članki v revijah in glasilih študentskih organizacij, natisniti nameravamo 1000 plakatov, ki jih bomo izobesili na različnih oglaševalnih mestih (ŠOU, ŠKIS, zdravstveni domovi, infekcijske in dermatovenerološke klinike, lekarne, ipd.).

Zadnja aktivnost, ki jo izvajamo v Projektu VIRUS,  pa so izobraževanja za potrebe projekta. Tako vsako leto izvedemo izobraževanje za nove člane, kamor povabimo vrhunske slovenske zdravnike iz posameznih področij (infekcije, ginekologija, mikrobiologija, IVZ). Izobraževanje je potekalo prvi teden v novembru in se zaključilo z motivacijskim vikendom. Za potrebe akcije ob dnevu boja proti aidsu pa smo v tednu pred 1. decembrom izvedli obvezno dodatno izobraževanje za vse izvajalce iz partnerskih organizacij. S tem zagotovimo, da javnosti vsi sporočamo enotne, točne in preverjene informacije.

Po izkušnjah iz preteklosti imajo tako prvodecemberska akcija kot tudi delavnice in izobraževanje odličen sloves, ljudje jo dobro sprejmejo, sama tematika je zanje zanimiva, tako da nobena od aktivnosti ni slabo obiskana.

Koncert je odlična priložnost, kjer se združi poučno z zabavnim. Poleg tega na tak način na enem mestu veliki množici posredujemo najpomembnejše informacije.

Najbistvenejše pa je, da so aktivnosti zasnovane tako, da pritegnejo predvsem mlade. Slednji so namreč spolno najaktivnejša populacija, hkrati pa so tudi najbolj dojemljivi za spremembe v odnosu do varne in zdrave spolnosti.

12►

Sorodne objave:

• Ni podobnih objav.

Svetovni dan osteoporoze -

tradicionalni dogodek POD ŽAROMETOM tokrat v znamenju razstave “Moj cvetoči vrt”

Ljubljana, 19. oktober 2009 – 20. oktobra že od leta 1997 tudi v Sloveniji obeležujemo svetovni dan osteoporoze. Letos smo pod žaromet postavili vrtove članic društev bolnikov z osteoporozo iz vse Slovenije. Skupaj z Mestno občino Ljubljana in nekaterimi sponzorji smo ob 11. uri na Tromostovju v Ljubljani otvorili razstavo fotografij vrtov iz akcije MOJ CVETOČI VRT. Iz čudovitih posnetkov vrtov so nastali kolaži fotografij, ki smo jih danes predstavili na prostem, naslednja dva tedna pa bodo obiskovalcem na ogled v desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani.

Ocenjujejo, da pride v Evropi vsakih 30 sekund do zloma kosti zaradi njihove poroznosti. Skoraj vsaka druga ženska in vsak peti moški po 50. letu starosti si bo do konca življenja zlomil kost zaradi neprepoznane in nezdravljene osteoporoze. Najpogostejši so zlomi vretenc, kolka ali roke tik nad zapestjem. Najbolj se bojimo zlomov kolka.

Svetovni dan osteoporoze je namenjen opozarjanju na pomen zgodnjega odkrivanja osteoporoze, ker s pravočasnim zdravljenjem lahko odpravimo tveganje za zlome.

“Mednarodna fundacija za osteoporozo, ki povezuje sorodna društva iz preko 90-ih držav po svetu, je za geslo letošnjega svetovnega dne izbrala slogan: STOJ POKONČNO IN POVEJ O SVOJIH KOSTEH. Temu geslu se pridružujemo tudi mi, zato želimo z današnjim dogodkom spet glasno opozoriti na problematiko te bolezni,” je dejala predsednica Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije gospa Duša Hlade Zore, dr. med.

Društva bolnikov z osteoporozo, ki delujejo po celi Sloveniji, so s svojim delovanjem v preteklih 12 letih dosegla zavidljivo raven ozaveščenosti o tej tihi bolezni. Kljub našim aktivnostim pa zlomi vretenc, ki so najpogostejši zlomi zaradi krhkosti kosti, ostanejo v dobri polovici primerov neprepoznani. Zdi se, da se nevarnosti osteoporoze zavemo šele, ko jo postavimo v perspektivo druge bolezni. Namreč: tveganje, da bo ženska umrla zaradi zapletov po zlomu kolka, je enako tveganju za smrt zaradi raka dojka.

Pomembno je, da osteoporozo pravočasno odkrijemo in zdravimo. Zato moramo dovolj zgodaj odkriti zmanjšano kostno gostoto. Merimo jo z napravo, ki deluje na podlagi rentgenskih žarkov (denzitometrija – DXA). Meritev je opravljena v nekaj minutah, je povsem neboleča in zelo natančna. Z meritvijo napovemo, kakšna je pri posamezniku nevarnost zloma. S ponovnimi meritvami lahko ocenimo izgubo kostne mase v določenem obdobju oziroma spremljamo učinek zdravljenja.

Obiskovalci današnjega dogodka so imeli možnost brezplačnega merjenja kostne gostote z ultrazvokom petnice. Gre za metodo, ki ne more nadomestiti merjenja kostne gostote z rentgenskim aparatom (DXA), lahko pa pokaže sum na osteoporozo. V tem primeru se je dobro čimprej odpraviti na meritev, ki bo podala natančne rezultate.

123►

Sorodne objave:

• Pozitiven pogled na osteoporozo (0)
• Koncert nešteto razlogov za življenje – fotoutrinki (0)

12►

Sorodne objave:

• Ni podobnih objav.

Sorodne objave:

• Zdravstveno gradivo in sekcije zbrane na portalu (0)
• Tu objavljate svoje zgodbe in doživljaje iz strokovnih srečanj (0)
• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (3)

Specializacija iz ginekologije in porodništva je zelo široka. Velik del specializacije pokriva tudi kirurgija.

V programu specializacije ni posebej opredeljen del, kjer bi se specializanti lahko naučili osnovnih kirurških tehnik.

Teh se običajno naučimo v prvih mesecih kroženja na  ginekologiji, ko je specializant  razpisan kot drugi asistent k operaciji in  seveda nihče ni zadovoljen z našim asistiranjem. Večina nas niti ne ve kako se inštrumenti imenujejo.

Od nas se pričakuje, da smo vešči osnovnih kirurških tehnik  že iz fakultete. Žal seveda temu ni tako. Preden se lotimo kirurgije s področja ginekologije ali porodništva nimamo izkušenj niti z manj zahtevnimi kirurškimi posegi. Na travmatologiji se specializant kali v mali operacijski na urgentnem bloku in potem počasi napreduje.

Zaradi vseh teh pomislekov smo se v SATOGu – združenju specializantov ginekologije in porodništva Slovenije, odločili da organiziramo prvo delavnico osnovnih kirurških tehnik za specializante našega področja. V Veliki Britaniji je to že ustaljena praksa. Tam delavnica traja več dni je  obvezen del programa specializacije in pogoj za opravljanje prvega dela MRCOG.

Odziv na vabilo v ISISu je bil velik. Prijavilo se je 50 specializantov iz cele Slovenije, kar je še potrdilo našo misel, da je tako izobraževanje potrebno. Delavnica je potekala v soboto 28.3.2009 v predavalnici ginekološke klinike (dopoldanski teoretični del) in v vajalnicah inštituta za anatomijo na MF v Ljubljani (popoldanski praktični del).  K sodelovanju smo povabili prof.dr. Uroša Ahčana, specialista plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. Osvežil nam je spomin na osnove šivanja ran, vozlanja, dreniranja ran in odstranjevanja šivov. Predavanje pa je popestril z zanimivimi primeri s dobre in slabe klinične prakse, med predavanjem pa smo vozlali in šivali na umetnih kosih kože.

Sledilo je zabavno predavanje as.dr. Leona Megliča dr.med., specialista ginekologije in porodništva, ki nas je spomnil na anatomijo sprednje trebušne stene in predstavil tehnike vstopa v trebušno votlino (spodnja mediana laparatomija, laparatomija po Pfannenstielu, …).

Mag. Gorazd Kavšek, dr.med. specialist ginekologije in porodništva je predaval o porodniških operacijah. Osredotočili se je na carski rez. Predstavil je načine ekstrakcij ploda pri posameznih indikacijah za s.c. in opozoril na pasti pri tej zahtevni operaciji. Predavanje je bilo polno praktičnih nasvetov, predvsem pa je verjetno vlilo strahospoštovanje do carskega reza vsem, ki smo bili v predavalnici.

Eden prvih posegov s katerim se poleg abrazij srečamo v naši specializaciji je šivanje epiziotomijske rane. Oskrba je rane je zahtevna predvsem pa odgovorna naloga. Dr. Kavšek nam je predstavil anatomijo medeničnega dna, poudarek je bil na  strukturah, ki je v praksi ne vidijo tako lepo kot v anatomskih atlasih, so pa za funkcijonalnost in estetski izgled še kako pomembne. Praktično je bilo šivanje epiziotomij prikazano popoldan, na modelih.

Po dobrem kosili v restavraciji Štorklja, smo se lotili praktičnega dela. Pripravila sta ga prof.dr. Mirko Omejc, dr.med., specialist abdominalne kirurgije in as. Aleš Sedlar z oddelka za urologijo.

V dveh skupinah smo se po krajšem predavanju lotili šivanja poškodbe mehurja oz. črevesa. Šivali smo na prašičjih tkivih in na umetnih materialih, ki simulirajo črevo. Katja Jakopič dr.med., specializantka ginekologije in porodništva, ki se je udeležila učen delavnice (ne vem imena in kje ste bili) nam je prikazala šivanje rupture presredka tretje in četrte stopnje.

Delavnica je trajale cel dan. Kot je razvidno iz anket, ki so jih na koncu izpolnili udeleženci, bi bilo potrebno delavnico razširiti na več dni, da bi imeli še več časa za praktično delo.

Porodilo se je veliko idej za drugo leto, ko bi morda lahko ponovili začetni del delavnice za tiste, ki jim letos ni uspelo priti. Delavnico pa bi lahko nadgradili z nadaljevalnih delom, za tiste že nekoliko bolj izkušene začetnike.

Mislim, da je delavnica uspela. Rezultate ankete kažejo da je delavnica uspela. Pohval je bilo veliko, pripomb malo. Slednje  bomo z veseljem upoštevali drugo leto. Vsi predavatelji so dobili oceno višjo od 4 (na lestvici od 1 do 5).

V imenu organizacijske ekipe  se jim zahvaljujem za pomoč in upam, da bomo še sodelovali. Zahvalila bi se še prof. dr. Ksenji Geršak, ki nam je ves čas stala ob strani z uporabnimi nasveti in podjetju Johnson & Johnson, ki je prispevalo šivalni material, tkiva in modele.

Upam, da bo delavnica pripomogla, k izboljšanju spretnosti ginekoloških prstov mlajše generacije.

Sorodne objave:

• Novo gradivo v sekciji Ginekologija in Porodništvo (0)
• Tu objavljate svoje zgodbe in doživljaje iz strokovnih srečanj (0)
• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (3)

Letošnja že trinajsta akcija Moj zdravnik je, tako kot vsako leto, trajala zadnje tri zimske mesece, od 3. januarja do 13. marca. Glasove za izbrane zdravnike so sodelujoči pošiljali preko interneta, z letaki in s kuponi, s klici v posebne oddaje na radijskih postajah in na brezplačno telefonsko številko, pošiljali pa so tudi SMS-sporočila. Glasovalci so izbranim zdravnikom poklonili priznanje za svoje dobro, pogosto naporno, delo in odnos, ki jih imajo do svojih pacientov. Potrdili pa so tudi prizadevanja uredništva Vive, da je dober odnos med zdravnikom in bolnikom eden od pomembnejših gradnikov kakovosti zdravnikovega dela.

Priznanje vsem zdravnikom smo izročili 2. aprila na slavnostni podelitvi na Ljubljanskem gradu v družbi predstavnikov zdravstvene stroke in tistih, ki pomembno prispevajo k visoki ravni in ugledu slovenskega zdravstva.

Slavnostni govorec letošnje prireditve je bil minister za zdravje Borut Miklavčič, prireditev je povezovala igralka Maja Martina Merljak, nastopila je pevka Kristina Oberžan, za živahnost pa je poskrbel Magnifico s kitaristi.

Click here to view the embedded video.

Moja zdravnica 2009 Alenka Simonič, dr. med., spec. splošne medicine,

se je iskreno zahvalila za priznanje: “Priznati moram, da sem res prijetno presenečena in vesela, da so moji bolniki zadovoljni z mano. Naj dodam, da gre pri tem za obojestransko zadovoljstvo. Vedno sem pripravljena pomagati, ljudem skušam prisluhniti, razumeti njihove težave in se o vsem odkrito pogovoriti.”

Glavna in odgovorna urednica revije Vive Vesna Žunič je na podelitvi povedala: “Danes je morda bolj kot kdajkoli jasno, da živimo v času, ki zahteva temeljit premislek o tem, kako želimo živeti in kakšno dediščino želimo zapustiti. Kaže, da se je dosedanji način življenja izčrpal, in da v ospredje prihajajo vrednote, ki so bile doslej ponekod žal zanemarjene. Vrednote, ki postavljajo v središče sočutje, iskrenost, toplino, spoštovanje sočloveka in življenja v vseh njegovih oblikah.” Viva skupaj z ljudsko akcijo Moj zdravnik te vrednote neguje že ves čas izhajanja.

Nad potekom akcije in glasovanjem je tudi tokrat bdela naša strokovna komisija, ki jo sestavljajo prim. Marko Demšar, dr. med., Dean Klančič, dr. med., Ivan Cibic, dr. med. in prof. dr. Pavle Poredoš, dr. med.

In kdo so dobitniki letošnjih priznanj?

Moja zdravnica 2009

Letos je največje število glasov in tako naziv Moja zdravnica 2009 dobila Alenka Simonič, spec. splošne medicine

Novomeščanka Alenka Simonič se je že kot otrok vedno igrala, da je zdravnica in razlagala, da bo pomagala bolnim ljudem. Sedaj že 12 let opravlja delo splošne zdravnice. Specializacija iz splošne medicine jo je pritegnila zato, ker je zdravnik družinske medicine navadno zdravnik, ki je človeku najbliže in najdostopnejši. Njun odnos je tudi trajnejši, zato zdravnik bolnika bolje pozna, z njim se večkrat pogovarja in mu prisluhne. Nemalokrat zadostuje že lepa beseda. V ambulanti novomeškega zdravstvenega doma skrbi za približno 2.100 bolnikov, za katere pravi, da si je treba vzeti čas. “Drugače ne gre.

Nekateri ga potrebujejo več, drugi manj – treba se je prilagajati. Pozorno poslušanje bolnikove anamneze je zelo pomembno, saj lahko v številnih primerih prav na osnovi te postaviš diagnozo.” Največ ji pomeni, da svojim bolnikom zna in zmore pomagati, pri tem pa je izredno pomemben tudi dober odnos. “Bolniki mi zaupajo in tudi jaz njim.

Nemalokrat izvem od njih tudi kaj koristnega, saj so nekateri zelo informirani.” In ravno zato ker je želela za svoje bolnike poskrbeti kar najbolje, se je odločila za delo v zasebni ambulanti. Skupaj z medicinsko sestro si sama organizira delo, tako da poteka s čim manj zapleti in nepotrebnega čakanja. Od nekdaj jo je zanimala tudi urgentna medicina. Redno je vključena v dežurno službo in službo nujne medicinske pomoči, ki jo organizira prav zdravstveni dom.

Z novomeškim zdravstvenim domom, z vsemi kolegi in sodelavci, dobro in korektno sodeluje. Kolikor ji čas dopušča, se ukvarja s športom – rada teče, hodi, smuča in pleše, večkrat pa skoči tudi na morje. Ob podelitvi priznanja je povedala, da je prijetno presenečena in vesela, da so njeni bolniki zadovoljni z njo.

Moj ginekolog 2009 je postal Nenad Šepić, dr. med., spec. ginekologije in porodništva

Nenad Šepić se je rodil v Kostanjici na Hrvaškem. Že kot otrok si je želel študirati medicino. Njegova teta je prva opazila njegov dar za zdravniški poklic in ga prepričala, naj se raje odloči za to pot. Študij medicine je opravil v Zagrebu, leta 1982 pa se je preselil v Prlekijo. Specializacijo je končal leta 1990 v Ljubljani, od leta 1997 pa v Ljutomeru dela kot zasebnik koncesionar.

V svoji ambulanti skrbi za pet tisoč pacientk. Meni, da je delo na podeželju še posebno odgovorno ter da zanj potrebuje ogromno znanja, poguma in dobre presoje. Pravi tudi, da je moških ginekologov vse manj, da izgubljajo bitko s kolegicami, zaradi česar morajo v svoje delo vložiti več truda. Posvetiti se komunikaciji s pacientkami, saj le tako lahko razblinijo predsodke in si pridobijo njihovo zaupanje.

Največ prostega časa preživi s soprogo, ki je tudi zdravnica, anesteziologinja, zato sta si lahko v veliko podporo. Po vseh teh letih še vedno dela z ljubeznijo. Če bi še enkrat izbiral, bi znova izbral medicino.

Sicer pa dobro skrbi za svoje zdravje, saj rad igra nogomet, redno hodi v fitnes in se zdravo prehranjuje. Ob podelitvi priznanja je povedal: “Priznanje je zame potrdilo, znamenje zaupanja in izziv za delo v prihodnje. Doživljam ga kot priznanje vsej ekipi, zato bi se svojima medicinskima sestrama Zdenki Štrakl in Nadi Prelog rad zahvalil za dolgoletno sodelovanje.”

Moj pediater 2009 je postal Dušan Kolarič, dr. med., spec. pediatrije

Dušan Kolarič, rojen na Ptuju, si je že v otroških letih želel postati zdravnik, med študijem pa je opazil, da mu je še posebno blizu pediatrija. Osemindvajset let in pol je delal na otroškem oddelku Splošne bolnišnice Ptuj, kjer je bil tudi predstojnik oddelka, nato pa je sprejel nov izziv. Zdaj že štirinajst let dela v Zdravstvenem domu Ormož. Delo ga zelo veseli, njegov največji čar pa vidi v tem, da po tem, ko novorojenček prvič pride v njegovo ordinacijo, postopoma gradita odnos.

Pravi, da je težje kot z otrokom doseči pristen stik s starši. Pomembno je, da skupaj s starši odkrije rešitev za otrokovo bolezen. Pri njegovem delu pa sta najpomembnejša diagnostika in sodelovanje z drugim zdravniškim osebjem. “Zlepa ne napišem terapije, dokler nisem povsem prepričan v njeno ustreznost. Od tega načina dela, ki je zelo vezan na službe, ki delujejo zunaj zdravstvenega doma, ne odstopam. Srečo imam, da sem bil predstojnik oddelka, zato sem v dobrih stikih s subspecialistično dejavnostjo po Sloveniji, tako da mi za svoje paciente ni težko urediti dodatnih preiskav.

Menim, da bi delo povsod moralo potekati tako.” Pacientov ima veliko, 1.800, kar je za pediatra na primarni ravni preveč. Sicer pa pravi, da je to priznanje v resnici priznanje celotni ekipi. Razveselilo je tako njega kot njegovi medicinski sestri.

Kadar potrebuje počitek, se najraje odpravi v gore. Dopust vsako leto preživi na Gorenjskem, kjer se najlažje sprosti in pozabi na skrbi, če je le možno, pa odpotuje tudi v tuje kraje.

Moja družinska zdravnica 2009 pa je postala Ana Slapšak Gorinšek, spec. splošne medicine

Svoje delo opravlja že 31 let. V zasebni ordinaciji v Sevnici, ki jo vodi dvanajst let, skrbi za 2.200 pacientov, o katerih pravi, da se starajo skupaj z njo. To obenem pomeni, da je tudi njeno delo vse zahtevnejše, saj pacienti potrebujejo čedalje več pomoči, zahtevnejši pa so tudi pacienti, saj od zdravnikov pričakujejo več kot nekoč. “Sicer pa znatno bolje skrbijo za zdravje, tudi z našo pomočjo.

Želimo si, da bi se zavedali, da je najpomembnejša skrb zase, šele potem za druge.” Pravi tudi, da se odnos med bolnikom in osebnim zdravnikom gradi leta in leta. Najprej si je treba pridobiti zaupanje, potem pa to zaupanje ohranjati z delom. Prizadeva si, da bi bil njen odnos do pacienta prijazen, prijeten in spoštljiv, to pa je obojestransko delo.

In to, da je pacient zadovoljen, je zasluga celotne ekipe. “Pacienti niso glasovali le zame, pač pa za mojo ambulanto, v kateri dela tudi moj tehnik, Marjan Slabšak, ki je izredno dober sodelavec in organizator dela, z dobrim občutkom za ljudi.

Vse to prispeva k tekočemu delu, ki je v zadovoljstvo vseh.” Dodaten izziv ji pomeni mentorstvo študentom medicine in specializantom družinske medicine, vključuje pa se tudi v nujno medicinsko pomoč in dežurno službo v zdravstvenem domu.

Po napornem delovniku se najraje sprošča na domačem vrtu. Rada se ukvarja s športom, prebere dobro knjigo ali se odpravi na potovanje. Brez podpore družine in še posebej moža, ki ji ves čas njene poklicne poti stoji ob strani in ji pomaga, še posebej v času zasebništva, se ne bi mogla toliko posvetiti svojemu delu, kot to počne sedaj. “Mislim, da sodim med tistih deset odstotkov srečnih ljudi, ki radi delajo to, kar delajo. Z užitkom opravljam svoje delo in še vedno mi je izziv.” Želi si le več kolegialnosti, vzajemne pomoči ter prijaznosti in spoštljivega odnosa med kolegi.

Click here to view the embedded video.

Click here to view the embedded video.

Avtorja fotografij

Marko Vanovšek (Nenad Šepić, Dušan Kolarič)

Diana Anđelić (Ana Slapšak Gorinšek, Alenka Simonič)

Sorodne objave:

• Utrinki iz delavnic osnovnih kirurških tehnik za specializante ginekologije in porodništva (0)
• Autism Connections Europe 2011 (0)

Sorodne objave:

• 5. Srečanje Adriatic Vascular Ultrasound Society (3)
• Pridobivanje krvotvornih matičnih celic – zdravljenje in zdravstvena nega bolnika ob presaditvi KMC (0)
• 7 Državno prvenstvo za zdravnike in zobozdravnike v streljanju z mednarodno udeležbo (0)